Jedro

Pri ugotavljanju oporočne sposobnosti je odločilno dejansko stanje zapustnikovega razuma in volje v času, ko je podal izjavo poslednje volje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev oporok, ki ju je 11. 6. 2008 in 15. 6. 2008 napravil zapustnik C. C. Sodišče je še odločilo, da morata tožnika v 15 dneh tretji, četrti in peti toženki povrniti 1.297,95 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožnika v obsežni in ponavljajoči se pritožbi kot bistveno navajata, da je sodišče izpodbijano sodbo oprlo na mnenje izvedenca, ki ni objektiven, strokoven. In nepristranski. Izvedenec prof. dr. R. je namreč v nasprotju s spisovno dokumentacijo zaključil, da naj bi bili sporni oporoki sestavljeni pri notarju in s tem izkazal izrazito pristranskost. Prav tako ni zavzel strokovnega stališča o zapustnikovem duševnem stanju glede na izpovedbe prič in je ponovno zaključil, da je bil zaradi izostanka pisne dokumentacije o kakršnikoli duševni bolezni, zapustnik v času sestavljanja oporoke sposoben izraziti svojo voljo. Bolj kot na podajanje strokovnih odgovorov, se je osredotočil na vprašanje, zakaj pritožnika nista poskrbela za prisilno zdravljenje zapustnika.

Pritožnika sodišču prve stopnje očitata, da v ponovljenem postopku ni obravnavalo vseh spornih vprašanj, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v sklepu I Cp 125/2014 z 9. 5. 2014. Navajata, da sodišče tudi v ponovljenem postopku ni napravilo dokazne ocene izpovedi prič ter izvedencu predočilo, katerim verjame. Svojo odločitev je oprlo zgolj na mnenje izvedenca, medtem ko se do predloga za njegovo izločitev ni opredelilo (kršitev 1. odstavka 362. člena ZPP).

Nadalje navajata, da bi se, upoštevajoč 8. člen ZPP, moralo sodišče glede zapustnikovega duševnega stanja opredeliti do izjav vseh zaslišanih prič (ne le tistih, ki se nanašajo na alkoholizem) ter upoštevati strokovno mnenje dr. Ž., ki v nasprotju s prepričanjem sodišča, ne predstavlja zgolj zapisa pripovedi udeleženca v pravdi. Sodišče je prav tako napačno obravnavalo mnenje dr. V. kot mnenje grafologa, saj gre za sodnega izvedenca psihiatra, ki se je opredelil do vsebine zapustnikovih zapisov. Pri dokazni oceni bi moralo sodišče upoštevati nenavaden in neresničen tekst oporoke ter nenazadnje, da se je zapustnik sam razglašal za neprištevnega in uradnim dokumentom za davčne organe o tem prilagal dokazila.

3. Pritožba je bila vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Oporočno sposoben je vsakdo, ki je sposoben za razsojanje in ki je dopolnil 15 let (59. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Oporočna sposobnost se domneva. Zato mora nasprotno dokazati tožeča stranka, ki zatrjuje, da je bil oporočitelj bolezensko tako spremenjen, da ni mogel svobodno oblikovati svoje volje. Za uspeh s tožbenim zahtevkom ne zadošča zgolj nasprotna domneva.

6. Zapustnik je nesposoben za razsojanje glede izjave poslednje volje, če je v takem duševnem stanju, da ne more bodisi pravilno doumeti oziroma razumeti pomena te izjave in njenih posledic, bodisi ne more ravnati v skladu s sicer pravilnim dojemanjem. Tožnika tega nista uspela dokazati, kljub temu, da je dokazni postopek delno potrdil njune tožbene navedbe, da se je zapustnik vdajal alkoholu.

