Jedro

Presoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Čeprav je škoda nastala pred uveljavitvijo OZ, zakonske zamudne obresti od zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od dneva zamude dalje, dan zamude pa se ugotovi v skladu z določbo 2. odstavka 324. člena ZOR.

Ob upoštevanju določbe 1. odstavka 195. člena ZOR je tožnik upravičen do povrnitve izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Ker pa je njegov zaslužek zaradi njegove delne nezmožnosti za delo manjši, mu je tožena stranka na podlagi določbe 2. odstavka 195. člena ZOR dolžna plačevati tudi rento.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem obsodilnem in zavrnilnem delu v točkah 2., 3., 4. in 8. izreka sodbe spremeni tako, da po spremembi v navedenih odločitvah glasi: „2.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode plačati znesek 44.586,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: od zneska 22.214.628,00 SIT od 1.11.2003 do 25.1.2005; od zneska 10.684.627,00 SIT od 26.1.2005 do 31.12.2006; od zneska 44.586,16 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova materialne škode plačati znesek 250,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 60.000,00 SIT od 21.10.2004 do 31.12.2006 in od zneska 250,37 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki iz naslova izgubljenega zaslužka od 21.10.2001 do 28.2.2005 znesek 3.777,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od 7.193,99 SIT od 15.11.2001 do tedaj, dokler vsota zapadlih in neplačanih obresti ne doseže glavnice; od 19.882,31 SIT od 15.12.2001 do tedaj, dokler vsota zapadlih in neplačanih obresti ne doseže glavnice; od 18.148,67 SIT od 15.1.2002 do tedaj, dokler vsota zapadlih in neplačanih obresti ne doseže glavnice; od 22.847,38 SIT od 15.2.2002 do tedaj, dokler vsota zapadlih in neplačanih obresti ne doseže glavnice; od 20.442,25 SIT od 15.3.2002 do tedaj, dokler vsota zapadlih in neplačanih obresti ne doseže glavnice; od 21.043,64 SIT od 15.4.2002 do 31.12.2006 in od zneska 87,81 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 18.981,24 SIT od 15.5.2002 do 31.12.2006 in od zneska 79,21 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 21.550,47 SIT od 15.6.2002 do 31.12.2006 in od zneska 89,93 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 23.150,62 SIT od 15.7.2002 do 31.12.2006 in od zneska 96,61 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 21.931,19 SIT od 15.8.2002 do 31.12.2006 in od zneska 91,52 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 23.487,13 SIT od 15.9.2002 do 31.12.2006 in od zneska 78,01 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 20.313,27 SIT od 15.10.2002 do 31.12.2006 in od zneska 84,77 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 22.426,68 SIT od 15.11.2002 do 31.12.2006 in od zneska 93,58 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 22.217,57 SIT od 15.12.2002 do 31.12.2006 in od zneska 92,71 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 20.719,42 SIT od 15.1.2003 do 31.12.2006 in od zneska 86,46 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 22.852,32 SIT do 15.2.2003 do 31.12.2006 in od zneska 95,36 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 21.703,00 SIT od 15.3.2003 do 31.12.2006 in od zneska 90,57 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila;

22.183,89 SIT do 15.4.2003 do 31.12.2006 in od zneska 92,57 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 22.836,37 SIT od 15.5.2003 do 31.12.2006 in od zneska 95,29 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 21.531,38 SIT od 15.6.2003 do 31.12.2006 in od zneska 89,85 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 22.183,90 SIT do 15.7.2003 do 31.12.2006 in od zneska 92,57 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 23.596,86 SIT od 15.8.2003 do 31.12.2006 in od zneska 98,47 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 20.660,23 SIT od 15.9.2003 do 31.12.2006 in od zneska 86,21 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 22.417,60 SIT od 15.10.2003 do 31.12.2006 in od zneska 93,55 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 22.969,70 SIT od 15.11.2003 do 31.12.2006 in od zneska 95,85 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 20.188,60 SIT od 15.12.2003 do 31.12.2006 in od zneska 84,25 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 23.843,40 SIT od 15.1.2004 do 31.12.2006 in od zneska 99,50 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 22.381,31 SIT od 15.2.2004 do 31.12.2006 in od zneska 93,40 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 20.751,75 SIT od 15.3.2004 do 31.12.2006 in od zneska 86,60 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 23.856,80 SIT od 15.4.2004 do 31.12.2006 in od zneska 99,55 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 20.890,21 SIT od 15.5.2004 do 31.12.2006 in od zneska 87,17 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 22.316,36 SIT od 15.6.2004 do 31.12.2006 in od zneska 93,12 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 23.313,76 SIT od 15.7.2004 do 31.12.2006 in od zneska 97,29 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 22.128,78 SIT od 15.8.2004 do 31.12.2006 in od zneska 92,34 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 24.197,47 SIT od 15.9.2004 do 31.12.2006 in od zneska 100,97 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 23.419,52 SIT od 15.10.2004 do 31.12.2006 in od zneska 97,73 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 23.897,29 SIT od 15.11.2004 do 31.12.2006 in od zneska 99,72 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 24.821,40 SIT od 15.12.2004 do 31.12.2006 in od zneska 103,58 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 27.677,81 SIT od 15.1.2005 do 31.12.2006 in od zneska 115,50 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 26.469,43 SIT od 15.2.2005 do 31.12.2006 in od zneska 110,45 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila; od 24.303,44 SIT od 15.3.2005 do 31.12.2006 in od zneska 101,42 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila.

