Jedro

Prav tako ni utemeljeno toženkino pritožbeno zavzemanje za dvig soprispevka na 30 %. Drži, da je bil tožnik pri svojem ravnanju neskrben, ko ni preveril kakšno je stanje stola, ki je bil odstranjen ob steno med dve omarici. Vendar toženka ni poskrbela, da bi bil takšen stol odstranjen iz sobe, kar je potrdila priča O.O., in bi se na ta način preprečilo, da bi sploh prišlo do škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožnikov prispevek k nastanku škode minimalen.

V primeru, da je nezgodno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, ni mogoče kumulirati odškodnine in zavarovalne vsote (tretji odstavek 972. člena OZ). Sodna praksa zahteva, da v kolikor je kolektivno nezgodno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, mora biti že v zavarovalni polici označeno, da se sklepa kolektivno nezgodno zavarovanje kot zavarovanje pred odgovornostjo (VIII Ips 161/1997). Odločilna je dejanska vsebina zavarovalne police (VIII Ips 214/2017).

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se v celoti zavrne, pritožbi tožeče stranke zoper sodbo pa se delno ugodi, tako, da se izrek sodbe sodišča prve stopnje na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 16.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2018 dalje do plačila v roku 15 dni od prejema odločbe sodišča prve stopnje.

Kar je bilo zahtevanega več (razlika do vtoževanih 30.000,00 EUR) se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.348,65 EUR v roku 15 dni od prejema odločbe sodišča prve stopnje brez obresti po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Kar je bilo iz tega naslova zahtevanega več (tek roka za plačilo že od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje do dneva prejema odločbe sodišča prve stopnje) se zavrne."

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zoper sodbo zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba tožene stranke zoper sklep o nadaljnjih stroških postopka se zavrne, pritožbi tožeče stranke zoper sklep o nadaljnjih stroških postopka pa se delno ugodi, tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 274,17 EUR v roku 15 dni od prejema te odločbe brez obresti, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

IV. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene pritožbene stroške v višini 158,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka od vročitve sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 13.547,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2018 dalje do plačila, kar pa je bilo zahtevanega več do vtoževanih 30.000,00 EUR je sodišče prve stopnje zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 333,48 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar je bilo zahtevanega več, to je tek roka za plačilo že od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje do dneva prejema odločbe sodišča prve stopnje, je sodišče prve stopnje zavrnilo (II. točka izreka sodbe).

