Jedro

Utemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnik delo opravil na način, kot mu je bilo pokazano ob uvajanju, da ob tem ni kršil navodil, saj jih ni prejel, ter se ni zavedal, da bi bilo treba meritve izvajati drugače, kot je bila ustaljena praksa pri delodajalcu. Glede na navedeno niso izpolnjeni pogoji za uporabo določila o deljeni odgovornosti.

Tožnik je v tožbi izpostavil, da vozniki del zaslužka ustvarjajo z dnevnicami, saj živijo varčno, spijo v tovornjaku in si sami pripravljajo hrano. Navedel je, koliko bi v času zdravljenja zaslužil z vožnjami, koliko bi prihranil in koliko je prejel v bolniškem staležu.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni:

1.) v III. točki izreka tako, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati še 12.993,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2017 do plačila,

2.) v IV. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati: - tožeči stranki pravdne stroške v višini 8.539,75 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, - iz naslova povrnitve stroškov tolmačev in izvedencev znesek 2.163,08 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe v korist proračuna (na TRR Okrožnega sodišča v Ljubljani št. SI56 0110 0637 0421 877 s sklicem 00-800370337918), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 933,30 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 30.157,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2017 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnik uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z odločitvijo o 10 % soprispevku k nastali škodi, saj ni bil ustrezno usposobljen za samostojno delo voznika za transport vozil. Delo je opravljal tako, kot mu je pokazal delavec, ki ga je uvajal. Kot je potrdil izvedenec s področja varstva pri delu, delodajalec ni zagotovil varnega nalaganja vozil na način, da delavec ne bi zahajal v nezavarovano območje. Če se je priučil slabe prakse, mu ni mogoče očitati, da je storil kaj narobe. Zaradi nepravilno prisojenega deleža sokrivde je upravičen do dodatnih 3.573,10 EUR.

Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo pri prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo. Glede na intenzivnost telesnih bolečin in številne nevšečnosti pri zdravljenju bi mu za to postavko moralo prisoditi še 3.500 EUR, za strah še 500 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti še 4.500 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti še 920 EUR.

Napačna je odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Tožnik je šele 24. 8. 2021 povišal tožbeni zahtevek, česar sodišče pri ugotavljanju uspeha ni upoštevalo. Že samo to dejstvo kaže, da je njegov uspeh v postopku več kot polovičen. Odločitev tudi ni pravična glede na stroške, ki so strankama nastali in so po višini v celoti neprimerljivi. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da bo tožnik, ne glede na dejstvo, da je imel brezplačno pravno pomoč, sorazmerni del stroškov moral povrniti v proračun.

4. Toženka sodbo izpodbija glede prisojene odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova izgube na zaslužku v višini 13.565,99 EUR. Meni, da tožnik glede te škode ni podal zadostnih trditev ter je tožbeni zahtevek nesklepčen. Izguba na zaslužku ni konkretizirana, saj ni navedeno, koliko bi znašalo mesečno izplačilo dnevnic in koliko bi na ta račun prihranil. Izguba tudi ni izkazana. Izpovedi prič in izvedensko mnenje pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti. Ker je izvedenka upoštevala povprečno višino dnevnic primerljivega delavca, gre za poizvedovalni dokaz, ki ni dopusten. Delodajalec je imel s tožnikom sklenjeno pogodbo le do 13. 7. 2015, zato od takrat dalje ni vzročne zveze med zatrjevano izgubo in škodnim dogodkom. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v izpodbijanem delu zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

5. Tožnik je odgovoril na pritožbo toženke in predlagal njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

_O soprispevku oškodovanca k nastali škodi:_

7. Tožnik od toženke kot zavarovalnice, pri kateri je imel odgovornost zavarovano njegov delodajalec, zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel kot voznik tovornega vozila za prevoz vozil pri merjenju kompozicije kot obveznem zaključnem delu natovarjanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo1, da ga delodajalec ni ustrezno usposobil za samostojno delo, prav tako mu ni izročil navodil za merjenje kompozicije in ga ni oskrbel s primerno merilno napravo. Tožnik je delo opravljal tako, kot mu je pokazal delavec, s katerim je bil na uvajalni vožnji, in sicer, da se je z metrom povzpel na vozilo, z njega poskušal preiti na prikolico in od zgoraj navzdol izmeriti najvišjo točko natovorjene kompozicije. Do poškodbe je prišlo pri padcu z višine, ko je izgubil ravnotežje pri prehodu iz tovornjaka na prikolico. Tožnik se je poškodoval na prvi samostojni vožnji, pri čemer je delodajalec od njega zahteval naložitev desetih vozil, kar zmorejo le izkušeni delavci. Ker mu pri prvem poskusu to ni uspelo, je moral po delodajalčevih navodilih delo ponoviti, in sicer v času počitka, na neurejeni nakladalni površini in v nočnem času. Čeprav se je delodajalec zavedal, da vozniki najvišjo točko naloženega vozila merijo od zgoraj navzdol, ni poskrbel za varen prehod med vozilom in prikolico, oziroma delavcem ni izročil metra, ki bi omogočal merjenje brez povzpenjanja na vozilo.

