Jedro

V skladu s 3. alinejo drugega odstavka 38. člena ZZ je pristojni organ zavoda dolžan razrešiti direktorja, če direktor pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi.

Tožnik v zvezi z zaposlitvijo svoje soproge ni ravnal v skladu s predpisi. Tako ni ravnal v skladu z prvim odstavkom 23. člena takrat veljavnega ZDR. Ta je določal, da mora delodajalec, ki zaposluje nove delavce, javno objaviti prosto delovno mesto, pri čemer rok za prijavo ne sme biti krajši od petih dni.

Tožnik je pri sklepanju druge, tretje, četrte in pete pogodbe o zaposlitvi s svojo soprogo ravnal v nasprotju z določbo drugega odstavka 183. člena ZUJF, ker pred sklenitvijo teh pogodb ni pridobil soglasja Sveta tožene stranke, prav tako pa tudi ni imel soglasja pristojnega ministra.

Predpis, ki ga je tožnik kršil v zvezi s sklepanjem pogodb o zaposlitvi je določba 38. člena ZIntPK. Ta določa, da mora uradna oseba, ki med izvajanjem službe ali funkcije ugotovi nasprotje interesov ali možnost, da bi do njega prišlo, o tem takoj pisno obvestiti svojega predstojnika, če predstojnika nima pa komisijo. Med uradne osebe je glede na razlago tega pojma v 4. členu ZIntPK potrebno šteti tudi ravnatelja javne šole, za nasprotje interesov pa situacijo, ko mora ta odločiti o zaposlitvi svoje soproge.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa Sveta tožene stranke z dne 19. 8. 2013 o razrešitvi tožnika s funkcije ravnatelja ter za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku vročena 21. 8. 2013 ter za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo z potekom odpovednega roka, to je z 25. 9. 2013. Zavrnilo je tudi reintegracijski in reparacijski del zahtevka. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, ki se od primarnega dejansko razlikuje le po tem, da ne vsebuje zahtevka za ugotovitev nezakonitosti sklepa o razrešitvi. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka postopek tožnikove razrešitve s funkcije ravnatelja opravila v skladu z Zakonom o zavodih (v nadaljevanju ZZ, Ur. l. RS, št. 12/91 s spremembami) in Zakonom o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 s spremembami). Tožniku je bila v postopku razrešitve dana možnost zagovora, ki jo je izkoristil kar trikrat. Svet zavoda je o uvedbi postopka razrešitve tožnika seznanil lokalno skupnost, občine ustanoviteljice zavoda, učiteljski zbor in svet staršev ter sklep o uvedbi postopka razrešitve ravnatelja posredoval v mnenje tudi ministru. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnika utemeljeno razrešila s funkcije ravnatelja tožene stranke, ker je pri zaposlovanju soproge kršil zakonske določbe, potrjeval neverodostojno evidenco prisotnosti A. A. na delu in ker neutemeljeno ni izvrševal sklepov Sveta tožene stranke. Ugotovilo je, da je zaradi razrešitve tožnika s funkcije ravnatelja nastopil utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), zato se njegove odločitve ne da preizkusiti. Sodišče druge stopnje je s tem, ko se glede dokazne ocene sklicuje na sodbo sodišča prve stopnje, kršilo načelo proste dokazne ocene, kot je opredeljeno v 8. členu ZPP. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da tretji odstavek 59. člena ZOFVI ne določa, da bi tožena stranka tožniku skupaj s predlogom za uvedbo postopka morala vročiti tudi celotno dokumentacijo. Tožniku je bil vročen zgolj predlog za uvedbo postopka, ne pa tudi celotna dokumentacija, zato je tožnikova razrešitev nezakonita. Tudi ministrstvo, ustanovitelji in učiteljski zbor niso bili seznanjeni z vsemi dejstvi v postopku, to je tako s sklepom o uvedbi postopka razrešitve kot tudi z odgovori in razjasnitvami, ki jih je podal tožnik. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede pravilnosti vročanja sklepa v času, ko je bil tožnik na dopustu. Vročitev ni bila opravljena v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), zato je bil postopek izveden nezakonito. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je tožnik kršil določbo 38. člena ZZ, ker je s svojo soprogo sklenil pet pogodb o zaposlitvi. Za navedena dela je tožena stranka imela prosto delovno mesto, delovno mesto je bilo sistemizirano in javno objavljeno, zato tožniku ni mogoče očitati, da bi kršil določbo prvega odstavka 23. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem tudi v celoti prezrlo 109. člena ZOFVI o tem, da se delovno razmerje s prijavljenim kandidatom lahko sklene za dobo enega leta, če kandidat ne izpolnjuje zahtevanih pogojev. Neutemeljen je očitek pritožbenega sodišča, da je tožnik nekritičen do določbe 20. alineje prvega odstavka 49. člena ZOFVI. Ta jasno in nedvoumno določa, da je odločanje o sklepanju delovnih razmer v pristojnosti ravnatelja, kar je tožnik tudi storil, zato mu ni mogoče očitati zatrjevanih kršitev.

