Jedro

Prosilcu za mednarodno zaščito se lahko začasno omeji gibanje, med drugim če je to potrebno zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti, pa tudi zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, in sicer če je prosilec namerno uničil ali odsvojil potno listino, osebni dokument s fotografijo, ki izkazuje njegovo istovetnost ali državljanstvo ali drug dokument s fotografijo, ki lahko pomaga pri izkazovanju njegove istovetnosti ali državljanstva (9. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ), ali če je vložil še eno prošnjo, v kateri je brez opravičljivega razloga navedel druge osebne podatke (12. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ).

Namen določbe 12. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ je, da se sankcionira neopravičljivo spreminjanje osebnih podatkov v ponovni(h) prošnji(ah) za mednarodno zaščito. Za uporabo te določbe ni bistveno, ali je prosilec spremenil osebne podatke v isti oziroma drugi državi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je tožniku - prosilcu za mednarodno zaščito z izpodbijanim sklepom omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 8. 5. 2014 od 12.20 ure do 8. 8. 2014 do 12.20 ure. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 2. 11. 2011 prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Iz policijske depeše PP A. izhaja, da je tožnik iz Maroka odpotoval v Turčijo, kjer je svoj potni list odvrgel ter pot nadaljeval ilegalno do Grčije. Iz Grčije je nato skrit v tovornem vozilu pripotoval do Slovenije, kjer je bil prijet s strani policije. Nato je 9. 11. 2011 azilni dom samovoljno zapustil in se v roku treh dni od zapustitve vanj ni vrnil, zato je bil izdan sklep o ustavitvi postopka. Dne 20. 2. 2012 je bil tožnik na podlagi Dublinske uredbe vrnjen iz Švice nazaj v Republiko Slovenijo ter ob vrnitvi izrazil namero, da želi v Sloveniji ponovno zaprositi za mednarodno zaščito. V Švici se je predstavljal za osebo B.B., roj. X.Y.1987 v C., državljan Maroka. Po podani ponovni prošnji je bil nastanjen v azilnem domu. V času bivanja v azilnem domu je večkrat kršil hišni red in tudi javni red in mir ter grozil drugim prosilcem v azilnem domu, zaradi česar mu je bil izdan sklep o omejitvi gibanja z dne 12. 4. 2012, ki ga je potrdilo Upravno sodišče RS s sodbo I U 567/2012 ter Vrhovno sodišče s sodbo I Up 268/2012. Nato je tožnik 21. 12. 2012 ponovno samovoljno zapustil Azilni dom in se vanj v roku 3 dni od zapustitve ni vrnil. Zato je bil ponovno izdan sklep o ustavitvi postopka. Dne 7. 5. 2014 je bil tožnik po Dublinski uredbi ponovno vrnjen v Republiko Slovenijo, tokrat iz Nemčije, in ponovno je izrazil namero, da v Sloveniji zaprosi za mednarodno zaščito. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da se je tožnik v Nemčiji predstavljal za osebo Č.Č., roj. X.Y. 1989, državljan Alžirije. Organ ugotavlja, da je tožnik uradne organe zavajal z različnimi osebnimi podatki in kljub zagotovilom, da bo osebne dokumente poskusil pridobiti, tega do izdaje izpodbijanega sklepa ni storil. Zato se je organ odločil, da mu omeji gibanje iz razloga ugotavljanja istovetnosti. Meni, da je glede na to, da tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti. Organ je pri tem upošteval, da je tožnik večkrat spremenil svoje osebne podatke, iz česar zaključuje, da očitno zavaja uradne organe in da je omejitev gibanja iz tega razloga nujna. Citira določbo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ter 9. in 12. točko 55. člena tega zakona. Izpostavlja, da je pri podaji prve prošnje na vprašanje uradne osebe, ali ima pri sebi kakšen osebni dokument, s katerim bi izkazal svojo istovetnost, tožnik dejal, da ga nima. Soočen je bil tudi s policijsko depešo PP A., iz katere izhaja, da je iz Maroka odšel v Turčijo in tam svoj potni list odvrgel. S tem ga je soočila uradna oseba ob podaji prve prošnje, pri čemer je navedeno potrdil in dejal, da je potni list odvrgel iz razloga, da ga Turki ne bi vrnili v Maroko. Tudi ob podaji druge prošnje je bil soočen s tem dejstvom. V tem postopku je navajal, da nikoli ni imel svojega pravega dokumenta in da sta bila potni list in osebna izkaznica, s katerima je zapustil Maroko, ponarejena ter da ju je v Turčiji uničil in odvrgel stran. Iz navedenih izjav tožnika izhaja, da tožnik dejansko zlorablja postopek iz razlogov 9. točke 55. člena ZMZ, saj naj bi iz Maroka v Turčijo odpotoval s potnim listom oziroma ponarejenim potnim listom in osebno izkaznico, katero pa je tam uničil in odvrgel iz razloga, da ne bi bil vrnjen nazaj v Maroko. S tem, ko je potni list in osebno izkaznico namerno uničil, je dejansko tudi prikril svojo istovetnost, razlog pa naj bi bil ta, da ne bi bil vrnjen v Maroko. Ta dvom se je pristojnemu organu povečal tudi s tem, ko se je tožnik v Švici in Nemčiji izkazoval z drugačnimi osebnimi podatki, v Nemčiji pa celo za državljana Alžirije. Da tožnik zlorablja postopek iz razlogov 12. točke 55. člena ZMZ, po prepričanju organa izhaja iz vseh njegovih podanih prošenj za mednarodno zaščito v Sloveniji in iz spisovne dokumentacije. Nedvomno je, da je tožnik po podani prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito tudi v Švici in Nemčiji. Po samovoljni zapustitvi Slovenije je 9. 11. 2011 odšel v Italijo, kjer je bil mesec in pol pri prijatelju v Milanu, nato je odšel v Švico, kjer je 26. 12. 2011 zaprosil za mednarodno zaščito. Tudi po ponovni prošnji v Republiki Sloveniji je le-to ponovno 2. 12. 2012 samovoljno zapustil in odšel v Nemčijo. Tudi iz dokumentacije nemških migracijskih organov izhaja, da je tam 17. 10. 2013 zaprosil za mednarodno zaščito in se predstavljal z drugim osebnim imenom. Na podlagi navedenega organ zaključuje, da so za omejitev gibanja v konkretnem primeru podani razlogi iz 9. in 12. točke 55. člena ZMZ in meni, da ni prestopil obsega oziroma mej prostega preudarka, ampak se je gibal znotraj njih. V konkretnem primeru namreč tožnikove zlorabe ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se mu je omejilo gibanje na prostore centra za tujce. Če bi ga omejil na območje azilnega doma, bi tožnik lahko brez večjih težav zapustil azilni dom in odšel v kako drugo državo članico EU, kot je to storil po dveh podanih prošnjah v Sloveniji, tako pa bi pristojnemu organu onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite. Tako ocenjuje, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Dodaja pa tudi, da z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav tožnik kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite.