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti znesek nadaljnje stroške postopka (sodne takse) v višini 223,54 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo in zoper navedeni sklep sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških se pritožuje tožeča stranka (tožnik) iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da naloži toženi stranki (toženki) plačilo še preostalega dela zahtevane odškodnine in celotne stroške pravdnega postopka. Odločitev sodišča prve stopnje o soprispevku je materialnopravno zmotna. Sodišče je spregledalo, da je toženka ugovor glede obstoja temelja umaknila v vlogi z dne 21. 2. 2019 in da nastanek temelja med strankama ni sporen. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo o soprispevku s sodbo presenečenja odločalo o dejstvih, ki so med strankama nesporna. Šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo je sodišče izrazilo pomislek glede toženkinega umika ugovora in tožniku dosodilo soprispevek 10 % k nastanku škode. Soprispevek je utemeljilo s tem, da naj bi iz pisnih izjav prič (A.A., B.B., C.C. in D.D.) izhajalo, da je bila poškodba stola, na katerega se je usedel tožnik, jasno vidna ter da je bila nogica na stolu zvita, stol pa izločen v prostor med omarama, kar bi moralo pri povprečno skrbnemu človeku vzpodbuditi dvom o vzroku, zakaj je stol izločen na neobičajno mesto. Pri tem je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago toženke, ki je zatrjevala le, da je bil tožnik nepreviden in da se je namenoma usedel na stol, ki je bil izločen iz uporabe. Sodišče prve stopnje je dokaze presojalo selektivno, saj ni ocenilo tožnikove izpovedbe, da mu ni bilo znano, da naj bi bil stol v prostoru poškodovan, saj ga na to ni nihče opozoril, niti ni bil stol kakorkoli posebej označen, pri čemer je dokazni postopek (pisne izjave prič E.E., F.F., G.G., H.H., I.I., J.J., K.K., L.L. in M.M.) pokazal, da so se stoli večkrat prenašali iz prostora v prostor in se med seboj mešali. Nobena izmed prič ni mogla potrditi, ali je tožnik za poškodovani stol vedel, so pa potrdile, da ta stol ni bil označen. Ni logično, da bi tožnik vedel za poškodovani stol in le-tega namenoma uporabil ter s tem tvegal nastanek padca in poškodbo. O teh odločilnih dejstvih sodba nima obrazložitve, zato je ni bilo mogoče preveriti in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik prereka tudi dosojeno višino nepremoženjske škode. Tožnik je zaradi škodnega dogodka utrpel srednje hude telesne poškodbe, in sicer strganje narastišča dvoglave stegenske mišice in pok v hrustancu na zunanjem kondilu leve golenice. Pet dni je prestajal hude telesne bolečine, sedem mesecev srednje hude telesne bolečine in lahke telesne bolečine v obdobju štirih mesecev. Tudi v prihodnje bo trpel telesne bolečine, zlasti ob večjih obremenitvah. Prav tako je v teku zdravljenja trpel številne nevšečnosti. Iz naslova utrpelih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem mu je sodišče dosodilo 12.000,00 EUR (od zahtevanih 15.000,00 EUR), kar je premalo. Prav tako je sodišče prve stopnje prenizko odmerilo nepremoženjsko škodo za utrpeli primarni in sekundarni strah, in sicer 1.500,00 EUR (od zahtevanih 2.500,00 EUR). Nadalje je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ko je tožniku dosodilo 5.000,00 EUR (od zahtevanih 10.000,00 EUR). Zaradi škodnega dogodka trpi tožnik trajne posledice, ki se kažejo v obliki omejene funkcionalnosti kolka in prisotnih bolečin in ima težave pri delih, kjer je potrebno daljše stanje in obremenitve leve noge in kolka. Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku priznati tudi nepremoženjsko škodo za skaženost. Tožnikova zunanjost je spremenjena zaradi 12 cm dolge prečne brazgotine. Brazgotina tožnika zelo moti, saj vzbuja pozornost okolice, zaradi česar tožnik prestaja intenzivne duševne bolečine in je tako podan subjektivni kriterij za obstoj skaženosti. Iz tega naslova tožnik zahteva 2.500,00 EUR. Sodna praksa je v primerljivih primerih (VSRS št. VS001034) iz naslova nepremoženjske škode prisodila odškodnino v višini 31 povprečnih mesečnih plač. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo glede kumuliranja odškodnine in zavarovalnine. Toženka je pri zavarovalnici N. d. d. sklenila kolektivno nezgodno zavarovanje, sodna praksa pa ne dopušča, da se prisojena zavarovalnina iz naslova sklenjenega nezgodnega zavarovanja prišteje v prisojeno odškodnino (VIII Ips 161/97). Ni bistveno, iz katerih sredstev je zavarovalnina plačana. Sodišče prve stopnje je napačno ovrednotilo polico zavarovanja in spregledalo, da je zavarovanje sklenjeno za primer smrti in za primer invalidnosti. Iz police izhaja, da je bilo sklenjeno nezgodno zavarovanje in v polici ni označeno, da zavarovalec za svoje delavce sklepa nezgodno kolektivno zavarovanje kot zavarovanje pred odgovornostjo. Zavarovanje po obravnavani zavarovalni polici je sklenjeno kot klasično osebno zavarovanje, toženka pa ni niti zatrjevala niti dokazala, da je bilo to zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, zato izplačano zavarovalnino ni dopustno vštevati v odškodnino (II Ips 122/2006). Prav tako ni mogoče v odškodnino všteti zavarovalnine iz naslova dnevne odškodnine, temveč le zavarovalnino za trajno invalidnost, saj se samo ta nanaša na posledice tožnikovih poškodb. Do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato se prvostopenjske sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje bi moralo uspeh strank ovrednotiti ločeno po temelju in po višini (in ne samo po višini), končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov (II Cp 1719/2009), za tožnika je to v obravnavanem primeru 67,63 % ter bi to moralo upoštevati pri izračunu pravdnih stroškov. Prav tako bi moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati stroške odškodninskega zahtevka in druge, tretje in pete pripravljalne vloge. V omenjenih pripravljalnih vlogah je tožnik repliciral na navedbe toženke in gre zato za potrebne stroške v postopku. Ob tem je sodišče toženki priznalo stroške štirih pripravljalnih vlog.

Tožnik se iz pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje tudi zoper sklep o plačilu nadaljnjih stroškov postopka (sodne takse). Predlaga, da naj pritožbeno sodišče toženki naloži plačilo celotne sodne takse v višini 494,00 EUR. Priglaša stroške pritožbe zoper sodbo in sklep.

4. Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških se pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prisojeni znesek odškodnine zniža na 7.774,86 EUR s spremenjeno stroškovno posledico oziroma da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo v novo sojenje. Toženka navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo tožnikov soprispevek (10 %) in zatrjuje, da ta znaša 30 %. Sodišče prve stopnje je v prevelikem obsegu upoštevalo izjavo priče O.O.. Toženka je dokazala, da se je poškodovani stol nahajal med omaricama, bil je umaknjen od ostalih stolov in miz ter se je tako videlo, da je poškodovan. Običajno so se poškodovani stoli nahajali med omaricami, kar so potrdile tudi priče A.A., C.C., B.B. in D.D. v svojih pisnih izjavah. Tožnik bi se moral in mogel zavedati, da je s stolom nekaj narobe. Toženka se pritožuje tudi zoper višino odmerjene odškodnine zaradi utrpele nepremoženjske škode za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem (dosojen znesek v višini 12.000,00 EUR) in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (dosojen znesek v višini 5.000,00 EUR). Odmerjena odškodnina upoštevaje tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti ni skladna s sodno prakso v podobni primerih in bi bil tožnik upravičen do odškodnine iz tega naslova največ v višini 10.000,00 EUR. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik zaradi škodnega dogodka trpi le lažje duševne bolečine, ker je sposoben opravljati svoje delo, pri preverjanju gibalnih sposobnosti še vedno prejema oceno odlično in je še vedno polno aktiven, kot izhaja iz medicinske dokumentacije. Zato je iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upravičen največ do zneska v višini 4.000,00 EUR. Priglaša pritožbene stroške postopka.

Toženka se s posebno pritožbo pritožuje tudi zoper sklep o odmeri nadaljnjih stroškov postopka (sodne takse) iz pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga da se dosojeni znesek iz naslova plačila sodne takse zniža. Priglaša stroške pritožbe zoper sklep.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke zoper sodbo zatrjuje, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Toženka je priznala temelj odškodninske obveznosti, zato ni podlage za ugotavljanje tožnikovega soprispevka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo zoper sodbo.

6. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika zoper sodbo in v odgovoru zoper pritožbo tožnika zoper sklep nadaljnjih stroških postopka (sodna taksa) navaja, da ni v celoti priznala temelja odškodninske obveznosti in da obstaja tožnikov soprispevek k nastanku odškodninske obveznosti. Prav tako so neutemeljene tožnikove trditve, da bi morala biti odškodnina zaradi nepremoženjske škode odmerjena v višjem znesku.

7. Pritožba tožnika zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba toženke zoper sodbo ni utemeljena. Pritožba tožnika zoper sklep o plačilu nadaljnjih stroškov postopka (sodna taksa) je delno utemeljena, pritožba toženke zoper sklep o plačilu nadaljnjih stroškov postopka ni utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu in sklep v izpodbijanem delu v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, razen v delu glede vštevanja zavarovalne vsote (zavarovalnine) v odškodnino in glede določitve pravdnih stroškov tožnika.

9. Neutemeljen je tožnikov pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožnik obravnavano kršitev očita sodišču prve stopnje v zvezi s presojo tožnikovega soprispevka k nastanku škode. Tožnik bistveno kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče ustrezno obrazložilo, do pritožbenih trditev v zvezi s tem pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

10. Tožnik je bil v kritičnem času zaposlen pri toženki kot poklicni vojak in se je 5. 12. 2016 telesno poškodoval, ko se je v prostorih toženke usedel na stol, pri katerem se je odlomila ena od nosilnih nog. Toženka je v prvostopenjskem postopku priznala temelj odškodninske obveznosti, sodišče prve stopnje pa je tožnikov soprispevek k nastanku škode ocenilo v višini 10 %. Toženka je imela pri zavarovalnici N. d. d. sklenjeno zavarovalno pogodbo z dne 16. 12. 2014 iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja v korist pripadnikov Slovenske vojske in je plačevala zavarovalno premijo. Iz naslova nastalega zavarovalnega primera je tožnik že prejel zavarovalnino, in sicer dne 5. 12. 2017 v višini 1.380,00 EUR za 230 dni dnevnega nadomestila ter dne 5. 4. 2018 v višini 1.600,00 EUR iz naslova trajnih posledic (skupaj 2.980,00 EUR).

Glede določitve soprispevka tožnika k nastanku škode

11. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava (prvi odstavek 179. člena ZDR-1), to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode le-to povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pa ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ).

12. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava v delu, ko je sodišče njegov soprispevek k nastanku škode ocenilo na 10 %. Pri presoji deljene odgovornosti je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo vse relevantne okoliščine primera. Utemeljeno je poudarilo, da iz pisnih izjav devetih prič (E.E., F.F., G.G., H.H., I.I., J.J., K.K., L.L. in M.M.; izjave prič je predložil tožnik) izhaja, da so se stoli pri toženki večkrat prenašali iz prostora v prostor in da tožnik ni imel stola, ki bi ga uporabljal izključno on. Iz pisne izjave priče A.A. izhaja, da je bila jasno vidna poškodba stola, na katerega se je usedel tožnik, saj je imel zvito nogico ter bil odmaknjen v prostor med omarama. Priča B.B. je potrdila, da se je poškodovani stol nahajal med omarama in ne na sredini sobe, zato je predvideval, da je z njim nekaj narobe. Pri toženki se je brezhiben inventar uporabljal in nameščal skupaj, medtem ko se je poškodovani inventar odstranil na mesto ob steni in med omare (potrdile priče A.A., B.B., C.C., D.D.; njihove pisne izjave je predložila toženka). Da je bilo stanje stolov pri toženki zelo slabo in da se jih ni vzdrževalo ali zamenjalo z novimi, pa so v izjavah potrdile tudi priče, katerih pisne izjave je predložil tožnik: G.G., H.H., J.J., K.K., L.L. in M.M.. Sodišče prve stopnje je tako pravilo zaključilo, da bi moral tožnik, če bi ravnal s potrebno skrbnostjo in ob zavedanju slabega stanja inventarja pri toženki, preveriti v kakšnem stanju je stol preden se je usedel nanj in je tako soprispeval k nastanku škode v navedeni višini.