4. Tožena stranka je odgovorila na revizijo in v odgovoru prerekala revizijske navedbe tožnika.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Neutemeljen je revizijski očitek, da se sodišče druge stopnje ni vsebinsko opredelilo do pritožbenih navedb o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev je pritožba smiselno uveljavljala z nesistematičnim in skozi celotno pritožbo ponavljajočim se opozarjanjem na tožnikove navedbe in dokaze, ki naj bi jih sodišče prve stopnje prezrlo. Te navedbe in dokazi so se nanašali predvsem na domnevne bistvene kršitve določb postopka razrešitve in pa na razloge, ki so bili navedeni v sklepu o razrešitvi. Nižji sodišči sta obširno pojasnili zakaj štejeta, da je bil postopek tožnikove razrešitve s funkcije ravnatelja izveden v skladu z določbami ZZ in ZOFVI. Prav tako sta se opredelili do razlogov, zaradi katerih je bil tožnik razrešen s funkcije direktorja, ter pojasnili zakaj štejeta, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik s sklepanjem pogodb o zaposlitvi s soprogo A. A., potrjevanjem njene evidence prisotnosti na delu ter neizvajanjem sklepov Sveta zavoda kršil svoje zakonske obveznosti. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

8. Načelo proste presoje dokazov, kakor je določeno v 8. členu ZPP, naj bi bilo kršeno, ker se sodišče druge stopnje v zvezi z dokazno oceno sklicuje na sodbo sodišča prve stopnje. Navedeno seveda ne predstavlja nobene kršitve določb pravdnega postopka. V okviru pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja drugostopenjsko sodišče presoja, ali je nižje sodišče odločilna dejstva popolno in pravilno ugotovilo. V tem okviru je razumljivo, da se bo sklicevalo na ugotovitve sodišča prve stopnje, če bo ocenilo, da je sodišče ta dejstva pravilno in popolno ugotovilo.

9. Glede zakonitosti postopka razrešitve tožnika s funkcije ravnatelja tožene stranke in odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, so odločilna predvsem naslednja dejstva, ki sta jih ugotovili nižji sodišči: - tožena stranka je tožniku 5. 7. 2013 vročila obrazložen sklep o uvedbi postopka razrešitve ravnatelja, tožnik pa je nanj odgovoril po svoji pooblaščenki dne 12. 7. 2013; - tožena stranka je z uvedbo postopka razrešitve tožnika s funkcije ravnatelja seznanila tudi lokalno skupnost, občine ustanoviteljice, učiteljski zbor in svet staršev; - sklep o uvedbi postopka razrešitve ravnatelja je tožena stranka v mnenje poslala pristojnemu ministru; - tožena stranka je tožniku 5. 8. 2013 vročila priloge k obrazložitvi uvedbe postopka razrešitve ravnatelja, tožnik pa je 14. 8. 2013 odgovoril na poslano dokumentacijo; - tožena stranka je tožnika z vabilom na sejo Sveta zavoda, sklicano za 19. 8. 2013, opozorila, da bo drugi del zagovora ravnatelja podan kasneje na tej seji; - vabilu za sejo Sveta tožene stranke, ki je bila sklicana za 19. 8. 2013 je bil priložen sklep v zvezi z razrešitvijo ravnatelja, mnenje ministra za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije, k predlogu za razrešitev ravnatelja in pisni zagovor tožnika z dne 12. 7. 2013; - tožnik je podal zagovor tudi na seji Sveta zavoda 19. 8. 2013; - Svet zavoda je tožnika 19. 8. 2013 razrešil s funkcije ravnatelja tožene stranke; - tožena stranka je tožniku 21. 8. 2013 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

