Jedro

Poudarjanje okoliščine, da do nesreče ne bi prišlo, če tožnika pri strojnem dvigovanju okvira ne bi "prijelo" za rokav, pomeni retrospektivno analizo vzročnosti, ki praviloma ne predstavlja pravilnega pristopa k ugotavljanju oškodovančevega prispevka k nastanku škode.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v odločbi o odškodnini za nepremoženjsko škodo in v odločbi o stroških postopka glasi: "Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh plačati 280.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi za čas od 1.1.2002 do 8.1.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 9.1.2002 dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevki iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo in višji zahtevek za plačilo zamudnih obresti se zavrnejo.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 274.254 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2002 dalje do plačila." Sicer se revizija zavrne.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo denarno zadoščenje v znesku 580.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2002 dalje do plačila in pravdne stroške v znesku 356.643 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri odmeri odškodnine je upoštevalo, da je bil tožnikov delodajalec v celoti odgovoren za tožnikovo nepremoženjsko škodo, ki jo je toženka že delno povrnila, pri čemer naj bi znašala pravična denarna odškodnina za telesne bolečine 600.000 SIT, za strah pa 400.000 SIT. Pritožbeno sodišče je v zvezi s pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo pritožbi toženke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je toženka dolžna plačati tožniku 140.000 SIT in pravdne stroške v znesku 179.750 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sojenja pred sodiščem prve stopnje dalje, tožniku pa je naložilo tudi povrnitev toženkinih pritožbenih stroškov v znesku 24.150 SIT. Stališče pritožbenega sodišča je, da je tožnikov prispevek k nastanku škode znašal 20 %, pravična denarna odškodnina za tožnikove telesne bolečine pa je 300.000 in ne 600.000 SIT, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi razloga zmotne uporabe materialnega prava. Stališče revidenta je, da je tožena stranka dolžna plačati odškodnino ob upoštevanju, da je tožnikov delodajalec v celoti odgovoren za tožnikovo škodo. Pritožbeno sodišče tudi "ni dalo ustrezne teže dejstvom", ki izhajajo iz psihiatričnega izvedenskega mnenja izvedenca dr. M.P. in izvedenskega mnenja otorinolaringologa dr. M. Ž., pri odškodnini za telesne bolečine pa bi moralo upoštevati tudi specifiko škodnega dogodka ("tožnik je bil v stroju in stroj ga je zgrabil v zelo utesnjenem prostoru stroja"),pri odmeri odškodnine za strah pa ni upoštevalo, da je primarni strah dosegel stopnjo stresne situacije in smrtnega strahu. Pri odmeri odškodnine tudi ni bila upoštevana okoliščina, da je škodni dogodek nastal že 7.6.1995. Revident tudi nasprotuje odločitvi sodišča o zamudnih obrestih in zahteva, da mu revizijsko sodišče prisodi vse v tožbi zahtevane zamudne obresti.

Revizija je delno utemeljena.

O deljeni odgovornosti Pritožbeno sodišče je bilo glede odločanja o deljeni odgovornosti vezano na tista relevantna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženka v zvezi z zatrjevanim tožnikovim prispevkom k nastanku škode ni postavila konkretnih relevantnih trditev, sodišče prve stopnje pa je s tem v zvezi ugotovilo (na podlagi tožnikove izpovedbe) zgolj to, da je imel tožnik roko na okviru v trenutku, ko je strojnik pričel dvigati okvir. Ostale ugotovitve sodišča (da tožnik ni predvidel, da ga okvir lahko zgrabi za rokav, zaradi česar mu je mogoče očitati največ "nezavestno malomarnost") so pravne in ne dejanske narave. Poudarjanje okoliščine, da do nesreče ne bi prišlo, če tožnika pri dvigovanju okvira ne bi "prijelo" za rokav, pomeni retrospektivno analizo vzročnosti, ki praviloma ne predstavlja pravilnega pristopa k ugotavljanju oškodovančevega prispevka k nastanku škode (primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem, GV, Ljubljana 2003, stran 966). S tem v zvezi pa pritožbeno sodišče ni imelo podlage za odločitev, da znaša tožnikov prispevek 20 % (tretji odstavek 177. člena v zvezi s 192. in 205. členom Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Zato je revizijsko sodišče ugodilo reviziji v delu, ki zahteva upoštevanje popolne delodajalčeve odgovornosti za nastalo škodo.

O višini denarnega zadoščenja Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP so revizijsko sodišče in stranki vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti obsega odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je oškodovanec subjekt in zato specifično doživlja posege v telesno in duševno celovitost. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Upoštevaje relevantne posledice tožnikovih poškodb (3. in 4. stran sodbe pritožbenega sodišča) in navedeni načeli za odmero odškodnine je pritožbeno sodišče pravilno opredelilo denarno zadoščenje za telesne bolečine v znesku 300.000 SIT, za strah pa v znesku 400.000 SIT. S tem v zvezi je potrebno poudariti, da zgolj okoliščine nastanka poškodbe ne morejo vplivati na višino denarne odškodnine za telesne bolečine. Pri relativno visoki odškodnini za strah je bila dovolj upoštevana izjemna intenzivnost strahu ob samem škodnem dogodku (pri čemer pa ni mogoče zanemariti dejstva, da je tožnik utrpel relativno lahke poškodbe). Neutemeljena je tudi revizijska trditev, da bi moralo sodišče pri odmeri odškodnine posebej upoštevati potek časa od nastanka škode do sodbe, še posebej zaradi dejstva, da je toženka tožniku plačala znatno akontacijo odškodnine, ki se je pri končni odmeri odškodnine upoštevala v nevaloriziranem znesku.

O zamudnih obrestih V skladu s 186. členom ZOR se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj lahko sodišče namreč določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO) so imele večplastno funkcijo. Poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče presodilo po razmerah v času sojenja, kar bi predstavljalo dvakratno valorizacijo.

Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir, določa pa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije s tem, ko vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik - OZ in Zakon o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A). To načelno pravno mnenje (glej Pravna mnenja I/2002, stran 11 do 14) se glasi: "Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen OZ oziroma 200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1.1.2002), če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ oziroma 324. člen ZOR), in sicer v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A): - do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero; - od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (2. člen ZPOMZO-A)." Vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Tisti del revizije, s katerim tožnik izpodbija odločbo o zamudnih obrestih, je tako delno utemeljen le glede zamudnih obresti za čas od 1.1.2002. V skladu z omenjenim načelnim pravnim mnenjem namreč pripadajo oškodovancu zamudne obresti od uveljavitve OZ do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Zaključek Ker je tako pritožbeno sodišče delno zmotno uporabilo materialno pravo (glede odločitve o deljeni odgovornosti in glede odločitve o zamudnih obrestih), je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

O stroških postopka Če revizijsko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede stroškov pred sodiščem prve stopnje je revizijsko sodišče upoštevalo, da je tožeča stranka uspela v sporu do 20 % in tako znašajo stroški, do katerih povrnitve je upravičen tožnik, 274.254 SIT (upoštevaje kriterije, ki sta jih pravilno upoštevali sodišči prve in druge stopnje). V zvezi s stroški zaradi pravnih sredstev je potrebno upoštevati, da je bila tožena stranka delno uspešna v pritožbenem postopku, tožeča stranka pa v revizijskem postopku. Odločitev o teh stroških ima podlago v drugem odstavku 154. člena ZPP.