13. Ne drži tožnikova pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje selektivno ocenilo dokaze, saj ni ocenilo tožnikove izpovedi, da mu ni bilo znano, da naj bi bil stol v prostoru poškodovan. Na to ni tožnika nihče opozoril, niti ni bil stol kakorkoli posebej označen. Tožnik pa je tudi izpovedal, da so bili stoli dotrajani, da se je varčevalo pri vzdrževanju objektov in osnovnih sredstvih ter da so na popravilo poškodovanega stola čakali po več mesecev. Drži pritožbena navedba, da je nelogično, da bi se tožnik vedoma usedel na stol ob zavedanju, da je le-ta poškodovan. Tega mu sodišče prve stopnje niti ne očita. Sodišča prve stopnje tožniku očita, da bi moral že ob običajni skrbnosti in pazljivosti podvomiti v varnost stola, ki je bil umaknjen ob steno, stran od drugega inventarja, ter preveriti, ali je s stolom karkoli narobe. Tega ni storil, zato je soprispeval k nastanku škode.

14. Prav tako ni utemeljeno toženkino pritožbeno zavzemanje za dvig soprispevka na 30 %. Drži, da je bil tožnik pri svojem ravnanju neskrben, ko ni preveril kakšno je stanje stola, ki je bil odstranjen ob steno med dve omarici (točka 12 in 13 te sodbe). Vendar toženka ni poskrbela, da bi bil takšen stol odstranjen iz sobe, kar je potrdila priča O.O., in bi se na ta način preprečilo, da bi sploh prišlo do škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožnikov prispevek k nastanku škode minimalen.

15. Pritožba tožnika in pritožba toženke tudi v veliki meri nasprotuje dokazni oceni sodišča, zlasti glede presoje pisnih izjav prič. Sodišče prve stopnje je skrbno in prepričljivo ocenilo izvedene dokaze, v obrazložitvi navedeni razlogi so razumljivi, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. V skladu z načelom proste presoje dokazov o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Prosta dokazna ocena mora razumno in argumentirano prepričati in takšni zahtevi je sodišče prve stopnje tudi zadostilo.

16. Tožnikovo pritožbeno zatrjevanje, da gre pri določitvi soprispevka s strani sodišča prve stopnje za sodbo presenečenja, ni utemeljeno. Za sodbo presenečenja bi šlo, če bi sodišče odločitev sprejelo na pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka (v pričakovanju drugačne pravne ocene) ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene. Svoje pravno naziranje glede obstoja soprispevka je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pojasnilo na naroku za glavno obravnavo dne 13. 1. 2020, pri čemer pa so stranke že v teku postopka navajale dejstva in dokaze, ki so bili potrebni za odločitev o soprispevku. Toženka je v vlogi dne 21. 2. 2019 res priznala temelj odškodninske obveznosti, vendar je že v odgovoru na tožbo z dne 15. 11. 2018 tudi navajala, da tožnik ni ravnal z zadostno skrbnostjo, ker se je usedel na stol, ki je bil umaknjen in postavljen na posebno mesto. S tem je vsebinsko ugovarjala tožnikov soprispevek. V odgovoru na tožbo je toženka nadalje sicer zatrjevala celo tožnikov 100 % (so)prispevek k nastanku škode, torej tožnikovo izključno odgovornost za škodni dogodek. Toženka je podala pravnorelevantna dejstva za presojo soprispevka, sam obstoj soprispevka pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo. Ugovor soprispevka k nastanku odškodninske obveznosti je namreč ugovor materialnega prava, v pravdnem postopku sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia; primerjaj II Cp 2241/2014). Pri določitvi soprispevka tožnika je tako sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede določitve višine nepremoženjske škode