Presežek tožbenega zahtevka za znesek 1.612,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov od 1.1.2000 do 21.10.2001 se zavrne.

8. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v postopku na prvi stopnji v višini 9.697,43 EUR v roku petnajstih dni po prejemu sodbe, v primeru zamude tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.“

II.V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 289,80 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode poleg že plačane odškodnine še znesek 5.686,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 12.842.632,00 SIT od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do 25.1.2005 pa zakonske zamudne obresti in od zneska 1.362.631,00 SIT od 26.1.2005 do 31.12.2006 ter od zneska 5.686,16 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila. Tožena stranka je tožniku iz naslova materialne škode dolžna plačati znesek 20,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.000,00 SIT od 21.10.2004 do 31.12.2006 in od zneska 20,86 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila. Nadalje je tožena stranka dolžna plačati tožniku iz naslova izgubljenega zaslužka od 7.12.1999 do 28.12.2005 znesek 5.390,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov izgubljenega zaslužka od 15.2.2000 dalje do plačila, znesek 3.037,83 EUR iz naslova kapitalizirane rente od 1.3.2005 do 31.5.2007 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih obrokov mesečne rente do plačila ter ji plačevati mesečno rento od 1.6.2007 dalje v znesku 112,50 EUR do vsakega 5. v mesecu za tekoči mesec s pripadajočimi obrestmi v primeru zamude. Presežek tožbenega zahtevka je sodišče zavrnilo in glede stroškov postopka odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 4.444,00 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija sodbo v celotnem zavrnilnem delu iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi povzema dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča glede telesnih bolečin, nevšečnosti, intenzivnosti in trajanja strahu, obsega skaženosti ter trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in poudarja, da je prisojena odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja v tem postopku, prisojena v prenizkem znesku. Po mnenju pritožnika odločitev v tem delu ni v skladu s sodno prakso v primerljivih primerih in v nasprotju z določbo 200. člena ZOR. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino za stroške, ki so mu nastali zaradi izvajanja hidroterapije v bazenu. Tožnik je bil ob zaslišanju napačno razumljen, saj je moral plačati znesek 5.000,00 SIT za vsak obisk in ne za vse skupaj. Pritožnik je plačal iz tega naslova znesek 60.000,00 SIT, kar bi mu moralo sodišče priznati. Pri odločitvi o višini izgubljenega zaslužka in rente bi sodišče po mnenju pritožnika moralo upoštevati tudi dnevnice, ki bi jih tožnik prejemal, če bi delal. Dnevnice so namreč zanj predstavljale dohodek in ne njegov strošek. Po njegovem mnenju tudi sodna praksa priznava dnevnice kot del dohodka. V njegovem primeru so dnevnice predstavljale velik del njegovih dohodkov. Pritožnik nadalje meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo valorizirati plačanega dela odškodnine, saj je taka odločitev nepravična glede na to, da znižuje že tako nizko prisojeno odškodnino. Pritožnik zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka izpodbija sodbo v odločitvi o odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo, glede prisojene izgube na zaslužku ter rente in posledično glede odločitve o pravdnih stroških. Tožena stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in spremeni odločitev prvostopnega sodišča v skladu z njenimi predlogi s stroškovno posledico, ali podrejeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevati prejeto invalidnino od ZPIZ, o čemer je sodna praksa že sprejela stališče. Napačna je tudi odločitev glede zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj v tem primeru ne pride v poštev načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. V konkretnem primeru je bilo namreč zdravljenje končano pozneje ,in sicer šele v letu 2004, tožnik je odškodninski zahtevek vložil šele 17.10.2003, zato je tožena stranka prišla v zamudo šele po 1.1.2002. Ker rok za plačilo terjatve ni bil določen, je zamuda nastopila šele z vložitvijo zahtevka po izpolnitvi. Tožena stranka meni, da tožeča stranka glede teka zamudnih obresti tožbenega zahtevka ni utemeljila. Obveznost zavarovalnice temelji na 919. členu ZOR, katerega bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti pri odločitvi o teku zamudnih obresti po uradni dolžnosti, saj gre za uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo ugoditi tožbenemu zahtevku iz naslova izgubljenega dohodka, saj tožnik ni pravočasno navedel potrebnih dejstev in predložil dokazov glede izgube dohodka. Predlagal je sicer izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, vendar to ni dovolj, saj informativni dokaz ni dovoljen. Tožnik bi lahko predložil plačilne liste, česar pa ob vložitvi tožbe ni storil. Če bi sodišče prve stopnje postopalo pravilno, bi moralo glede tožbenega zahtevka za tri leta pred vložitvijo zahtevka 21.10.2003 ugotoviti zastaranje. Po mnenju pritožnika je tožnik upravičen do rente šele od 1.6.2007 dalje, ko je podal ustrezne trditve o tem delu zahtevka. Posledično so po mnenju tožene stranke napačno prisojeni stroški postopka.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča v obsodilnem delu pravilna. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo tožeče stranke.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Tožnik v tem postopku uveljavlja plačilo denarne odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi poškodb, katere je utrpel v prometni nezgodi dne 7.12.1999. Med strankama ni sporno, da je za prometno nezgodo odgovoren zavarovanec tožene stranke, zato je tožena stranka dolžna povrniti tožniku vso škodo, ki mu je v obravnavanem škodnem dogodku nastala. Materialno podlago za odločanje o odškodnini predstavljajo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZOR), saj je prometna nezgoda nastala dne 7.12.1999, torej pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembo, v nadaljevanju OZ, 1060. člen OZ). Tožnik je v prometni nezgodi utrpel dvojni zlom prsnice, zdrobljen zlom končnega dela desne koželjnice, zlom desne kolčne ponvice in zlom obeh sramnih kosti obojestransko s poškodbo sakroiliakalnega sklepa levo.