7. Pri ugotavljanju oporočne sposobnosti je odločilno dejansko stanje zapustnikovega razuma in volje v času, ko je podal izjavo poslednje volje. Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je bil zapustnik človek, ki se je pogosto vdajal alkoholu, vendar pa je zaključilo, da je bil v času sestave oporoke sposoben izraziti poslednjo voljo. Te ugotovitve je oprlo tako na mnenje izvedenca kot na izpovedi zaslišanih prič, še zlasti dveh oporočnih prič A. A. in B. B. Oba sta izpovedala, da – ob podpisu oporoke zapustnik ni bil pod vplivom alkohola ali kako drugače čuden. Takšnim ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki so za odločitev o tožbenem zahtevku ključne, pritožnika sploh ne nasprotujeta.

8. V 18. točki izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje oceni, da je nenavadno zapustnikovo obnašanje (agresivnost, grožnje bližnjim, halucinacije, prestrašenost za življenje in nočno kričanje) posledica alkoholnega opijanja, o katerem je izpovedovala večina prič. Njihovim prepričljivim izpovedim sodišče prve stopnje verjame, ker so dodatno podprte še z izvedenskim mnenjem, ki z medicinskega vidika razloži, da je opisano vedenje lahko odraz alkoholiziranosti. Kot navajata pritožnika, izvedenec ob ustnem podajanju izvedenskega mnenja res tudi izpove, da bi takšno vedenje v stanju treznosti pomenilo alarmantno novico, ki bi lahko kazala na duševno motnjo ali duševno bolezen. Višje sodišče ugotavlja, da slednje kaže na to, da je izvedenec pretehtal obe možnosti, ki mu jih je sodišče predstavilo – nenavadno obnašanje v času treznosti in tudi v času alkoholnega opoja. Nikakor pa ne gre iz izvedenskega mnenja, ki zgolj pretehta in na ravni hipoteze dopušča tudi drugo možnost, a priori zaključiti, da gre za duševno bolezen zapustnika, zaradi katere v času treznosti ne bi imel razsodnosti petnajstletnika, kot to poskuša prikazati pritožba.

9. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevalo napotke iz sklepa I Cp 125/2014 z 9. 5. 2014. Neutemeljeno pritožnika tokrat očitata pomanjkljivo dokazno oceno, ki da temelji zgolj na izvedenskem mnenju. Prav tako v zvezi z izvedenim dokaznim postopkom neutemeljeno očitata, da se sodišče (in izvedenec) ne opredelita do izpovedi prič ter da se je se je izvedenec ponovno oprl le na izostanek pisne dokumentacije o kakršnikoli duševni bolezni. Višje sodišče poudarja, da je iz dokazne ocene jasno razbrati, da je odsotnost medicinske dokumentacije o psihiatričnem zdravljenju zgolj eden od elementov za ugotavljanje duševnega stanja zapustnika v času sestave oporoke. Zagotovo pa ne gre za edini ali prevladujoč faktor odločanja. Sodišče prve stopnje je namreč svojo dokazno oceno tokrat oprlo na vse izvedene dokaze, za prepričljivejše pa je prepoznalo izpovedi prič, ki so zapustnika poznale in so izpovedale, da se je pogosto opijal, da je bil pod vplivom alkohola popoldan ter se je posledično nenavadno obnašal. Še dodatno je takšne izpovedi potrdil izvedenec, ki pa je, kot rečeno, le eden izmed dokazov v sklenjeni dokazni oceni izpodbijane sodbe. Ne drži torej, da se je sodišče prve stopnje tokrat oprlo zgolj na njegovo mnenje, kot trdita pritožnika.

