Jedro

Prvostopenjsko sodišče je dokazno breme tega, kdo je lastnik objekta, za katerega je treba plačati nastale stroške (smetarino in števnino po občinskem odloku), napačno prevalilo na toženko. Tožnica je tista, ki iztožuje stroške na podlagi občinskih odlokov (torej na podlagi lastništva oz. uporabe), zato bi morala ona navesti in dokazati, kdo jih nosi in na kakšni podlagi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se I. in III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenita tako, da se toženkina obveznost zniža za 91,55 EUR (na 45,78 EUR) ter se v tem delu skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi sklep o izvršbi v 1. točki razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

Znesek izvršilnih stroškov se zniža za 28,93 EUR (na 14,74 EUR) in se v tem delu sklep o izvršbi v 3. točki razveljavi.

Znesek pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje, ki jih toženka dolguje tožnici, se zviša za 31,06 EUR (na 56,66 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 56,66 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (s sklepom) ustavilo postopek glede plačila 57,16 EUR z obrestmi in v tem delu razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 195161/2013 z dne 6. 12. 2013. Ta sklep je v 1. tč. obdržalo v veljavi za znesek 137,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2014, v 3. tč. pa za znesek 43,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2015 (I. tč. izreka sodbe). V preostalem delu (za znesek 18,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je sklep v 3. tč. razveljavilo (II. tč. izreka sodbe) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 25,50 EUR (III. tč. izreka sodbe).

2. Nominalno se je zoper sklep in sodbo, vsebinsko pa le zoper del zanjo neugodne sodbe pritožila toženka (za pritožbo zoper sklep o ustavitvi in zoper zavrnilni del sodbe nima niti interesa) in pritožbenemu sodišču predlagala, da zahtevek proti njej v celoti zavrne in tožnici naloži povrnitev njenih stroškov. Pritožnica ponovi navedbe, ki jih je zatrjevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, da ni edina lastnica nepremičnine, v zvezi s katero tožnica iztožuje svoj zahtevek, pač pa je le njena solastnica, z idealnim deležem do 1/3 in da zato tožnica plačilo računov za stroške uporabe skupne stvari – prvotno izstavljenih na ime in naslov toženkine pokojne matere, ki je soimenjakinja toženke – nezakonito v celoti zahteva zgolj od nje. Sodišče naj bi svojo odločitev nepravilno oprlo na to, da ni določno navedla, ali oz. da tudi ostali solastniki nepremičnino uporabljajo in so zato v skladu z občinskima odlokoma, ki urejata ravnanje z odpadki in oskrbo s pitno vodo, kot uporabniki javne službe tudi oni dolžni plačevati sporne storitve. Toženka, ki obravnavano nepremičnino uporablja občasno, pravi, da ni seznanjena, ali to počnejo tudi drugi solastniki, sicer pa sporni stroški nastajajo ne glede na dejansko uporabo nepremičnine. Pravice in bremena skupne stvari nosijo vsi solastniki in mora tožnica po mnenju pritožbe ustrezni del stroškov zahtevati od drugih solastnikov.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica je terjala plačilo za storitve ravnanja z odpadki (tim. smetarino) in oskrbe z vodo; po utesnitvi terjatve za plačilo priključne moči in umiku tožbe v tem delu je iz naslova oskrbe z vodo zahtevala le še plačilo tim. števnine, in sicer po šestnajstih računih v obdobju od februarja 2013 do novembra 2014, ter plačilo dveh računov, izstavljenih za izvršitev dveh postopkov prekinitve dobave vode (novembra 2013 ter marca 2014). Zahtevek je utemeljila na Odloku o ravnanju s komunalnimi odpadki v občini Krško iz l. 2007, s spremembami in dopolnitvami, Odloku o tarifnem sistemu za obračun oskrbe z vodo iz vodovodnega sistema v občini Krško iz l. 2000 ter Ceniku prekinitve dobave vode in začasnega odklopa ter priklopa priključka iz l. 2013. 6. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnica na območju obravnavane stanovanjske zgradbe opravlja komunalno javno službo, da je toženka solatnica te nepremičnine, in sicer v idealnem deležu do 1/3, da jo občasno uporablja (v mesecu juliju in avgustu), da je terjatev iz naslova priključne moči v celoti že poravnala ter da storitve ravnanja z odpadki dejansko ne uporablja in je (zato) nikoli ni poravnala.