Glede obeh pritožb proti odločitvi o odškodnini za nepremoženjsko škodo: Odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti priznana v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine iz 1. odstavka 200. člena ZOR. To načelo narekuje na eni strani, da mora sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati vse okoliščine na strani oškodovanca, na drugi strani pa razpon odškodnin od najhujših do najmilejših in višino odškodnin, ki so bile odmerjene v primerljivih škodnih zadevah. Tožnik je utrpel večjo škodo, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje s prisojo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 53.800,00 EUR ni v zadostni meri upoštevalo kriterijev iz 200. in 203. člena ZOR za prisojo pravične denarne odškodnine, saj je odškodnina tako po subjektivnem kot objektivnem kriteriju prisojena v prenizkih zneskih, na kar utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi. Prisojena odškodnina predstavlja 58 povprečnih plač v Republiki Sloveniji. Po presoji pritožbenega sodišča primerno zadoščenje za vse oblike nepremoženjske škode, upoštevaje okoliščino, da tožnik prejema invalidnino za telesno okvaro, predstavlja znesek, ki ustreza približno 100 povprečnim plačam.

Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev, ki jih sodišče druge stopnje v celoti sprejema in jih v izogib ponavljanju le deloma povzema v tej odločbi, izhaja, da je tožnik trpel zelo hude bolečine en dan, hude bolečine tri tedne, srednje hude bolečine dva tedna, lahke bolečine tri tedne, občasne lahke in zmerne bolečine pa je trpel še štiri leta in se bodo občasno pojavljale tudi v bodoče. Tožnik je bil en teden na zdravljenju na intenzivni terapiji, štirinajst dni je bil nepokreten, rehabilitacijo je opravljal v Laškem. Potrebni sta bili dve operaciji kolka. Trpel je številne nevšečnosti, saj je v času bolnišničnega zdravljenja, ki je trajalo 51 dni, imel nameščen kateter, številne infuzije, potrebna je bila intubacija in umetna ventilacija ter dva dni hranjenje po sondi. Dvakrat je bil operiran v splošni anesteziji, opravljene so bile številne preiskave, prevezi, odstranjevanje šivov, 40-krat je bil rentgeniziran, opravil je številne preglede pri specialistih in osebnem zdravniku. Tožnik je torej trpel telesne bolečine od zelo hudih do lažjih, ki bodo obstajale tudi v bodoče ter številne nevšečnosti med zdravljenjem, ki je trajalo štiri leta in pol, zato primerno zadoščenje predstavlja odškodnina v znesku 43.500,00 EUR, kar pomeni, da je pritožbeno sodišče prisojeno odškodnino v znesku 29.000,00 EUR zvišalo za 14.500,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik utrpel sicer kratkotrajen, vendar zelo intenziven primarni strah, saj se je pred trčenjem v nasproti vozeče vozilo zavedal, da je ogroženo njegovo življenje, vendar trčenja kljub poskusu ni mogel preprečiti. Tožnik je trpel tudi sekundarni strah za izid zdravljenja, ki je bil večje intenzitete v času zdravljenja na intenzivnem oddelku ter do prve operacije kolka. Zaskrbljenost za izid zdravljenja v lažji obliki je bila prisotna v nadaljevanju zdravljenja. Povečala se je ob poslabšanju stanja zaradi poškodbe kolka, ko je bila potrebna ponovna operacija. Skupno je zaskrbljenost za izid zdravljenja pri tožniku trajala kar štiri leta in pol. Ob upoštevanju navedenih okoliščin je prisojena odškodnina v znesku 2.000,00 EUR prenizka, zato je pritožbeno sodišče iz naslova primarnega in sekundarnega strahu prisodilo tožniku še 3.000,00 EUR odškodnine.