Tožnik v tožbi navaja, da zakonski pogoj za omejitev gibanja v konkretnem primeru ni podan. Meni namreč, da dvom v njegovo istovetnost ni izkazan, saj je pri podaji prošnje prepričljivo pojasnil, zakaj je svoje osebne podatke spremenil. Zgolj dejstvo, da je v Švici in Nemčiji nekoliko spremenil osebne podatke, ne more pomeniti, da je podan dvom v njegovo verodostojnost. Pojasnil je namreč, da je to storil izključno zato, ker se je bal, da bo vrnjen v izvorno državo. Pri podaji prošnje ob vrnitvi v Slovenijo je takoj, brez odlašanja podal popolnoma enake podatke, kot že pri podaji prve prošnje v letu 2011. Če ti podatki ne bi bili resnični, je malo verjetno, da bi si tožnik natančno zapomnil izmišljeno ime, priimek ter rojstni datum. Izpostavlja pa tudi, da je treba ob omejitvi gibanja upoštevati načelo sorazmernosti oziroma test nujnosti, kot to izhaja iz tretjega odstavka 7. člena Direktive EU št. 2003/9/ES. Z uporabo strogega testa sorazmernosti oziroma nujnosti pa ni mogoče prosilcu omejiti osebne svobode zgolj na podlagi dejstva, da je pribežal v Slovenijo brez uradnega dokumenta s sliko, ampak je treba v vsakem posamičnem primeru ugotavljati, ali je tožnik sploh imel možnost priti z uradnim dokumentov v smislu Zakona o tujcih, zakaj je prišel brez takega dokumenta, ali obstaja dvom v zatrjevano identiteto; poleg tega pa mora toženka zaradi strogega testa sorazmernosti v izpodbijanem sklepu utemeljiti vsaj predvidevanja, kako oziroma na kakšen način bo lahko ugotovila njegovo identiteto v času omejitve osebne svobode z zaznavno večjo stopnjo zanesljivosti, kot je njegova identiteta ugotovljena v času izdaje izpodbijanega akta. Toženka pa v izpodbijanem sklepu ne utemelji, na kakšen način naj bi omejitev gibanja tožniku prispevala k ugotavljanju njegove istovetnosti. Glede uporabe 12. točke 55. člena ZMZ je mnenja, da je mogoče to določbo uporabiti zgolj v smislu, da nova prošnja pomeni drugo prošnjo v tej državi in ne v katerikoli drugi državi. V zvezi z omejitvijo gibanja na podlagi 9. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ pa tožnik navaja, da je uradnim osebam večkrat pojasnil, da sta bila potni list in osebna izkaznica, s katerima je odpotoval iz Maroka in ju odvrgel v Turčiji, ponarejena. Torej z njima nikakor ne bi mogel dokazati svoje istovetnosti, saj je šlo za krivo listino, zato ukrep omejitve gibanja na tej podlagi ni utemeljen. Dodaja pa tudi, da ilegalen prehod meje sam po sebi ne more pomeniti, da je tožnik izrazito begosumen, saj bi bilo potem skoraj vsi prosilci za mednarodno zaščito izrazito begosumni. Izpodbijani sklep je nezakonit tudi z vidika načela sorazmernosti. Toženka bi morala, ko je ugotovila, da naj bi bil tožnik begosumen, čemur sam izrecno nasprotuje, preizkusiti, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepom zagotoviti njegovo prisotnost do odločitev v postopku mednarodne zaščite. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