10. Višje sodišče ugotavlja, da so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na izvedensko mnenje. Kot je ocenilo že sodišče prve stopnje, dejstvo, da je izvedenec menil, da je oporoko sestavil notar (in ne odvetnica), ne kaže na njegovo pristranskost, prej na to, da se s pravnimi vprašanji ni ukvarjal, kar pa je povsem na mestu, saj to ni njegova naloga. V ponovljenem postopku se je izvedenec v dopolnilnem mnenju z 11. 10. 2014 in ob ustnem podajanju mnenja na naroku 1. 4. 2015 opredelil do nasprotujočih si izjav prič in opravil svojo nalogo razjasnitve strokovnih dejstev. Čeprav se višje sodišče strinja z očitki pritožbe o tem, da za odločitev o tožbenem zahtevku v ničemer niso pomembne ugotovitve izvedenca, da bi morala tožnika poskrbeti za psihiatrično zdravljenje zapustnika, če sta menila, da je stanje tako hudo kot trdita sedaj, pa zaključuje, da takšna stališča izvedenca tudi še niso povzročila dvoma v njegovo nepristranskost. Slednje je jasno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje v sklepu z 9. 2. 2015, s katerim je zavrnilo predlog za izločitev izvedenca, saj ga je utemeljeno prepoznalo le kot izraz nestrinjanja z njegovimi ugotovitvami. S tem, ko se je sodišče opredelilo do izločitvenega predloga, pa tega ni bilo dolžno ponovno storiti v sodbi, kot neutemeljeno očitata pritožnika.

11. To, da sodišče prve stopnje izvedensko mnenje dr. V. napačno opredeli kot mnenje grafologa, za odločitev o tožbenem zahtevku ni odločilno. Sodišče prve stopnje je namreč jasno obrazložilo, da takšno (izven pravde pridobljeno) mnenje predstavlja trditve pravdnih strank, ki pa sta jih tožnika podala prepozno, čemur pritožba niti ne nasprotuje.

12. Nadalje pritožba očita neupoštevanje strokovnega mnenja dr. Ž. Sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni zapiše, da izvedenec ugotavlja, da mnenje dr. Ž. predstavlja zgolj zapis pripovedi udeleženca v pravdi in s tem nerelevanten dokaz. Vendar pa tako nespretno oblikovan stavek še ne pomeni, da sodišče ugotovitev dr. Ž. ni presojalo. Iz izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je presodilo, da leta 2005 ugotovljena akutna pijanost in z njo povezana agresivnost (v mnenju dr. Ž.) še ne pomeni oporočne nesposobnosti zapustnika nekaj let kasneje. Kot je bilo že večkrat poudarjeno, dokazni postopek ni pokazal, da bi bil pokojni zapustnik ves čas v takšnem stanju, da ne bi mogel bodisi pravilno doumeti oziroma razumeti pomena izjave poslednje volje in njenih posledic, bodisi ne bi mogel ravnati v skladu s sicer pravilnim dojemanjem, pa tudi ne tega, da je bil v takšnem stanju ob zapisu spornih oporok. To pa je odločilno.

13. Ravno tako ničesar ne spremeni dejstvo, da se je zapustnik sam razglašal za neprištevnega in uradnim dokumentom za davčne organe o tem prilagal dokazila. Čeprav prvostopenjsko sodišče do tega ni zavzelo stališča, pa takšen domnevano manipulativen dopis v postopku v katerem se je zapustnik želel izogniti plačilu davka, dobrih 10 let pred trenutkom podpisa oporoke, v bistvenem ne vpliva na ugotovitev, da je bil zapustnik v ključnem trenutku, to je trenutku sestave oporoke, sposoben izraziti svojo voljo. Prav tako ničesar ne spremeni ocena pritožnikov, da je besedilo oporoke nenavadno oziroma to, da oporočitelj razdedini lastna sinova in v oporoki opisuje (po prepričanju pritožnikov) neresnične dogodke. Višje sodišče zaključuje, da je dokazni postopek razkril, da je bila voljna komponenta zapustnika v času sestave oporoke ohranjena. Nenazadnje pa je prav težnjo, ki jo je udejanila oporoka, torej razdedinjenje tožnikov, prepoznati tudi iz ostalih spisovnih podatkov in trditev, ki pričajo o skrajno napetih, če ne celo neobstoječih odnosih pokojnega zapustnika s sinovoma.

14. Pritožbeno sodišče torej ocenjuje, da je sodišče prve stopnje popolno izvedlo dokazni postopek, v izpodbijani sodbi pa skrbno presodilo vsak dokaz posebej, zadovoljivo ocenilo vse dokaze skupaj in obrazložilo, katera dejstva šteje za dokazana, ter s tem zadostilo zahtevam 8. člena ZPP.

15. Ker torej uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.