Tožnik zaradi posledic poškodbe kolka šepa, saj je po drugi operaciji njegova noga krajša za 3 cm. Pri hoji, daljši od 100 m, mora uporabljati bergle. Takšna telesna pomanjkljivost za moškega, ki je bil v času prometne nezgode star 45 let, nedvomno predstavlja podlago za duševne bolečine, zato je upravičen do primernega zadoščenja, ki ga po presoji pritožbenega sodišča predstavlja znesek 5.000,00 EUR. Že prisojeno odškodnino v znesku 2.000,00 EUR je pritožbeno sodišče zvišalo za 3.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožnikove delovne in življenjske zmožnosti zaradi posledic poškodb močno zmanjšane. Posledice poškodb pri tožniku so omejena gibljivost desnega zapestja in podlahti, omejena gibljivost desnega kolka s šepajočo hojo, objektivno izmerjena restriktivna motnja ventilacije lahke stopnje z ventilacijsko rezervo, zmanjšano za tretjino. Tožnik pri hoji šepa in zmore hojo brez pripomočka le do 100 m. Težja bremena lahko dviga in prestavlja le s povečanimi napori, nositi pa jih ne more. Že nekoliko napornejših telesnih naporov ne zmore, tako zaradi bolečin v kolku in križu, kakor zaradi hitre upehanosti zaradi zmanjšane ventilacijske rezerve, tako da razen kolesarjenja praktično ni sposoben za rekreativne aktivnosti, niti za dela na vrtu. Teči ne more, ne zmore del, ki zahtevajo dalj časa trajajoče stanje, počepanje, sedenje. Ni sposoben za plezanje po lestvah, odrih, dela na višini. S povečanimi napori zmore hojo po stopnicah domov in od doma, saj živi v 3. nadstropju. Pri obuvanju in oblačenju hlač potrebuje pomoč, prav tako pri umivanju nog, oblačenju nogavic. Ni sposoben opravljati težjih del z desno roko in del, ki zahtevajo obračanje podlakti in polno gibljivost zapestja za na primer odrivanje z rokami in podobno. Tožnik je invalid III. kategorije in svojega dela strojnika gradbene mehanizacije ne more več opravljati. Ker delodajalec nima na razpolago del, ki bi ustrezala njegovi preostali delovni zmožnosti, je na čakanju. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik pred prometno nezgodo zelo aktiven človek, saj je izredno veliko delal, hodil je v hribe, bil je aktiven v nogometu, ukvarjal se je z vrtnarjenjem. Sedaj ne zmore opravljati nobenega fizičnega dela, celo pri obuvanju, oblačenju in umivanju potrebuje pomoč. Ob tako hudi spremembi njegovega življenja, pri čemer je potrebno upoštevati, da je bil v času prometne nezgode star 45 let, ki za zdravega in fizično aktivnega človeka ne predstavljajo nikakršnih ovir na delovnem področju, pa tudi pri preživljanju prostega časa ne, tožnik nedvomno hudo duševno trpi, zato je upravičen do ustrezne satisfakcije za pretrpljene duševne bolečine zaradi hudega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožbeno sodišče sodi, da ob upoštevanju subjektivnih in objektivnih kriterijev pravično denarno odškodnino predstavlja znesek 48.400,00 EUR, zato je tudi v tem delu delno ugodilo tožnikovi pritožbi in prisojeno odškodnino zvišalo za 27.600,00 EUR. Takšna odškodnina bi tožniku pripadala, če ne bi od decembra 2000 prejemal denarnega nadomestila za telesno okvaro. Iz podatkov v spisu izhaja, da ima tožnik 40% telesno okvaro, za kar prejema denarno nadomestilo ZPIZ v skladu z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Invalidnina za telesno okvaro je v letu 2000 znašala 7.697,56 SIT, v letu 2001 8.067,04 SIT (glej prilogo A 103), od 1.1.2006 dalje pa 10.625,47 SIT oziroma 44,34 EUR (glej Sklep o zneskih invalidnin za telesno okvaro, Uradni list RS št. 121/2006). Namen invalidnine je omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare, torej z ustreznim zadoščenjem omiliti prizadetost oškodovančeve osebne sfere, kar pomeni, da ima podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ker invalidnina v določeni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, mu iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti pripada ustrezno nižja odškodnina kljub dejstvu, da invalidnino plačuje ZPIZ na drugi pravni podlagi. Invalidnina pa se ne odšteva od odškodnine v dejanskih zneskih ob upoštevanju oktuarskega izračuna, pač pa se kot ena od okoliščin primera iz 200. člena ZOR upošteva pri odmeri pravične denarne odškodnine (primerjaj sodbe VS RS št. II Ips 549/2000, II Ips 267/99, II Ips 413/99 in številne druge). Ob upoštevanju navedenih izhodišč je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke in odmerjeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi upoštevanja invalidnine, ki tožniku pripada, znižalo za 9.200,00 EUR, kar pomeni, da je tožena stranka poleg že prisojene odškodnine iz tega naslova dolžna plačati še odškodnino v znesku 18.400,00 EUR.