Toženka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi 20. 5. 2014 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je svoji izvorno državo - Maroko zapustil leta 2009, ko je z letalom odpotoval iz Maroka do Istanbula v Turčiji, potem pa je ilegalno preko sprovajalcev odšel v Grčijo, kjer je živel približno leto dni. Nato je v Slovenijo iz Grčije prišel skrit v kamionu. Povedal je tudi, da je bil namenjen v Italijo in da ob odhodu iz Maroka pri sebi ni imel osebnih dokumentov oziroma je imel ponarejen potni list in osebno izkaznico, ki pa ju nima več pri sebi, saj ju je pustil v Turčiji, ker ni želel, da bi te dokumente odkrila policija in ga vrnila v Maroko. Nadalje je navedel, da je v Maroku imel osebne dokumente, ki so še vedno doma ter da jih bo kasneje dostavil, saj njegova družina sedaj ni prisotna v Maroku. Po podani prvi prošnji za mednarodno zaščito je Slovenijo zapustil, ker so mu znanci v azilnem domu rekli, da bo dolgo časa čakal na rešitev njegove prošnje za mednarodno zaščito, zato se je odločil zapustiti Slovenijo in oditi drugam. Šel je v Italijo in nato v Švico, od koder so ga vrnili v Slovenijo. Tudi po podani drugi prošnji je zapustil Slovenijo, saj je bil psihično obremenjen. Na odločitev je čakal približno leto dni in ni dobil odgovora, zato je odšel v Francijo, od tam pa v Nemčijo. V Nemčiji in Švici je povedal drugačne osebne podatke zato, da ga ne bi vrnili nazaj v Maroko. Zatrdil je tudi, da je njegovo pravo osebno ime takšno, kot ga je povedal na sodišču (B.D., roj. X.Y. 1989 v kraju C., Maroko). Na vprašanje, zakaj ni domačih že prej zaprosil, da mu v Slovenijo pošljejo osebne dokumente, je izpovedal, da ni želel, da bi mu te dokumente dostavili v Slovenijo, ker ni mislil, da bo tukaj ostal. Poudaril je, da ni želel priti v Slovenijo, temveč da je bila njegova želja Italija. Zato je na vsa vprašanja uradnega organa odgovoril tako. Pojasnil je tudi, da ima sam osebne dokumente zato, ker živi v glavnem mestu Maroka ter da tam Berberi dobijo dokumente. Če pa bi živel izven glavnega mesta, pa jih ne bi dobil. Pri svoji odločitvi se je toženka oprla na prvo in drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi z 9. in 12. točko prvega odstavka 55. člena tega zakona. Po določbi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca; po določbi druge alineje pa zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov, navedenih v med drugim 9. in 12. točki prvega odstavka 55. člena tega zakona, in sicer če je prosilec namerno uničil ali odsvojil potno listino, osebni dokument s fotografijo, ki izkazuje njegovo istovetnost ali državljanstvo ali drug dokument s fotografijo, ki lahko pomaga pri izkazovanju njegove istovetnosti ali državljanstva (9. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ), ali če je vložil še eno prošnjo, v kateri je brez opravičljivega razloga navedel druge osebne podatke (12. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Iz citirane določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri kateri izmed alternativno določenih razlogov iz prve, druge, tretje ali četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da toženka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa omejitve gibanja tožniku. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

