Jedro

Za odločitev je pravno relevantno, ali je škoda, ki je nastala tožeči stranki, posledica opustitve izvajanja ukrepov varstva pri delu, ki jih je dolžna izvajati tožena stranka; za presojo vprašanja, ali je v konkretnem primeru podana pravno relevantna vzročna zveza, pa je bistvenega pomena vprašanje, ali so bili kršeni predpisi o varstvu pri delu in ali je posledica te kršitve ena izmed tistih posledic, ki jih je hotela ta pravna norma preprečiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 10.867,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.04.2010 do plačila ter ji povrne vse njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da tožena stranka ni odgovorna za obravnavani škodni primer, ker ta ni posledica opustitve ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da tožena stranka ni zagotovila zadosten varen prostor za umik delavke pred prihajajočim AGV vozičkom. Sodišče kljub temu, da je v sodbi sledilo izpovedbi oškodovanke, ko je ta povedala, da je bila le na splošno seznanjena, da se mora umakniti za črto, da mora biti pazljiva, da pa ni imela posebnih navodil, kako ravnati v primeru srečanja z AGV vozičkom, če ima ročni voziček, ni bilo pozorno na preohlapna in presplošna navodila. Očitno je, da navodila ne v SOP, ne ustna, niso bila jasna in nedvoumna. Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da ni upoštevalo dejstva, da AGV voziček ni zaznal ovire na svoji poti in se ni samodejno ustavil po trku z vozičkom. Sodišče ni sledilo niti izvedenskemu mnenju, ko izvedenec predvideva, da je kritičnega trenutka prišlo do zatajitve delovanja senzorja in da ni prišlo do sprožitve sistema za zaustavitev. Po nesreči pa ni bil opravljen noben zapis o pregledu pooblaščenega serviserja AGV vozička, ki bi dokazoval njegovo brezhibnost. Na odkrito pomanjkljivost pa kaže tudi dejstvo, da je tožena stranka po nesreči predelala vse ročne vozičke. Tudi v delu, ko sodišče vrednoti naknadno uvedene varnostne ukrepe po obravnavani nesreči, se nekritično pridružuje mnenju izvedenca, da uvedeni ukrepi ne prispevajo k večji varnosti. Po mnenju pritožnice, tožena stranka ni z ničemer izkazala, da je bila delavka pravilno, jasno in nedvoumno seznanjena z načinom pravilnega ravnanja v primeru srečanja z ročnim vozičkom in AGV vozičkom, da je bil zagotovljen zadostni prostor za pravočasni umik delavke skupaj z vozičkom in da je AGV voziček imel ustrezne senzorje za zaznavanje ovire in ustrezna varovala za samodejno ustavitev.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je natančno in nazorno pojasnjena z v sodbi navedenimi razlogi o vseh odločilnih dejstvih. Ker so ti prepričljivi in pravilni, jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot svoje.

7. Predmet tožbenega zahtevka zoper toženo stranko je odškodninska odgovornost tožene stranke kot delodajalca na podlagi prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 72/06), ki določa, da ima tožeča stranka pravico zahtevati povračilo škode od delodajalca, če je do škode prišlo zaradi opustitve ukrepov iz varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi. Za odločitev je torej pravno relevantno, ali je škoda, ki je nastala tožeči stranki, posledica opustitve izvajanja ukrepov varstva pri delu, ki jih je dolžna izvajati tožena stranka; za presojo vprašanja, ali je v konkretnem primeru podana pravno relevantna vzročna zveza, pa je bistvenega pomena vprašanje, ali so bili kršeni predpisi o varstvu pri delu in ali je posledica te kršitve ena izmed tistih posledic, ki jih je hotela ta pravna norma preprečiti.

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče pripisati odgovornosti za nastanek škodnega dogodka zaradi opustitve ukrepov iz varstva pri delu. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka delavko usposobila za varno delo, jo seznanila z navodili, ki jih morajo delavci upoštevati pri opravljanju delovnih nalog, kamor sodi tudi ravnanje z vozički. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi delavka poškodbo lahko preprečila s tem, da bi se pravočasno umaknila s poti avtomatiziranega viličarja in s tem zavarovala sebe ter zaključilo, da delavka ni ravnala v skladu z navodili tožene stranke.

