Jedro

Za priznanje pravice do invalidske pokojnine morata biti kumulativno izpolnjena oba pogoja iz 156. člena ZPIZ-1: nastanek invalidnosti prve kategorije in prenehanje obveznega zavarovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev dokončne odločbe tožene stranke z dne 14.5.2003 in za priznanje invalidske pokojnine od 23.4.1997 dalje. Ugotovilo je, da je na podlagi pravnomočne sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Psp 231/2002 z dne 11.7.2003, s katero je bil ugotovljen nastanek tožnikove invalidnosti I. kategorije s 23.4.1997, tožena stranka tožniku utemeljeno priznala pravico do invalidske pokojnine od 21.8.2003 dalje, ko mu je pred tem z 20.8.2003 prenehalo obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ponavlja svoje navedbe, da bi mu morala biti invalidska pokojnina na podlagi petega odstavka 156. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) priznana že od 23.4.1997 dalje. Zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke, ki mu je v letu 1997 odklonila priznanje invalidnosti I. kategorije in zaradi dolgotrajnosti sodnega postopka, ko je obstoj invalidnosti v letu 2003 za nazaj ugotovilo šele sodišče druge stopnje, je bil sicer oškodovan, saj bi ob ustrezni odločitvi tožene stranke moral invalidsko pokojnino prejemati že vse od 23.4.1997 dalje. Prav tako je moral vse do 20.8.2003 neutemeljeno plačevati prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Glede na vsebino izpodbijane sodbe je bilo vodenje predhodnega dolgotrajnega spora o invalidnosti I. kategorije nesmiselno. Sodišču očita kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPIZ-1 zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice. Pri tem se na podlagi petega odstavka tega člena šteje, da pridobi zavarovanec pravice na podlagi invalidnosti z dnem nastanka invalidnosti. Glede pravice do pokojnine (tako starostne kot invalidske) je opredeljen v drugem odstavku navedenega člena ZPIZ-1 nadaljnji pogoj. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je tudi prenehanje obveznega zavarovanja.

Zaradi usklajenega delovanja sistema obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je sodišče pravilno uporabilo gornje določbe ZPIZ-1 tako, da je presodilo, da morata biti za priznanje pravice do invalidske pokojnine kumulativno izpolnjena oba zakonska pogoja, to je nastanek invalidnosti prve kategorije (peti odstavek 156. člena) in prenehanje obveznega zavarovanja (drugi odstavek 156. člena ZPIZ-1). Tudi v poglavju o zavarovancih (od 13. do 34. člena ZPIZ-1) zakon ne predvideva, da bi lahko bil prejemnik pokojnine zavarovanec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanje (glede pravice do pokojnine). Zato je sodišče pravilno presodilo, da je tožena stranka na podlagi ugotovljene invalidnosti I. kategorije tožniku utemeljeno priznala pravico do invalidske pokojnine od dneva prenehanja zavarovanja dalje.

Tožnikove navedbe, da je ob izpodbijani odločitvi sodišča neutemeljeno in zgolj v lastno škodo plačeval prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vse od 23.4.1997 dalje, niso utemeljene. Dolžina pokojninske dobe, zagotovljene na tak način, se praviloma upošteva tudi pri odmeri višine invalidske pokojnine (prvi odstavek 75. člena v zvezi s 50. členom ZPIZ-1).

Kolikor se tožnik sklicuje na ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) v zvezi z dolgotrajnostjo postopka za priznanje invalidnosti I. kategorije ob odgovornosti za zagotavljanje pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja, ki jo tožnik že sam omenja, sodišče opozarja na inštitut odškodninske odgovornosti tožene stranke za škodo, ki jo pri opravljanju svoje dejavnosti povzroči zavarovancu. Vendar tožnik tovrstnega zahtevka ni posebej uveljavljal. Tudi zato se na kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic ne more uspešno sklicevati.

Glede na navedeno v reviziji zatrjevani razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.