Sodišče druge stopnje je o spremembi prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo odločalo na podlagi določbe 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, zaradi zmotne uporabe določb 200. in 203. člena ZOR pa je prisodilo prenizko odškodnino, pri odločitvi o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa ni upoštevalo okoliščine, da tožnik prejema invalidnino za telesno okvaro. Ob upoštevanju spremembe sodbe je tožnik upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 92.700,00 EUR. Nesporno je, da je tožena stranka dne 25.1.2005 tožniku že plačala nesporni del odškodnine v znesku 10.000.000,00 SIT ali 41.729,26 EUR. Sodišče prve stopnje je navedeni znesek pravilno valoriziralo na vrednost v času odločanja. Ob upoštevanju določbe 189. člena ZOR se tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja po cenah na dan sodne odločbe, kar pomeni, da se denarna obveznost tožene stranke valorizira. Posledično je potrebno valorizirati tudi delno plačilo te obveznosti, saj je z delnim plačilom denarna obveznost delno prenehala (glej sodbo VS RS št. II Ips 79/2007). Očitek tožnika, da valorizacija plačanega zneska odškodnine ni potrebna, je glede na navedeno neutemeljen. Valorizirani znesek plačane odškodnine znaša 48.113,84 EUR in ga je potrebno odšteti od prisojene odškodnine v znesku 92.700,00 EUR. Tožnik je torej upravičen še do plačila odškodnine v znesku 44.586,16 EUR. Ob upoštevanju zneska 5.686,16 EUR, ki ga je prisodilo prvostopno sodišče, je po spremenjeni sodbi tožena stranka dolžna plačati tožniku še znesek 38.900,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je glede obresti od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo sledilo tožbenemu zahtevku in prisodilo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska odškodnine od 1.1.2002 do 27.6.2003 po obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do 25.1.2005, ko je tožena stranka delno plačala odškodnino, pa zakonske zamudne obresti, nato pa od preostalega zneska odškodnine v višini 1.362,631,00 SIT od 26.1.2005 do 31.12.2006 zakonske zamudne obresti in od zneska 5.686,16 EUR zakonske zamudne obresti od 1.1.2007 dalje do plačila. Takšna odločitev pa je materialnopravno zmotna, saj sodišče prve stopnje načelnega pravnega mnenja VS RS z dne 26.6.2002 ni upoštevalo pravilno. Po navedenem načelnem pravnem mnenju tečejo zamudne obresti po obrestni meri, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje od 1.1.2002, torej od uveljavitve OZ dalje, za vse tiste odškodninske terjatve, glede katerih je zamuda do tedaj že nastala, saj so sodišča do sprejema tega načelnega pravnega mnenja priznavala zamudne obresti šele od odločitve sodišča dalje. V obravnavanem primeru pa zamuda 1.1.2002 še ni nastala, saj ima tožnikov odškodninski zahtevek datum 14.10.2003. Čas zamude in zapadlosti terjatve po 186. členu ZOR namreč ni mogoče enačiti pri odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti od odškodninskih terjatev za nepremoženjsko škodo. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče pri odločitvi upoštevati določbo 919. člena ZOR, saj med pravdnima strankama ne gre za razmerje iz poslovne obveznosti, torej med njima sklenjene zavarovalne pogodbe, ki je urejena v XXVII. poglavju ZOR, pač pa za razmerje iz neposlovne odškodninske obveznosti. Tožnik je vložil direktno tožbo proti toženi stranki kot zavarovalnici v skladu z določbo 941. člena ZOR, zato njena obveznost temelji neposredno na zakonu in sicer na določbah 941. in 154. člena ZOR in ne na sklenjeni zavarovalni pogodbi kot to velja za primer iz 919. člena ZOR. Ker zahtevek za plačilo nepremoženjske škode predstavlja nečisto denarno terjatev, glede katere rok za plačilo ni določen, je potrebno zamudo določiti ob upoštevanju določbe 2. odstavka 324. člena ZOR, po kateri dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pismeno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik od tožene stranke prvič zahteval poravnavo nepremoženjske škode z odškodninskim zahtevkom z dne 14.10.2003. V njem je zahteval plačilo odškodnine v štirinajstih dneh. Po neizpodbijani trditvi tožene stranke je slednja odškodninski zahtevek prejela 17.10.2003, kar pomeni, da je rok za poravnavo obveznosti potekel najpozneje 31.10.2003, ko je tožena stranka tudi prišla v zamudo. Šele od tedaj dalje pa je v skladu z načelnim pravnim mnenjem tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov tudi v tem delu delno ugodilo pritožbi tožene stranke in prisodilo zakonske zamudne obresti od 1.11.2003 dalje, presežek obrestnega dela tožbenega zahtevka pa je zavrnilo. Odločitev temelji na določbi 1. alineje 358. člena ZPP.