10. Postopek razrešitve tožnika je bil izveden v skladu z določbo 59. člena ZOFVI. Tožnika je razrešil Svet tožene stranke (prvi odstavek 59. člena ZOFVI), Svet tožene stranke je pred sprejemom sklepa o razrešitvi tožnika seznanil z razlogi za razrešitev in mu dal možnost, da se o njih izjavi (drugi odstavek 59. člena ZOFVI). Zmotno je tožnikovo stališče, da mu je bila pravica do izjave kršena, ker mu je bil sklep o uvedbi postopka vročen doma, v času, ko je bil na dopustu. Obveznost zavoda je zgolj v tem, da ravnatelja pred sprejemom sklepa o razrešitvi seznani z razlogi za razrešitev in mu da možnost, da se o njih izjavi. Tožena stranka je to storila ne le s tem, da je tožniku vročila sklep Sveta zavoda z dne 1. 7. 2013 o uvedbi postopka o razrešitvi ravnatelja z obsežno obrazložitvijo, temveč tudi s tem, da mu je 5. 8. 2013 vročila tudi dodatno dokumentacijo (dopis Inšpekcije nadzora delovnih razmerij z dne 14. 6. 2013, dopis Komisije za preprečevanje korupcije z dne 23. 5. 2013, dopis Inšpektorata RS za šolstvo in šport z dne 4. 4. 2013 in zapisnik vpogleda v zahtevno dokumentacijo s strani zavoda z dne 8. 5. 2014). Tožnik je obsežno odgovoril tako na očitke vsebovane v obrazložitvi sklepa o uvedbi postopka razrešitve ravnatelja kot tudi na dodatno posredovano gradivo, na koncu pa tudi na seji Sveta tožene stranke.

11. Sklep o razrešitvi tožnika ni nezakonit zgolj zato, ker je bil tožniku najprej vročen sklep o uvedbi postopka razrešitve z obrazložitvijo, šele kasneje pa tudi dodatna dokumentacija. Tožniku je bila možnost, da se izjavi o razlogih za razrešitev, zagotovljena že z vročitvijo obrazloženega sklepa o uvedbi postopka. Inšpektor RS za šolstvo in šport je toženi stranki predlagal, da tožniku pošlje gradivo, na katerega se je sklep skliceval, ker je tožnikova pooblaščenka v pisnem odgovoru na sklep o uvedbi postopka navedla, da se ne more izjasniti o očitkih glede nesmotrnega izplačevanja potnih stroškov, saj ni seznanjena z ugotovitvami Inšpektorata RS za šolstvo ter zapisnikom tričlanske komisije Sveta šole. Navedena dokumenta sta bila tožniku naknadno poslana in se je tožnik do njiju tudi opredelil. V sodnem sporu pa očitki o nesmotrnem izplačilu potnih stroškov niti niso bili odločilni, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili ti očitki skupaj z očitki o previsokih stroških telefona in obiskovanju angleškega tečaja premalo podprti z dokaznimi predlogi, da bi jim sodišče lahko sledilo.