8. Sodišče prve stopnje je glede na povedano ocenilo, da je delodajalec krivdno odgovoren za tožniku nastalo škodo. Oškodovancu je pripisalo 10 % soprispevek, ker je v izjavi, ki jo je podpisal pri delodajalcu, zapisano, da je pri prehodu s tovornjaka na prikolico skočil, česar ne bi smel storiti. Pritožbeno sodišče po vpogledu omenjene izjave (priloga B 5) ugotavlja, da je sestavljena v slovenskem jeziku, ki ga tožnik ne govori, in da je njegov podpis v cirilici. V njej je zapisano, da je tožnik šel merit višino natovorjenih vozil in skočil iz nadgradnje kamiona na nadgradnjo prikolice, pri čemer mu je spodrsnilo in je padel. Zapisano je tudi, da se je dogodek zgodil po končanem in zaključenem delu v voznikovem prostem času in da pri tem ni ravnal po navodilih odgovornih v podjetju, zato je za poškodbo odgovoren sam. Čeprav ni dvoma, da je tožnik to izjavo podpisal, je bilo v postopku ugotovljeno, da glede večine v njej zapisanih dejstev ni verodostojna. Tožnik dela ni opravljal v prostem času, niti po zaključenem delu, temveč je ravnal po navodilih delodajalca in na njemu znan način. Sodišče prve stopnje je zato načinu prehoda iz tovornjaka na prikolico, zapisanemu v tej izjavi, pripisalo preveliko težo. 9. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca s področja varstva pri delu in priloženih fotografij izhaja, da so vozila na nadgradnji tovornjaka in prikolice sidrana tako, da zadnje vozilo na tovornjaku sega v zračni prostor izven nadgradnje, enako velja za sprednji del prvega vozila na prikolici. Tožnik je na prikolico lahko prešel edino s tovornega vozila, saj ta nima samostojnega dostopa na nadgradnjo, in sicer ob robu naloženih vozil, kjer je pri širših vozilih širina prehoda zgolj 20 do 30 cm. Pri tem je moral premagati širino med vozilom in prikolico, pa tudi višinsko razliko med platoji, torej ni prestopal med enakimi nivoji, kar je sodišče pri poudarjanju besede "preskočil" spregledalo. Utemeljen je zato pritožbeni očitek, da je delo opravil na način, kot mu je bilo pokazano ob uvajanju, da ob tem ni kršil navodil, saj jih ni prejel, ter se ni zavedal, da bi bilo treba meritve izvajati drugače, kot je bila ustaljena praksa pri delodajalcu. Glede na navedeno po oceni pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za uporabo določila o deljeni odgovornosti iz 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ), zato je v tem delu pritožbi tožnika ugodilo ter mu dodatno prisodilo 3.573,10 EUR ( 10 % od skupaj priznane odškodnine v višini 35.730 EUR).

_O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo:_

10. Tožnik je v nezgodi utrpel sklepni večdelni zlom leve petnice, kar po klasifikaciji po Fischerju predstavlja hudo telesno poškodbo (IV. stopnja od šestih) in strganje kite kratke peronealne mišice leve goleni, kar je srednje huda telesna poškodba (III. stopnja od šestih). Zdravljenje je trajalo več kot dve leti, bil je trikrat operiran, trikrat hospitaliziran (skupno 14 dni), z dolgim obdobjem bolečin in številnimi nevšečnostmi, ki jih je opisalo sodišče v 33. točki sodbe. Ob škodnem dogodku je bil na vrhu življenjskih moči, star 37, let, ter je zaradi poškodbe ostal trajno omejen v življenjskih aktivnostih, povezanih z daljšo hojo, prenašanjem bremen, aktivnostmi, ki zahtevajo odriv ali pristanek na levo nogo, gibanjem po neravnem terenu, počepanjem in delom na višini. Glede na navedeno v pritožbi utemeljeno opozarja, da mu je sodišče dosodilo prenizko odškodnino po prav vseh postavkah nepremoženjske škode.

11. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče tožniku prisodilo 9.000 EUR, kar je v času sojenja predstavljalo manj kot 7 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji (RS). Tožnik v pritožbi zahteva 3.500 EUR več, kar je glede na primerljive primere sodne prakse in ob upoštevanju načela individualizacije ter objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine v celoti utemeljeno2. 12. Za prestani strah za izid zdravljenja je sodišče tožniku prisodilo 1.000 EUR, čeprav je zdravljenje trajalo več kot dve leti, s številnimi zapleti in dolgim bolečinskim obdobjem. Ker se oškodovanec preživlja s prevozi tovora, je bil ob trajajočih bolečinah in več operacijah upravičeno zaskrbljen za izid zdravljenja, zato v pritožbi utemeljeno opozarja, da pravično denarno odškodnino predstavlja celotni vtoževani znesek v višini 1.500 EUR.

13. Na račun duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče tožniku priznalo znesek 10.000 EUR, kar je ob izdaji sodbe predstavljalo 7,7 povprečnih neto plač zaposlenega v RS. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke, povzetega v 35. točki sodbe, je tožnik sedaj invalid III. kategorije z zmerno prizadetostjo na področju dela od 25 - 49 %. Zmožen je za sedeča in stoječa dela, hojo po ravnem terenu na krajše razdalje, za dela, pri katerih ročno dviguje in premešča bremena do 15 kg, ne pa za dela na višini in z uporabo lestve. Po oceni izvedenca je njegovo skupno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zmerno, kar pomeni srednjo prizadetost s 25 % do 30 % trajno zmanjšano življenjsko aktivnostjo. Tožnik je na zaslišanju opisal, da ga je poškodba prizadela v vsakdanjem življenju, oviran je bil pri igranju in ukvarjanju z otroki, pri gibanju in športnih dejavnostih (bil je učitelj smučanja, zdaj tega ne zmore, ne more igrati odbojke). Glede na predhodno povzete omejitve, ki oškodovancu nedvomno povzročajo duševne bolečine, pritožbeno sodišče soglaša, da tožniku pripada še dodatna odškodnina v višini 4.500 EUR, kot jo zahteva v pritožbi3. 14. Tožniku so po nezgodi ostale spremembe na zunanjosti v obliki deformirane, znižane in zadebeljene petnice z vidno brazgotino po zunanji strani, nositi mora prilagojeno obutev, pri hoji opazno blago šepa. Dosojena odškodnina v višini 500 EUR zato ne predstavlja ustreznega zadoščenja za nastale duševne bolečine zaradi skaženosti, saj ni umeščena znotraj okvirov sodne prakse, na kar pritožnik utemeljeno opozarja. Pritožbeno sodišče je zato tudi v tem delu pritožbi ugodilo in oškodovancu priznalo še zahtevani znesek 920 EUR4, kar predstavlja nekoliko nad eno povprečno neto plačo na zaposlenega ob izdaji prvostopne sodbe.

15. Skupno je pritožbeno sodišče na račun nepremoženjske škode tožniku poleg dosojenih 20.500 EUR priznalo še zahtevani znesek 9.420 EUR, kar upoštevajoč načeli objektivne pogojenosti in individualizacije odškodnine predstavlja ustrezno zadoščenje za prestano nepremoženjsko škodo.

_O višini odškodnine za premoženjsko škodo:_

16. Sodišče prve stopnje je tožniku na račun premoženjske škode priznalo skupno 15.230,99 EUR. Toženka v pritožbi izpodbija le znesek, dosojen na račun izgube na zaslužku, v višini 13.565,99 EUR.

17. Tožnik je v tožbi izpostavil, da vozniki del zaslužka ustvarjajo z dnevnicami, saj živijo varčno, spijo v tovornjaku in si sami pripravljajo hrano. Navedel je, koliko bi v času zdravljenja zaslužil z vožnjami, koliko bi prihranil in koliko je prejel v bolniškem staležu. V nadaljnjih vlogah je pravočasno pojasnil, da je bil pri delodajalcu zaposlen šele 14 dni, zato svojih plačilnih list pred nezgodo ne more predložiti, predlagal pa je, da te za primerljive delavce predloži toženka, in predlagal zaslišanje prič. Tožnik je torej podal zadostno trditveno in dokazno podlago za nastalo premoženjsko škodo zaradi izgube na zaslužku, zato nasprotnim pritožbenim trditvam o nesklepčnosti njegovega zahtevka ni mogoče pritrditi.