Glede pritožb proti odločitvi o zahtevkih za premoženjsko škodo: Ob upoštevanju določbe 1. odstavka 195. člena ZOR je tožnik upravičen do povrnitve stroškov v zvezi z zdravljenjem in drugih potrebnih stroškov, ki so s tem v zvezi. Tožnik je uveljavljal povrnitev stroškov v zvezi z zdravljenjem, saj je moral kljub napotnici poravnati del stroškov hidroterapije, ki jo je izvajal v bazenu. Zahteval je plačilo zneska 60.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje mu je iz tega naslova priznalo le znesek 5.000,00 SIT, ker naj bi toženec ne predložil nobenega dokaza, da je za bazen plačal znesek 60.000,00 SIT, saj naj bi ob zaslišanju povedal, da je plačal le 5.000,00 SIT. Navedeni znesek je tožnik ob zaslišanju res omenil, vendar pa je bil to strošek za enkratni obisk v času od julija 2002 do leta 2004, v letih od januarja 2000 do junija 2002 pa je bil strošek 4.000,00 SIT za en obisk. To izhaja iz potrdila, ki ga je tožniku izstavilo Osnovno zdravstvo Gorenjske dne 8.6.2007 in se nahaja pod prilogo A 98. Iz navedenega potrdila tudi izhaja, da je tožnik Zdravstvenemu domu Kranj v obdobju od leta 2000 do leta 2004 za opravljene terapije plačal 61.000,00 SIT. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 1. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in poleg že prisojenega zneska 20,86 EUR prisodilo tožniku še znesek 229,51 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe.