17. Pritožbi tožnika in toženke neutemeljeno izpodbijata višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določila 179. člena OZ, po katerem sta za odmero odškodnine temeljni načelo individualizacije (upoštevanje stopnje in trajanja bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri oškodovancu) in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (upoštevaje pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ter da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom). Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstev, ki jih je v tožbi navedel tožnik, tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pravilno odmerilo 12.000,00 EUR (od zahtevanih 15.000,00 EUR), za strah 1.500,00 EUR (od zahtevanih 2.500,00 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 5.000,00 EUR (od zahtevanih 10.000,00 EUR). Pri odmeri nepremoženjske škode se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca medicinske stroke P.P., dr. med., specialista kirurgije in travmatologije. Tožnik je uveljavljal tudi odškodnino za utrpele duševne bolečine zaradi skaženosti, vendar za to obliko nepremoženjske škode sodišče prve stopnje ni našlo podlage. Skupno je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku 18.500,00 EUR od zahtevanih 30.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ob upoštevanju soprispevka (10 %) odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 16.650,00 EUR.

18. Neutemeljene so tožnikove pritožbene navedbe, da je tožnik upravičen do višje odškodnine za nepremoženjsko škodo (sodišče mu je odmerilo znesek 12.000,00 EUR) iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Prav tako so neutemeljene toženkine pritožbene navedbe, da je tožnik iz tega naslova upravičen do največ 10.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnik zaradi poškodbe v predelu levega stegna in zadnjice trpel občasne hude telesne bolečine v kombinaciji s stalnimi srednje hudimi telesnimi bolečinami v obdobju petih dni, stalne in pogoste srednje hude telesne bolečine je trpel tri tedne in pol, občasne srednje hude telesne bolečine v kombinaciji s stalnimi oziroma pogostimi lahkimi telesnimi bolečinami je trpel šest mesecev in pol, pogoste lahke telesne bolečine štiri mesece, občasne lahke telesne bolečine, ki se pojavljajo predvsem ob večjih fizičnih naporih pa se bodo pojavljale tudi v bodoče. Zaradi poškodbe v levem kolenu je tožnik trpel občasne srednje hude telesne bolečine v kombinaciji s stalnimi lahkimi oziroma pogostimi telesnimi bolečinami tri tedne, pogoste lahke telesne bolečine tri mesece, občasne lahke telesne bolečine tri do štiri mesece. Tožnik je trpel tudi številne neugodnosti med zdravljenjem, kot so pregledi pri kirurgu (10x), pregledi pri fiziatru (7x), obiski pri izbranem zdravniku (29x). Nevšečnosti mu je povzročalo rentgensko slikanje, ultrazvočni pregled kolena, MRI preiskava obeh kolkov, levega stegna in kolena, operativni poseg v spinalni anesteziji, prevezi in odvzem šivov, uporaba bergel pri hoji v trajanju treh mesecev in pol, jemanje analgetikov (injekcije, tablete), prejemanje sredstev proti strjevanju krvi v obliki injekcij v obdobju treh tednov, dolgotrajna fizikalna terapija (61 x), devet tednov in pol ni bil sposoben sam voziti avtomobila, imel je težave pri sedenju, oblačenju, opravljanju osnovnih življenjskih in higienskih potreb, tri mesece in pol je bil omejeno pokreten. Za svoj poklic ni bil sposoben eno leto. Po poškodbi je bil šest dni popolnoma negiben in je moral uporabljati plenice. Tožnik je iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval znesek 15.000,00 EUR, sodišče mu je pravilno odmerilo znesek 12.000,00 EUR. V presežku, v znesku 3.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo.

19. Prav tako glede na okoliščine ni podlage za dvig odškodnine iz naslova strahu. Ob škodnem dogodku je tožnik utrpel kratkotrajen primarni strah hude intenzivnosti. Sekundarni strah se je pričel pojavljati takoj po nezgodi. Težave so se stopnjevale, potrebno je bilo opraviti nadaljnje diagnostične preiskave ter operacijo, kar je povečalo negotovost in doživljanje dodatnega sekundarnega strahu. Sekundarni strah je doživljal tudi zaradi dolgotrajnosti težav. Tožnik je tako doživljal pogost srednje hud sekundarni strah 30 dni, pogost sekundarni strah blage intenzitete šest tednov in občasno pogost sekundarni strah blage intenzivnosti štiri mesece in pol, občasen sekundarni strah blage intenzitete pet mesecev, bojazen pred poslabšanjem pa doživlja še danes. Tožnik je izpovedal, da se je ob dogodku močno prestrašil, saj je vedel, da se mu je zgodilo nekaj hudega, poleg tega pa ga je bilo strah tudi do izvidov MR, saj je vedel, da je poškodba težja. Iz naslova strahu je tožnik zahteval znesek 2.500,00 EUR, sodišče pa mu je odmerilo znesek 1.500,00 EUR. Presežek tožbenega zahtevka v znesku 1.000,00 EUR je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno zavrnilo.