12. Zmotno je revizijsko stališče, da je bila kršena kontradiktornost postopka razrešitve, ker pristojni organi, ki jih Svet tožene stranke mora seznaniti s predlogom razrešitve in pristojni minister, ki poda mnenje k predlogu, niso bili seznanjeni s tožnikovimi odgovori na očitke. Obveznost takšnega kontradiktornega postopka z ZOFVI in ZZ ni predpisana. Določena je zgolj obveznost sveta, da s predlogom razrešitve seznani lokalno skupnost in organe iz drugega odstavka 53a. člena ZOFVI, dijake ter študente ter da obrazložen predlog posreduje v mnenje ministru. Z zakonom pa ni predpisano, da bi Svet vse navedene moral seznaniti z izjavo ravnatelja in celotno dokumentacijo. Sicer pa je tožnik svoj odgovor na dokumentacijo poslal tudi ministru, inšpektorici za šolstvo, Mestni občini B. in občini C. 13. Glede razlogov za tožnikovo razrešitev, je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kakršno sta ugotovili nižji sodišči. Odločilna dejstva, ki sta jih ugotovili nižji sodišči, so naslednja: - tožnik je kot ravnatelj tožene stranke s svojo soprogo A. A. sklenil pet pogodb o zaposlitvi za določen čas, vse pogodbe so bile sklenjene brez vednosti in soglasja Sveta tožene stranke; - le pri prvi pogodbi o zaposlitvi je bil za delovno mesto korepetitorja baleta (ne pa tudi za delovno mesto knjižničarja, ki je bilo prav tako predmet te pogodbe) objavljen razpis, pa še ta šele 27. 12. 2011, z rokom prijave do 28. 12. 2011; pogodba o zaposlitvi pa je bila sklenjena 29. 12. 2011; - druga, tretja, četrta in peta pogodba o zaposlitvi za določen čas z A. A. so bile sklenjene v času veljavnosti Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012 s spremembami), pri čemer nobena od njih ni bila sklenjena iz razlogov, ki so navedeni v četrtem odstavku 183. člena ZUJF; - tožnik o tem, da namerava sklepati pogodbe o zaposlitvi s soprogo ni obvestil niti Sveta zavoda niti Komisije za preprečevanje korupcije; - pri toženi stranki v obdobju od leta 1993, razen tožnikove soproge, nikoli ni bilo zaposlenega delavca na delovnem mestu korepetitorja baleta; - tožnik Sveta zavoda tožene stranke ni obvestil o tem, da ne bo izvršil sklepov Sveta glede nakupa novega koncertnega klavirja in glede uporabe klavirja za dvorano podružnične šole; - tožnik je kot pravilne potrjeval vpise prisotnosti svoje soproge na delu, čeprav ti niso bili pravilni in so bili nekateri opravljeni za nazaj.

14. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožnika utemeljeno razrešila s funkcije ravnatelja iz razlogov določenih v tretji alineji drugega odstavka 38. člena ZZ (Ur. l. RS, št. 12/91 s spremembami). V skladu s 3. alinejo drugega odstavka 38. člena ZZ je pristojni organ zavoda dolžan razrešiti direktorja, če direktor pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi.