Ob upoštevanju določbe 1. odstavka 195. člena ZOR je tožnik upravičen do povrnitve izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Ker pa je njegov zaslužek zaradi njegove delne nezmožnosti za delo manjši, mu je tožena stranka na podlagi določbe 2. odstavka 195. člena ZOR dolžna plačevati tudi rento. Tožnik je že v tožbi zatrjeval izgubo na zaslužku od 7.12.1999 dalje, ki mu je kljub 100% nadomestilu osebnega dohodka v času bolniškega staleža nastajala, saj bi zaslužil bistveno več, če bi delo lahko opravljal. Zato je že v tožbi zahteval razliko v plači, ki jo je sicer imenoval rento, in sicer v mesečnem znesku 150.000,00 SIT. Na prvem naroku je tožnik pojasnil, da zahteva izgubo na zaslužku in rento. V pripravljalni vlogi z dne 15.6.2007 je podrobneje pojasnil, da zahteva izgubo na zaslužku za obdobje od 7.12.1999 do 28.2.2005, ko je bil njegov stalež zaključen in sicer po 600,00 EUR mesečno, od 1.3.2005 pa je zahteval rento v mesečnem znesku 600,00 EUR. S pripravljalno vlogo z dne 5.3.2009 je tožbeni zahtevek modificiral tako, da je do 1.6.2007 natečene rentne zneske kapitaliziral in od 1.6.2007 dalje zahteval rento v znesku 227,77 EUR mesečno, saj je višino prilagodil ugotovitvam sodnega izvedenca finančne stroke. Stališče tožene stranke, da je dejanska in pravna podlaga zgoraj navedenih zahtevkov za plačilo denarne odškodnine zaradi nastale premoženjske škode, različna, je po presoji pritožbenega sodišča zmotno. Posledično so neutemeljene tudi trditve, da tožnik ni pravočasno navedel potrebnih dejstev in predlagal potrebnih dokazov v zvezi z izgubo na zaslužku in rento. Tako v primeru izgube na zaslužku kot rente gre za povrnitev premoženjske škode zaradi prizadejane telesne poškodbe oziroma prizadetega zdravja v smislu 195. člena ZOR, ki se kaže v razliki med dohodkom, ki bi ga tožnik dobival, če ne bi bil poškodovan in dohodkom, ki ga je dejansko prejel. Takšno obliko škode je mogoče po ustaljeni sodni praksi uveljavljati bodisi v obliki rente bodisi s sukcesivnim vtoževanjem za preteklo obdobje. Slednje je običajno zlasti v primeru že zapadle odškodnine. Pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, ker pravočasno sodno uveljavljanje prve terjatve pretrga zastaranje in začne po koncu pravdnega postopka znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče škode. Ker je tožnik že s tožbo z dne 24.10.2004 zahteval povrnitev škode zaradi izgube na zaslužku za obdobje neposredno po škodnem dogodku, je bilo s tem pretrgano zastaranje za vse nadaljnje istovrstne terjatve, ki jih je tožeča stranka uveljavljala s pripravljalno vlogo z dne 15.6.2007. Ob upoštevanju navedenih izhodišč pa pritožbeno sodišče sodi, da je tožnik z navedbami in zahtevkom v tožbi ter navedbami na prvem naroku zadostil trditvenemu bremenu glede zahtevane odškodnine za premoženjsko škodo na podlagi 1. in 2. odstavka 195. člena ZOR, čeprav je dokončen zahtevek, o katerem je odločalo sodišče prve stopnje, postavil šele v vlogi dne 5.3.2009. Izpolnil je tudi dokazno breme, saj je pravočasno predlagal vpogled v plačilne liste, zaslišanje dveh sodelavcev kot prič ter postavitev izvedenca finančne stroke zaradi izračuna razlike v dohodkih. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so vse od škodnega dogodka tožnikovi dohodki zmanjšani in bodo takšni tudi v bodoče, česar tožena stranka v pritožbi niti ne izpodbija, je odločitev o dolžnosti povrnitve izgube na zaslužku v času zdravljenja, plačila kapitaliziranih zneskov rente in plačevanja rente od 1.6.2007 dalje pravilna.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna tudi glede višine premoženjske škode, saj zahteva tožnika, da bi moralo sodišče upoštevati tudi dohodek od dnevnic, ni utemeljena. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne zaključke prvostopnega sodišča glede te sporne okoliščine in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Dnevnice niso dohodek iz delovnega razmerja, pač pa so namenjene pokrivanju povečanih materialnih stroškov, ki delavcu nastajajo zaradi dela izven sedeža delodajalca in dela v izmenah, zlasti s prehrano. Ker tožnik ni delal, mu ti stroški niso nastajali, zato se ne morejo upoštevati v osnovi za izračun razlike v dohodkih.