7. Sodišče je pravilno presodilo, da je tožnica v skladu z navedenimi predpisi v 5. točki zgoraj upravičena do obračunavanja celotne iztoževane terjatve. V skladu z odlokom o ravnanju z odpadki so namreč povzročitelji odpadkov tudi lastniki ali najemniki gospodarskih in počitniških objektov ter drugih objektov, ki so namenjeni občasni uporabi (tč. c 2. odst. 7. čl. Odloka) in so smetarino dolžni plačevati ne glede na začasni izostanek uporabe objekta (3. odst. 8. čl. Odloka) ter ne glede na to, ali odpadke odlagajo ali ne (32. čl. Odloka); v skladu z odlokom o oskrbi z vodo pa plačujejo uporabniki priključno moč in števnino ne glede na porabljeno količino vode (10. čl. Odloka o oskrbi z vodo).

8. Zaključek sodišča, da je toženka dolžna poravnati celotno iztoževano terjatev, pa je materialno pravno napačen. Sodišče je zmotno štelo, da je toženka zavezana za plačilo celotnega dolga za storitve po navedenih odlokih, ker objekt občasno uporablja in ker ni določno navedla, kdo so preostali solastniki in ali tudi oni nepremičnino (občasno) uporabljajo. Ker tožnica od nje kot od uporabnice/lastnice zahteva plačilo dajatev je ona tista, ki bi morala zatrjevati in dokazati to odločilno dejstvo. V skladu z določbo 68. čl. Stvarno pravnega zakonika stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo namreč solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev.

9. Prvostopenjsko sodišče je dokazno breme tega, kdo je lastnik objekta, za katerega je treba plačati nastale stroške, napačno prevalilo na toženko. Tožnica je tista, ki iztožuje stroške na podlagi navedenih odlokov (torej na podlagi lastništva oz. uporabe), zato bi morala ona navesti in dokazati, kdo jih nosi in na kakšni podlagi. Toženka se je branila, da je nepremičnina solastnina ter da je sama solastnica le do 1/3, tožnica pa v odgovor na njeno obrambo ni ponudila ničesar. Zato bi sodišče smelo le kot nesporno šteti, da je toženka 1/3 solastnica in jo obremeniti do višine temu ustreznega dela stroškov.

10. Ker toženka, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, svoje obveznosti iz naslova smetarnine in števnine še ni poravnala, je tožnici dolžna plačati 1/3 iztoževane terjatve z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. V skladu z zgoraj navedenim je pritožbeno sodišče po pooblastilu iz 5. alineje 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo, in sicer tako, da je znižalo toženkino obveznost za 2/3, to je za 91,55 EUR s pripadajočimi obrestmi.

12. Korekcija odločitve o glavni stvari vpliva tudi na stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje, saj je tožničin uspeh manjši, ne 70 %, pač pa približno 33% (1/3). Znesek priznanih izvršilnih stroškov je bilo zato treba upoštevajoč odmero pred sodiščem prve stopnje ustrezno znižati, priznane toženkine pravdne stroške pa zvišati.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 2. odst. 154. čl. ZPP. Toženka je uspela z 2/3 svoje pritožbe, zato je upravičena do povračila temu ustreznega dela svojih pritožbenih stroškov, in sicer sodne takse (55 EUR) in stroške poštnine in fotokopiranja (30 EUR), skupaj 85 EUR, 2/3 od tega pa je 56,66 EUR. Priznane stroške mora tožnica toženki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).