9. Določba 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99, veljaven v času nastanka delovne nezgode) je določala, da mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu in v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi.

10. Tožena stranka je imela za vstopanje na delovno mesto v veljavi Standardni operativni postopek za vstop, izstop osebja in obiskovalcev v obrat N. in proizvodne prostore (SOP), ki določa, da osebje ob vstopu v ta obrat opozarja obvestilo, da vstopajo v območje avtomatiziranega logističnega sistema, na nevarnosti jih opozarjajo opozorilni znaki »Pozor industrijsko vozilo«, zapisano pa je tudi kje avtomatsko vodeni vozički vozijo ter da je področje gibanja vidno označeno z rumeno opozorilno črto. SOP osebju nalaga, da mora biti pri gibanju v stalni pozornosti in spremljanju položaja ter eventualnem potrebnem umikanju vozičkov z njihove poti. Tožena stranka je imela v okviru programa za zmanjšanje tveganj v primeru nevarnosti trkov s sredstvi notranjega transporta predvideno tudi ustrezno označenost izpostavljenih mest. V navedenem obratu je transport potekal z avtomatiziranimi viličarji (AGV vozički), in sicer tako da AGV vozički vozijo po začrtanih transportnih poteh v isti smeri, z majhno hitrostjo, pri zavijanju pa dajo zvočni signal v opozorilo na svoj prihod.

11. Dolžnost delodajalca, da delavca usposobi za varno opravljanje dela, se ne izčrpa zgolj s seznanitvijo delavca s splošnimi navodili za opravljanje varnega dela. Za uspešno zagotovitev varnega in zdravega opravljanja dela je potrebno konsistentno (teoretično in praktično) seznanjanje delavcev z ukrepi za odpravo in preprečitev škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela delavka opravljen zdravniški pregled in preizkus iz varstva pri delu. Prav tako je bila delavka pred začetkom opravljanja dela seznanjena s SOP, in sicer dne 6. 9. 2006, ko je z nadrejeno I.K. opravila prvo izobraževanje, nato pa še dne 28. 8. 2007, 14. 9. 2009 in 16. 4. 2010, kot izhaja iz potrdila o usposobljenosti za delo po SOP. Iz izpovedi priče I. K. izhaja, da je ob nastopu dela delavec na samem kraju podučen o vseh ukrepih varstva pri delu, pokaže se mu AGV voziček, opozori se ga na njegovo transportno pot ter dolžnost varovati svoje zdravje ne glede na materialno škodo. Tudi kot priča zaslišani M. Š. je povedal, da so bili delavci na delovnem mestu posebej opozorjeni na nevarnosti v zvezi z AGV vozički. Navedena sta izpovedala, da so bili delavci opozorjeni na dejstvo, da se morajo v primeru srečanja z AGV vozičkom umakniti v za to predvideno mesto, če pa tega prostora ni, pustijo voziček na transportni poti in poskrbijo za svojo varnost. Tudi delavka sama je izpovedala, da je bila seznanjena, da se mora umakniti za črto in biti pazljiva, da posebnih navodil, kako ravnati v primeru, da ima s seboj ročni voziček ni bilo, je pa veljalo splošno pravilo, da se je potrebno umakniti in da je treba biti pazljiv.

12. Glede na nujnost obstoja obeh elementov za ugotovitev odškodninske odgovornosti tožene stranke kot delodajalca (opustitev izvedbe vseh ali nekaterih zahtevanih ukrepov iz varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi in vzročna zveza med poškodbo delavke ter opustitvijo ukrepov s področja varstva pri delu), je za pravilno presojo pravno relevantne vzročnosti potrebno presoditi, kateri so tisti ukrepi, ki niso bili izvedeni ali so bili pomanjkljivo izvedeni, in ki so odločilno vplivali na obstoj takšne pravno relevantne vzročnosti. Ne zadošča zgolj ugotovitev, da nekateri ukrepi niso bili izvedeni ali niso bili izvedeni dovolj dosledno, ne da bi se ugotavljal njihov pravno relevanten vpliv na konkretno poškodbo.