20. Tožnik se nadalje neutemeljeno zavzema tudi za dvig dosojene nepremoženjske škode zaradi duševnih bolečin zmanjšanja življenjske aktivnosti, toženka pa na drugi strani neutemeljeno vztraja pri znižanju dosojene nepremoženjske škode iz tega naslova. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da poškodba levega kolena ni zapustila trajnih posledic. Poškodba mišic levega stegna pa je zapustila trajne posledice v anatomskem in funkcionalnem smislu. V anatomskem smislu gre za brazgotinjenje zaradi pretrganih mišic v predelu narastišč mišic, pa tudi v zgornjem delu kjer je bilo potrebno med operacijo sprostiti mišice od okolnih struktur kamor je bila mišica po skoraj že štirih tednih od poškodbe že priraščena v skrajšanem položaju za okoli 3 cm. Brazgotinjenje je vzrok za težave v smislu nakazano zavrte gibljivosti levega kolka v skrajni legah, za občasne pekoče in zbadajoče telesne bolečine, ki se pojavljajo pri dalj časa trajajočem sedenju, v skrajnih legah levega kolka, pri napornejših opravilih z levo nogo ter ob spremembah vremena. Ker je tožnik poklicni vojak ima pogoste vsakodnevne fizične aktivnosti. Vse to (občasne telesne bolečine, manjša vzdržljivost mišic, ki iztegujejo levi kolk, nakazano zavrta gibljivost v skrajnih legah v levem kolku) tožnika ovirajo pri napornejših fizičnih opravilih v poklicnem pa tudi v vsakdanjem življenju. Težave se lahko pojavljajo pri dalj časa trajajoči hoji, pri hoji v hrib, po stopnicah, pri teku oziroma pri vseh večjih fizičnih naporih z levo nogo, v skrajnih legah gibov levega kolka (premagovanje ovir) in v primeru dalj časa trajajočega sedenja. Težave se kažejo v smislu neprijetnih zbadajočih in pekočih bolečin. Tožnik mora, da opravi opravila, ki jih mora izvajati v službi, vložiti več truda in volje kot pred poškodbo. Takrat po mnenju sodnega izvedenca trpi občasne duševne bolečine lažje stopnje, katere je mogoče pričakovati tudi v bodoče, saj so težave trajne. Tožnik je izpovedal, da mora zaradi poškodbe v svojo fizično pripravo vložiti bistveno več napora kot pred poškodbo. Prav tako tožnik po poškodbi ne hodi več na vojaška tekmovanja, ki se jih je udeleževal pred poškodbo. Iz naslova utrpele škode zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnik zahteval odškodnino v višini 10.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je odmerilo znesek 5.000,00 EUR. Presežek (5.000,00 EUR) tožbenega zahtevka v tem delu ni utemeljen, prav tako pa ni utemeljeno toženkino zavzemanje za znižanje prisojene odškodnine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti na 4.000,00 EUR.

21. Po prepričanju pritožbenega sodišča ni podlage za pritožbene navedbe glede nastanka nepremoženjske škode zaradi skaženosti. Tožnik zatrjuje, da je njegova zunanjost spremenjena zaradi 12 cm dolge prečne brazgotine, kar tožnika zelo moti, saj vzbuja pozornost okolice. Zaradi tega tožnik prestaja intenzivne duševne bolečine in je tako podan subjektivni kriterij za obstoj skaženosti. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da gre pri tožniku za komaj vidno pooperativno brazgotino, ki ne izpolnjuje nobenega od kriterijev skaženosti (vzbujanje pozornosti, pomilovanja, gnusa) in predstavlja le kozmetski defekt. Sodna praksa le izjemoma priznava nepremoženjsko škodo zaradi skaženosti tudi ob poškodbah, ki se kvalificirajo kot kozmetski defekt, takšen je primer pri poškodbah obraza (primerjaj II Ips 267/2011). Primerljiv primer pa pri tožniku ni podan.

22. Glede na vse navedeno tožniku zaradi obravnavanega škodnega dogodka pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 18.500,00 EUR (in ob upoštevanju 10 % soprispevka 16.650,00 EUR), kar je po oceni pritožbenega sodišča pravična in primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik. Ni utemeljen tožnikov pritožbeni očitek, da gre pri sodbi VSRS II Ips 265/2001 z dne 19. 6. 2002 (VS001034) za primerljiv obseg škode, in bi moralo tako sodišče prve stopnje prisoditi odškodnino v višini 31 povprečnih mesečnih neto plač. V primeru VS001034 je šlo pri poškodbi za zdrobitveni zlom desne stegnenice (hud primer po Fischerjevi kvalifikaciji), medtem ko je tožnik v obravnavanem primeru utrpel poškodbe v predelu levega stegna (lahek primer po Fischerju) in zadnjice (srednje težak primer po Fischerju). V primeru VS001034 je bil oškodovanec hospitaliziran 16 dni, zdravljenje pa je trajalo 16 mesecev. Primera zato nista primerljiva.