18. Nepomembno je, da tožnik ni podal točnih trditev, kolikšen del dnevnic bi prihranil, saj je natančno navedel, da bi bil glede na pričakovani zaslužek v višini 1.500 EUR mesečno prikrajšan za 750 EUR. Nenazadnje je lahko opisal le pričakovanja, saj v času dogodka še ni bil zaposlen celoten mesec. Za dokazovanje svojih trditev je predlagal zaslišanje prič, in sicer voznikov, ki so tudi vozili za istega delodajalca, ter okvirno navedel njihove zaslužke. Na podlagi izvedenih dokazov in po izračunu izvedenke finančne stroke je sodišče prepričljivo zaključilo, da bi bilo njegovo mesečno prikrajšanje 460 EUR. Te ugotovitve pavšalne pritožbene navedbe o neizpolnjenem trditvenem bremenu ter poizvedovalnih dokazih ne morejo omajati.

19. Glede na splošno znano deficitarnost poklica in velike zaposlitvene potrebe po profilu voznika tovornjaka je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče odškodnino moralo prisoditi le do izteka delovnega razmerja za določen čas. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da bi delodajalec, ki je iskal delavce predvsem izven Slovenije, ob izteku prve pogodbe zaposlitev podaljšal, ali pa bi se tožnik zaposlil pri drugih delodajalcih na istovrstnem delovnem mestu. Da je prehajanje in iskanje boljših delovnih pogojev v tem poklicu pogosto, izhaja tudi iz izpovedi zaslišanih prič, ki so si našle enako delo pri delavcu bolj naklonjenemu delodajalcu.

_Sklepno:_

20. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo, pritožbi tožnika pa v celoti ugodilo in dosojeno odškodnino na podlagi pete alineje 358. člen ZPP zvišalo za 12.993,10 EUR (9.420 EUR na račun nepremoženjske škode in 3.573,10 EUR zaradi spremembe odločitve o soprispevku tožnika k nastali škodi).

21. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je sodišče ponovno odločalo o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je po spremembi sodbe uspel s 73 % tožbenega zahtevka. Sodišče mu je skupno priznalo 15.402 odvetniški točki (odmera je razvidna na listovni številki 429 spisa), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 9.241,20 EUR, skupaj s stroški prihoda na 9 narokov v višini 99, 90 EUR pa 9.341,10 EUR, oziroma povečano za DDV 11.396,14 EUR. Dodatno je sodišče tožniku priznalo še stroške pričnin v višini 315,85 EUR, torej skupaj 11. 711,99 EUR. Upoštevajoč 73 % uspeh tožnika mu je toženka iz naslova pravdnih stroškov dolžna povrniti 8.549,75 EUR. Toženka je priglasila 30 EUR pravdnih stroškov, glede na njen 37 % uspeh v pravdi ji je tožnik dolžan povrniti 10 EUR. Po pobotanju je pritožbeno sodišče odločilo, da je toženka tožniku dolžna plačati 8.539,75 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

22. Tožnik je bil z odločbo o brezplačni pravni pomoči oproščen plačila stroškov tolmačev A. A. in B. B. ter sodnih izvedencev C. C., Č. Č. in D. D., v skupni višini 2.963,13 EUR. Glede na njegov uspeh v pravdi je toženka na podlagi tretjega odstavka 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) 73 % tega zneska, torej 2.163,08 EUR, namesto tožniku dolžna plačati v korist proračuna RS, na račun, kot je naveden v izreku te odločbe. Če tega ne bo storila v roku 15 dni od prejema te sodbe, bo dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 154. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo v celoti uspel, toženka pa ne, zato mu je dolžna povrniti njegove stroške za sestavo pritožbe in odgovora na pritožbo (2 x po 625 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR in ob 22 % DDV znaša 466,65 EUR po vlogi).

1 O tem obširna dokazna ocena v 24. točki sodbe, ki je pritožnika ne grajata. 2 Primerjaj: VS00030133, VS RS II Dor 270/2019, 12 plač za blažji potek zdravljenja in bolečinsko obdobje, VS002543, VS RS II Dor 240/2014, 30 plač za primerljiv potek zdravljenja in bolečin, VS RS VIII Ips 274/2016, 25 plač za primerljiv oziramo blažji potek zdravljenja. 3 Primerjaj odločbe: VS RS: VIII Ips 274/2016, VIII Ips 182/2013, II Dor 240/2014. 4 Primerjaj odločbo: VIII Ips 182/2013.