13. Tožena stranka kot delodajalec je dolžna zagotoviti ustrezno gibanje delavcev po transportnih poteh in varen prostor za umik delavcev pred AGV vozički. Vendar pa tožeča stranka ni dokazala, da bi dovolj velik prostor za umik predstavljal tak ukrep varstva pri delu, da bi njegova opustitev lahko pripeljala do predmetne delovne nezgode. Kot je pokazal izvedeni dokazni postopek, je delovna poškodba nastala zato, ker delavka pri transportu ročnega vozička na hodnik ni bila pozorna in zato ni opazila, da se približuje AGV voziček, ne pa zaradi tega, ker tožena stranka ni zagotovila zadostnega prostora za umik delavke skupaj z ročnim vozičkom. Z ničemer ni izkazana vzročna zveza oziroma, da bi prav tak prostor preprečil predmetno nezgodo. Pritožbeno sodišče zato soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da dejstvo, da hodnik ni dovolj širok za srečanje AGV vozička in delavca z ročnim vozičkom, ne vpliva na obstoj protipravnosti ravnanja tožene stranke.

14. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, ali je tožena stranka zagotovila ustrezno delovno opremo oziroma delovne pripomočke (vozičke), ugotovilo, da so bili AGV vozički redno pregledani. Voziček, ki je bil udeležen v nezgodi, je bil pregledan s strani Instituta za varstvo pri delu dne 18. 9. 2007 in dobil potrdilo za dobo enega leta, da ustreza predpisom iz varstva pri delu in zagotavlja delavcem varno delo ob upoštevanju navodil za varno delo. Tudi sam pregled pri pooblaščenem serviserju neposredno po nezgodi, je pokazal na brezhibnost vozička. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju tehnične ustreznosti AGV vozička oprlo tudi na izvedeniško mnenje sodnega izvedenca za varnost pri delu in njegovo dopolnitev, da je bil voziček izdelan v skladu z evropskimi normami in drugimi standardi. Izvedenec je tudi pojasnil, da nobeni predpisi oziroma pravila varnosti in zdravja pri delu ne določajo pisnega poročila ali pisnega potrdila o pregledu po sami nesreči, pač pa se takšna potrdila izdajo le ob prvem in kasnejših periodičnih pregledih, zato je povsem običajno, da tožena stranka s takšnim potrdilom pooblaščenega serviserja ne razpolaga.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za nastanek škode tožena stranka ni odgovorna, saj je izpolnila svoje zakonske obveznosti in zagotovila ustrezne varnostne ukrepe, delavci so bili seznanjeni s splošnimi predpisi za varno delo, na samem kraju pa poučeni o nevarnosti AGV vozičkov in kako ravnati v primeru srečanja z njimi, vozički pa so bili tudi redno pregledani v skladu z navodili proizvajalca in bili opremljeni z zvočnim signalom, ki je opozarjal na njihov prihod v ovinek. Tožena stranka je upoštevala gibanje delavcev po transportnih poteh, ki niso dovolj široke za hkratno transportiranje AGV vozička in gibanje delavcev z ročnimi vozički ter poskrbela za ustrezno označenost poti in predvidela prostor, ki delavcu omogoča varen umik. Delavka sama je bila ustrezno seznanjena z delovanjem sistema, usposobljena je bila za varno delo in je imela opravljen tečaj iz varstva pri delu. Do nezgode je prišlo zaradi spleta nesrečnih okoliščin, ki se pri delu dogajajo in zaradi zmanjšane previdnosti pri delu poškodovane delavke. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki je sledilo mnenju izvedenca, da naknadno uvedeni ukrep, pri katerem prevoz ročnega vozička opravljata dva delavca in ne le en delavec, ne prispeva k večji varnosti, saj ob zadostni stopnji previdnosti delo lahko opravlja le en delavec.

16. Glede na navedeno, pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje zaključkom izpodbijane sodbe in sicer, da toženi stranki ni mogoče očitati opustitve ukrepov iz varstva pri delu, kar bi lahko imelo za posledico odgovornost za nastalo škodo, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

17. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker za odločitev o pritožbi niso bile bistvenega pomena (1. odst. 360. člena ZPP).

18. Ker je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo, in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa stroške odgovora na pritožbo ni priglasila.