Glede kumuliranja odškodnine in zavarovalnine

23. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri vprašanju kumuliranja odškodnine iz škodnega dogodka in zavarovalnine. Pri ureditvi zavarovalne pogodbe (921. člen - 989. člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) je določeno, da se pri pogodbah o osebnem zavarovanju (življenjsko in nezgodno zavarovanje) višina zavarovalnine, ki jo mora zavarovalnica plačati ob nastopu zavarovalnega primera, določi v polici po sporazumu med pogodbenima strankama (966. člen OZ). Upravičenec (iz zavarovalne pogodbe) ima pravico do odškodnine od tretjega, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, ne glede na svojo pravico do zavarovalne vsote (drugi odstavek 972. člena OZ). V primeru, da je nezgodno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, pa ni mogoče kumulirati odškodnine in zavarovalne vsote (tretji odstavek 972. člena OZ). Sodna praksa zahteva, da v kolikor je kolektivno nezgodno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, mora biti že v zavarovalni polici označeno, da se sklepa kolektivno nezgodno zavarovanje kot zavarovanje pred odgovornostjo (VIII Ips 161/1997). Odločilna je dejanska vsebina zavarovalne police (VIII Ips 214/2017). V obravnavanem primeru ni sporno, da je toženka za svoje zaposlene sklenila kolektivno nezgodno zavarovanje in tudi plačevala premijo. Vendar kolektivno nezgodno zavarovanje ni bilo sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, ker bi to moralo biti označeno v polici. V polici št. ... (B5) je navedena vrsta zavarovanja, to je kolektivno nezgodno zavarovanje zaposlenih, in da zavarovanje pokriva zavarovane nevarnosti: smrt zaradi nezgode; trajna invalidnost; dnevno nadomestilo zaradi nezgode. V obravnavanem primeru gre pri kolektivnem nezgodnem zavarovanju torej za osebno zavarovanje, kar izključuje uporabo tretjega odstavka 972. člena OZ. Tožnik je torej upravičen do odškodnine od toženke ne glede na svojo pravico do zavarovalne vsote, to je zavarovalnine (drugi odstavek 972. člena OZ). Ni bistveno, kdo je v konkretnem primeru plačeval zavarovalno premijo (primerjaj VIII Ips 161/1997).

24. V obravnavanem primeru se že izplačana zavarovalnina (valoriziran znesek v višini 3.075,14 EUR) ne všteva v odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo in je tožnik upravičen do povrnitve pravične denarne odškodnine v višini 16.650,00 EUR. Uspel je s 55,5 % svojega tožbenega zahtevka.

Glede stroškov prvostopenjskega postopka in plačila sodne takse

25. Ni utemeljen nadaljnji tožnikov pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati stroške predpravdnega postopka. Predpravdni postopek v odškodninskih sporih ni procesna predpostavka za vložitev tožbe, torej ne gre za potrebne stroške postopka (primerjaj VDSS Pdp 537/2018).

26. Prav tako so neutemeljene tožnikove pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče ločeno upoštevati uspeh v postopku glede na uspeh po temelju in glede na uspeh z višino tožbenega zahtevka. V določbah ZPP za takšno izračunavanje uspeha strank v postopku ni pravne podlage.

27. Utemeljen pa je tožnikov pritožbeni očitek v delu, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri tožnikovih stroškov upoštevati tudi stroške druge pripravljalne vloge z dne 5. 2. 2019, tretje pripravljalne vloge z dne 22. 8. 2019 in pete pripravljalne vloge z dne 5. 11. 2019. Za vsako od teh vlog je pritožbeno sodišče priznalo stroške v višini 450 točk po odvetniški tarifi (Zakon o odvetniški tarifi, ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008; 2. točka tarifne številke 15 OT). Sodišče prve stopnje je tožniku v povrnitev že priznalo pravdne stroške, in sicer 600 točk za sestavo tožbe (1.a točka tar. št. 15 OT), 450 točk za sestavo prve pripravljalne vloge (2. točka tar. št. 15 OT), 600 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo (3.a. točka tar. št. 15 OT), 450 točk za sestavo četrte pripravljalne vloge (2. točka tar. št. 15 OT), 450 točk za za sestavo šeste pripravljalne vloge (2. točka tar. št. 15 OT), 20 točk za dopis na poizvedbo sodišča (39. člen OT), 300 točk za zastopanje na naslednjem naroku (3.b. točka tar. št. 15 OT), kar znaša 2870 točk. Tožnikovi pravdni stroški ob dodatnem upoštevanju treh pripravljalnih vlog (3 x 450 točk) znašajo 4220 točk po OT. Tožnik je upravičen tudi do materialnih stroškov, in sicer 2% materialnih stroškov od skupne vrednosti storitve do 1000 točk in 1% materialnih stroškov od presežka nad 1000 točk, kar skupaj znaša 52,2 točk. Skupno je pritožbeno sodišče tožniku priznalo 4272,2 točk oziroma 2.563,32 EUR. Z obračunanim DDV (22 %) tako skupni stroški zastopanja tožnika znašajo 3.127,25 EUR. Pritožbeno sodišče tožniku priznava tudi stroške izvedenskega mnenja (472,00 EUR) in dopolnilnega izvedenskega mnenja (105,06 EUR) ter potne stroške na vsakega od narokov (91,02 EUR). Skupni stroški tožnika v prvostopenjskem postopku tako znašajo 3.795,33 EUR. Glede na uspeh v postopku (55,5 %) je tožnik upravičen do pravdnih stroškov v višini 2.106,40 EUR.

