Jedro

Nedopustnost revizije zoper sklep o razveljavitvi odločbe sodišča prve stopnje.

Izrek

Revizija se zavrže. Stranke nosijo vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se glede nepremičnin, vpisanih v vložek št. 109, ki so bile vrnjene z odločbo o denacionalizaciji z dne 23.6.1992 pokojnima I.R. in Z.R. vsakemu do 1/2 ne opravi zapuščinski postopek. Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah dedinj zapustnikov L.Z., L.V. ter E.P., pri čemer je pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek.

Proti takšnemu sklepu vlagajo revizijo dediči J.R., R.R. in P.R. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zlasti 11. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, na razveljavitev izpodbijanega sklepa, s čemer bi sklep sodišča prve stopnje z dne 15.2.1963 po katerem se zapuščinski postopek po pokojnih I. in Z.R. ne opravi, postal pravnomočen. Niti določbe zakona o dedovanju, niti zakona o denacionalizaciji ne morejo razveljaviti ali izničiti vsebine že izdane pravnomočne sodne odločbe, konkretno sklepa o dedovanju naslovnega sodišča opr. št. D /81. S tem sklepom so revidenti le z odložnim pogojem pridobili po samem zakonu tudi del premoženja zapustnikov, ki jima je pripadal po zakonu o denacionalizaciji. Sicer pa gre za razsojeno stvar - o pravnomočno odločeni zadevi pa ni več mogoče ponovno odločati.

Dediči M.V., E.P. in L.Z. so na revizijo odgovorili in predlagali njeno zavrženje ali zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Kot izredno pravno sredstvo je revizija dopustna le zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (1. odstavek 382. člena ZPP), ali zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (1. odstavek 400. člena ZPP).

V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje v celoti razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje (1. odstavek 370. člena ZPP) in zadevo vrnilo prvemu sodišču v nov postopek. Sklep, ki se z revizijo izpodbija, torej ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, zaradi česar že zato proti njemu revizija ni dovoljena. Ob takšnem stanju je revizijsko sodišče po določbi 392. člena ZPP revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Revidenti nosijo stroške revizije, ker z njo niso uspeli, dedinje M.V., E.P. in L.Z. pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem niso prispevale k odločitvi o reviziji.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).