Tudi za zahtevek za povrnitev škode iz naslova izgubljenega dohodka pa veljajo pravila o zastaranju terjatev. Po določbi 1. odstavka 376. člena ZOR odškodninska terjatev zastara v treh letih odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Tožniku je takoj po nezgodi začela nastajati škoda zaradi izgube na zaslužku v času bolniškega staleža, takoj je tudi vedel za povzročitelja škode, zato tožena stranka utemeljeno opozarja, da so posamezni mesečni zneski zahtevane izgube na zaslužku v obdobju od 1.1.2000 do 21.10.2001, torej več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, zastarali. Sodišče prve stopnje navedene okoliščine kljub ugovoru tožene stranke ni upoštevalo in je tožniku priznalo izgubo na zaslužku vse od 1.1.2000 dalje. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi določbe 1. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek za plačilo izgube na zaslužku v obdobju od 1.1.2000 do 21.10.2001 zavrnilo. Ob upoštevanju višine razlike po posameznih mesecih kot jo je ugotovilo prvostopno sodišče in je tožena stranka ne izpodbija, vsota predstavlja znesek 1.612,23 EUR, zato je prisojeno odškodnino v točki 4 izreka sodbe spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 3.777,91 EUR s pripadajočimi obrestmi, presežek tožbenega zahtevka pa je zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je v točki 4 izreka sodbe priznalo zakonske zamudne obresti od zapadlosti razlik v dohodkih po posameznih mesecih od 15.2.2000 dalje do plačila za mesec januar in nato po posameznih mesecih. Takšna odločitev je deloma materialnopravno nepravilna, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravila ne ultra alterum tantum. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Uradni list št. 28/2006) in 376. členom OZ zamudne obresti od zneskov, zapadlih pred uveljavitvijo OZ, prenehajo teči, če so do uveljavite OZ 1.1.2002 dosegle ali presegle glavnico. Zamudne obresti od zneskov, zapadlih po uveljavitvi OZ, pa prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, razen če so dosegle glavnico po uveljavitvi novele OZ v mesecu maju 2007, s katero je bil 376. člen OZ razveljavljen. Z uporabo verificiranega programa za izračun zakonskih zamudnih obresti, s katerim razpolaga sodišče, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da bi bilo navedena pravila potrebno upoštevati v primerih obresti, ki se nanašajo na mesečno zapadle zneske v obdobju od novembra 2001 do vključno marca 2002, zato je za to obdobje tek obresti omejilo tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od zapadlosti do tedaj, dokler vsota zapadlih obresti ni dosegla vsakega posameznega zneska glavnice. V obdobju od aprila 2002 dalje pa znesek natečenih zakonskih zamudnih obresti do uveljavitve novele OZ še ni dosegel posameznih zneskov glavnice, zato je v tem delu odločitev pravilna. Navedeno pomanjkljivost v odločitvi je sodišče druge stopnje ugotovilo v okviru presoje izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP. Odločitev o spremembi sodbe temelji na določbi 5. alineje 358. člena ZPP.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbama pravdnih strank deloma ugodilo, v presežku pa je obe pritožbi v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zaradi delne spremembe sodbe je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških postopka na prvi in drugi stopnji. O stroških postopka je odločilo v skladu z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP in pri odločitvi o stroških postopka na prvi stopnji upoštevalo neizpodbijani izračun potrebnih stroškov, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Uspeh tožnika v postopku na prvi stopnji je po spremembi sodbe 52%, uspeh tožene stranke pa 48%. Stroški tožnika so bili odmerjeni na 19.390,00 EUR, zato je glede na uspeh upravičen do povrnitve zneska 10.082,80 EUR. Toženi stranki so nastali stroški v znesku 802,85, tožnik pa ji je dolžan povrniti stroške v znesku 385,37 EUR. Po pobotu priznanih pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v postopku na prvi stopnji v znesku 9.697,43 EUR.

V pritožbenem postopku je tožnik deloma uspel. Glede na to, da vrednost spora v pritožbenem postopku predstavlja celotni zavrnilni del sodbe, v tem delu pa je bila prisojena odškodnina zvišana za 39.129,51 EUR, je uspeh tožnika v pritožbenem postopku 39%. Tožniku so nastali stroški v zvezi z nagrado za sestavo pritožbe, ki znašajo 1.035,00 EUR (1875 točk po vrednosti točke 0,46 EUR in 20% DDV). Upoštevaje uspeh v pritožbenem postopku je tožnik upravičen do povrnitve stroškov v znesku 403,65 EUR.

Uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku se nanaša na odločitev o zamudnih obrestih kot stranski terjatvi, upoštevanje invalidnine pri odmeri denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, katero pa je sodišče druge stopnje po tožnikovi pritožbi kljub temu zvišalo in zavrnitev dela tožbenega zahtevka iz naslova denarne odškodnine zaradi izgube na zaslužku v znesku 1.612,23 EUR. Na podlagi navedenih izhodišč je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, saj je uspela s sorazmerno majhnim delom.

Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za pritožbeni postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so tožeči stranki nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo tožene stranke, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj niso v ničemer pripomogli k odločitvi o pritožbi, sodišče druge stopnje pa je pritožbi tožene stranke celo delno ugodilo. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da te stroške nosi tožnik sam.