15. Tožnik v zvezi z zaposlitvijo svoje soproge ni ravnal v skladu s predpisi. Tako ni ravnal v skladu z prvim odstavkom 23. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Ta je določal, da mora delodajalec, ki zaposluje nove delavce, javno objaviti prosto delovno mesto, pri čemer rok za prijavo ne sme biti krajši od petih dni. Za nobeno od prostih delovnih mest, razen za delovno mesto korepetitorja baleta iz prve pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 12. 2011, ki pa je dejansko zajemala tudi delovno mesto knjižničarja, tožena stranka ni javno objavila prostega delovnega mesta. Objava prostega delovnega mesta korepetitorja baleta, na podlagi katere je bila sklenjena prva pogodba o zaposlitvi za določen čas z A. A., pa ni bila izvršena v skladu z zakonom, saj je bila tako na oglasni deski kot na zavodu za zaposlovanje objavljena šele 27. 12. 2011, tako da ni bil spoštovan najmanj petdnevni rok za prijavo. Rok za prijavo je bil namreč določen do 28. 12. 2011, pogodba s tožnikovo soprogo pa je bila sklenjena 29. 12. 2011. 16. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikovo naziranje, da objava prostih delovnih mest ni bila potrebna, ker so bile vse pogodbe z A. A. sklenjene za določen čas. Prvi odstavek 24. člena ZDR določa v katerih primerih se izjemoma pogodba o zaposlitvi lahko sklene brez javne objave. Med temi izjemami sta tudi dva primera sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas (4. in 6. alineja prvega odstavka 24. člena ZDR), vendar v primeru zaposlitev tožnikove soproge ni šlo niti za zaposlitve, ki bi po svoji naravi trajale največ tri mesece v koledarskem letu, niti za zaposlitev za določen čas za nadomeščanje začasno odsotnega delavca, še manj pa za zaposlitev za določen čas zaradi dela v prilagoditvenem obdobju na podlagi dokončne odločbe in potrdila pristojnega organa, izdanega v postopku priznavanja kvalifikacij po posebnem zakonu.

17. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožnik pri sklepanju druge, tretje, četrte in pete pogodbe o zaposlitvi s svojo soprogo A. A. ravnal v nasprotju z določbo drugega odstavka 183. člena ZUJF, ker pred sklenitvijo teh pogodb ni pridobil soglasja Sveta tožene stranke, prav tako pa tudi ni imel soglasja pristojnega ministra. Navedene pogodbe so bile sklenjene v času veljavnosti ZUJF, ko je bilo zaposlovanje v takšnih zavodih, kakršen je tožena stranka, dovoljeno le na podlagi soglasja, ki ga mora uporabnik pridobiti pred začetkom postopka zaposlitve. V četrtem odstavku 183. člena ZUJF so sicer določene izjeme, ko uporabnik lahko zaposli javnega uslužbenca brez pridobitve soglasja, vendar pri zaposlitvah A. A. ni šlo za nobeno od teh izjem.

18. Zgrešeno je tožnikovo naziranje, da soglasje ni bilo potrebno, ker je ZUJF začel veljati po izvedbi celotnega postopka in je Svet zavoda pristojen le za soglasje za objavo prostega delovnega mesta ne pa tudi za samo zaposlitev. Tožnik očitno meni, da soglasje ni potrebno, ker je bila prva pogodba o zaposlitvi z dne 29. 12. 2011 sklenjena še pred uveljavitvijo ZUJF in ker so bile nadaljnje pogodbe sklenjene brez časovne prekinitve. Vendar pa je vsako nadaljnjo pogodbo potrebno šteti za novo zaposlitev, za katero je bilo potrebno soglasje, saj so bile te pogodbe sklenjene v času veljavnosti ZUJF. Pri tem ni pomembno, da so se vse te pogodbe, razen pogodbe z dne 29. 10. 2012 sklepale, za delovni mesti korepetitorja baleta in knjižničarja.

19. Predpis, ki ga je tožnik kršil v zvezi s sklepanjem pogodb o zaposlitvi z A. A. je tudi določba 38. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK, Ur. l. RS, št. 45/2010 s spremembami). Ta določa, da mora uradna oseba, ki med izvajanjem službe ali funkcije ugotovi nasprotje interesov ali možnost, da bi do njega prišlo, o tem takoj pisno obvestiti svojega predstojnika, če predstojnika nima pa komisijo. Med uradne osebe je glede na razlago tega pojma v 4. členu ZIntPK potrebno šteti tudi ravnatelja javne šole, za nasprotje interesov pa situacijo, ko mora ta odločiti o zaposlitvi svoje soproge. Tožena stranka tožniku zato utemeljeno očita, da bi se moral izločiti iz postopka odločanja o zaposlitvi soproge in da bi o nasprotju interesov moral obvestiti Svet zavoda oziroma komisijo.