V zvezi z razlogi za omejitev gibanja tožniku po 1. alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ sodišče navaja, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko le-ta predloži eno od navedenih listin, določenih v Zakonu o tujcih, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. V obravnavanem primeru pa tožnik takega dokumenta ves čas od prvega prihoda v Slovenijo 30. 10. 2011 pa do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil. Iz policijske depeše PP A. z dne 30. 10. 2011, ki je del upravnega spisa predmetne zadeve, izhaja, da je tožnik iz Maroka odpotoval v Turčijo, kjer je odvrgel potni list. Ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji dne 2. 11. 2011 je tožnik izpovedal, da je osebno izkaznico in potni list, s katerima je z letalom legalno pripotoval iz Maroka v Turčijo, vrgel stran v Turčiji. Zaslišan na glavni obravnavi dne 20. 5. 2014 pa je izpovedal, da ima doma v Maroku osebne dokumente, vendar pa ni želel, da mu bi jih domači poslali v Slovenijo, ker ni mislil, da bo tukaj ostal. Brez dokumentov pa toženka ne more ugotoviti njegove identitete in zato ni imela druge možnosti, kot da je tožniku iz tega razloga omejila gibanje, saj ni mogla z zanesljivostjo ugotoviti tožnikove istovetnosti. Razen tega se je tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Švici, kamor je po lastni izpovedbi preko Italije odpotoval po tem, ko je prvič samovoljno zapustil azilni dom in Slovenijo, predstavil z drugim imenom in priimkom ter drugim rojstnim datumom. Po tem, ko je Slovenijo zapustil drugič, je odpotoval v Nemčijo, kjer je prav tako zaprosil za mednarodno zaščito in ponovno navedel drugo ime in priimek ter celo drugo izvorno državo (Alžirijo). Omejitev gibanja zaradi dvoma v identiteto tožnika je bila glede na vse navedeno po presoji sodišča pravilno ugotovljena.

Po presoji sodišča pa je toženka v izpodbijanem sklepu tudi pravilno utemeljila obstoj razloga za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi z 12. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ in glede tega v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev toženke. V zvezi s tem sodišče le poudarja, da iz podatkov upravnih spisov nedvomno izhaja, da je tožnik v Švici in v Nemčiji, kamor je odšel prvič oziroma drugič po tem, ko je samovoljno zapustil azilni dom in Slovenijo, navedel svoje drugačne osebne podatke (drugo ime in priimek in v Švici drug rojstni datum, v Nemčiji pa celo drugo izvorno državo - Alžirijo). Navedeno je tožnik, zaslišan na naroku 20. 5. 2014, sam potrdil. Sodišče sodi, da razlog, ki ga je za spreminjanje osebnih podatkov navedel tožnik, in sicer, da ga ne bi vrnili nazaj v Maroko, ne predstavlja opravičljivega razloga za navedbo drugih osebnih podatkov. Zakaj naj prav zaradi spremembe osebnih podatkov ne bi bil vrnjen v Maroko, tožnik v tožbi ne pojasni. Tako ostaja njegova tožbena trditev, da je pri podaji prošnje prepričljivo pojasnil, zakaj je spremenil osebne podatke, neizkazana. Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da se je tožnik v Švici predstavil kot B.B., rojen X.Y. 1987 v C., Maroko. V Nemčiji pa se je predstavil kot Č.Č., rojen X.Y. 1989 v E., Alžirija. Tako po presoji sodišča ne vzdrži tožbena navedba, da je tožnik v Švici in Nemčiji le nekoliko spremenil osebne podatke.