28. Toženki je sodišče prve stopnje priznalo pravdne stroške v višini 1.702,80 EUR. Glede na spremenjen uspeh v individualnem delovnem sporu (44,5 %) je toženka upravičena do povračila pravdnih stroškov v višini 757,75 EUR.

29. Po medsebojnem pobotu stroškov je toženka dolžna tožniku povrniti stroške prvostopenjskega postopka v višini 1.348,65 EUR (155. člen ZPP) kot izhaja iz izreka te odločbe.

30. Zoper sklep o nadaljnjih stroških postopka z dne 24. 2. 2020 (sodna taksa) se pritožujeta obe stranki.

31. Toženkina pritožba zoper izpodbijani sklep o nadaljnjih stroških postopka ni utemeljena, tožnikova pritožba je delno utemeljena. Uspeh v individualnem delovnem sporu se je po obravnavi pritožb obeh strank zoper sodbo spremenil in je tožnik uspel s 55,5 % tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je nadaljnje stroške postopka odmerilo v skupni višini 494,00 EUR, toženka pa je tožniku iz tega naslova zaradi spremenjenega uspeha v sporu dolžna povrniti 274,17 EUR nadaljnjih stroškov postopka.

32. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v delu glede vštevanja izplačane zavarovalnine v odškodnino, zato je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in je tako toženka dolžna tožniku povrniti 16.650,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode (5. točka 358. člena ZPP). Prav tako je zmotno uporabilo materialno pravo glede pravdnih stroškov in mora tako toženka tožniku povrniti stroške prvostopenjskega postopka v višini 1.348,65 EUR (155. člen ZPP) ter znesek 274,17 EUR iz naslova nadaljnjih stroškov postopka (sodne takse) (155. člen, 3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbeno sodišče zaključilo, da niso podani razlogi iz katerih se sodba in sklep lahko izpodbijata in prav tako ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbi strank v preostalem delu zoper sodbo sodišča prve stopnje in pritožbi strank zoper sklep kot neutemeljene zavrnilo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

33. Tožnik je vtoževal znesek v višini 30.000,00 EUR in je uspel v skupnem znesku 16.650,00 EUR. V prvostopenjskem sojenju je uspel za znesek 13.574,86 EUR, v pritožbenem sojenju pa še za znesek 3.075,14 EUR in je glede na navedeno v pritožbenem postopku uspel v deležu 18,72 % (delež valorizirane zavarovalnine v višini 3.075,14 EUR glede na preostali zahtevani del glavnice v višini 16.425,14 EUR). Toženka s pritožbo ni uspela. Pritožbeno sodišče je kot potrebne stroške za pritožbo zoper sodbo in sklep tožniku priznalo: priglašenih 625 točk za pritožbo po odvetniški tarifi (4. točka tarifne številke 15 OT) in 2 % materialnih stroškov od skupne vrednosti storitve v višini 12,5 točke, kar skupaj znaša 637,5 točk, to je 382,5 EUR. Ob upoštevanju DDV (22 %) pritožbeni stroški tožnika znašajo 466,65 EUR. K temu je tožnik priglasil še znesek pritožbene sodne takse (378,00 EUR), tako da skupni tožnikovi pritožbeni stroški znašajo 844,65 EUR. Ob upoštevanju 18,72 % uspeha tožnika v postopku s pritožbo je toženka dolžna povrniti tožniku njegove pritožbene stroške v višini 158,12 EUR (155. člen ZPP).

34. Pritožbeno sodišče ni priznalo priglašenih pritožbenih stroškov za obvestilo tožniku o prejeti sodbi, obvestilo tožniku o vložitvi pritožbe in za poročilo tožniku o uspehu pritožbe, ker za to vrsto storitev ni podlage v veljavnih predpisih.

35. Odgovor tožnika na toženkino pritožbo zoper sodbo in odgovor toženke na tožnikovo pritožbo zoper sodbo in sklep nista v ničemer prispevala k boljši razjasnitvi stvari, zato stranki sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 155. členom ZPP.