20. Res je, da prvi odstavek 49. člena ZOFVI določa, da ravnatelj javne šole odloča o sklepanju delovnih razmerij in disciplinski odgovornosti delavcev, vendar pa to ne pomeni, da ravnatelj pri zaposlovanju ni dolžan upoštevati določb ZIntPK o dolžnosti izogibanja nasprotju interesov; določb ZDR o objavi delovnih mest in določb ZUJF o omejitvah pri zaposlovanju. Sicer pa tožniku kršitev predpisov ni bila očitana, ker sploh ni bil pristojen za sklepanje delovnih razmer, ampak ker je pri sklepanju pogodb s svojo soprogo kršil določbe 24. člena ZDR, 183. člena ZUJF in 38. člena ZIntPK.

21. Na podlagi ugotovitve, da tožnik neutemeljeno ni izvršil dveh sklepov Sveta tožene stranke in da ga o razlogih za neizvršitev tudi ni obvestil, je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tudi navedeno utemeljen razlog za tožnikovo razrešitev. V skladu z 3. alinejo drugega odstavka 38. člena ZZ je pristojni organ dolžan razrešiti direktorja zavoda, če ta neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi.

22. Pravilno je tudi stališče sodišč nižjih stopenj, da je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala, da je odgovoren za nepravilnosti pri evidentiranju prisotnosti na delu A. A., saj je njene vpise potrjeval kot pravilne.

23. Glede na vse navedeno niti ni bistveno, da se nižji sodišči nista opredelili do razlogov s katerimi je tožen stranka utemeljevala, da je navedeno ravnanje tožnika tudi razlog za razrešitev na podlagi 4. alineje drugega odstavka 38. člena ZZ. Ta določa, da je pristojni organ dolžan razrešiti direktorja, če ta s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroča zavodu večjo škodo, ali če zanemarja, ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo, ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda. Za zakonitost izpodbijane razrešitve zadostuje, da je podan razlog iz 3. alineje drugega odstavka 38. člena ZZ, to je, da direktor pri svojem delu ni ravnal po predpisih in splošnih aktih tožene stranke in da neutemeljeno ni izvršil dveh sklepov Sveta zavoda. Dejansko za zakonitost izpodbijane razrešitve v celoti zadoščajo že zgolj ugotovljene kršitve predpisov pri zaposlovanju A. A. 24. Zmotno je revizijsko stališče, da tožena stranka tožniku ni mogla podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ker naj bi tožnik dosegel pričakovane delovne rezultate, delo opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno, zaradi česar bi tožnik moral ostati zaposlen pri toženi stranki do izteka časa za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je razlog nesposobnosti kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljen kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanjem pogojev za opravljanje dela, določenih z zakonom in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

25. Ustaljena sodna praksa je, da je razlog nesposobnosti podan, če je direktor, ki je v delovnem razmerju, razrešen s funkcije, saj to pomeni, da ne izpolnjuje več pogojev z opravljanjem dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (1). V pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil s toženo stranko ni bilo posebnih določb glede nadaljevanja delovnega razmerja v primeru predčasne razrešitve s funkcije direktorja. Zaradi navedenega predčasna razrešitev tožnika že sama po sebi pomeni, da tožnik več ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela ravnatelja, zato tudi ne more izpolnjevati obveznosti iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ter je zgolj zato že podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR, to je razlog nesposobnosti.

26. Sodišče druge stopnje je pravilno zavrnilo tožnikovo razlogovanje, da bi pogodba morala veljati do izteka časa za katerega je bila sklenjena. Pogodba je bila sklenjena za delovno mesto ravnatelja, zato predčasna razrešitev s te funkcije pomeni, da tožnik po razrešitvi ne more več izpolnjevati delovnih in drugih obveznosti iz te pogodbe.

27. V reviziji uveljavljeni razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Sodba VIII Ips 114/2014 z dne 29. 9. 2014, sodba VIII Ips 187/2009 z dne 24. 5. 2011.