Po presoji sodišča pa tožnik v tožbi tudi neutemeljeno očita toženki napačno uporabo 12. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Namen te določbe je namreč v tem, da se sankcionira neopravičljivo spreminjanje osebnih podatkov v ponovni(h) prošnji(ah) za mednarodno zaščito. Po presoji sodišča tako za uporabo te določbe ni bistveno, ali je prosilec spremenil osebne podatke v isti oziroma drugi državi.

Ni pa po presoji sodišča toženka v izpodbijanem sklepu uspela dokazati obstoja razloga za omejitev gibanja po 9. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ v povezavi z 2. alinejo prvega odstavka 51. člena tega zakona. Kot že navedeno je tožnik ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji dne 2. 11. 2011 izpovedal, da je osebno izkaznico in potni list, s katerima je z letalom legalno pripotoval iz Maroka v Turčijo, vrgel stran v Turčiji. Nato je pri podaji druge prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji dne 21. 2. 2012 svojo izpovedbo spremenil in navedel, da je pripotoval v Turčijo s ponarejenim potnim listom in osebno izkaznico, ki ju je v Turčiji uničil in vrgel proč. Na osebnem razgovoru pri upravnem organu dne 19. 6. 2012 je izjavil, da nikoli ni prosil za osebno izkaznico in potni list, ker bi moral podpisati izjavo, da je proti odcepitvi Berberov od Maroka. V tretji prošnji za mednarodno zaščito, podani v Sloveniji dne 8. 5. 2014, je izpovedal, da bo poskušal pridobiti osebne dokumente. Zaslišan na glavni obravnavi dne 20. 5. 2014 pa je izpovedal, da ima doma v Maroku osebne dokumente, vendar pa ni želel, da bi mu jih domači poslali v Slovenijo, ker ni mislil, da bo tukaj ostal. Glede na takšne različne izpovedbe tožnika ter ob izostanku morebitnih drugih dokazov sodišče sodi, da toženka v izpodbijanem sklepu ni dokazala obstoja navedenega razloga za omejitev gibanja.

V zvezi s tožbenim očitkom oprave strogega testa sorazmernosti sodišče nasprotno od tožnika meni, da je toženka v izpodbijanem sklepu obstoj dvoma v zatrjevano identiteto tožnika prepričljivo pojasnila. Da tožnik ne bi imel možnosti priti z uradnim dokumentom, pa tožnik tekom postopka sploh ni zatrjeval. Nadalje se sodišče v obravnavanem primeru tudi ne more strinjati s tožnikom, da ilegalno prehajanje meja ne kaže na begosumnost, saj ni mogoče prezreti dejstva, da je tožnik ilegalno prehajal meje več držav od Turčije do Slovenije ter ob tem, da je, zaslišan na naroku 20. 5. 2014 izpovedal, da je bila njegova ciljna država Italija ter da ni imel namena ostati v Sloveniji.

Glede na vse navedeno sodišče meni, da je toženka pravilno utemeljila tudi uporabo načela sorazmernosti, saj je prepričljivo, logično in skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa obrazložila, zakaj je nujno, da je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Pri že dvakratni samovoljni zapustitvi azilnega doma namreč ni bilo več možno z gotovostjo pričakovati, da tožnik tokrat azilnega doma ne bo zapustil in je zato imela edino možnost, da mu omeji gibanje na prostore Centra za tujce, kar je v izpodbijanem sklepu tudi pojasnila.

Po vsem povedanem je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep zakonit, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.