Jedro

Če je bilo zemljišče podržavljeno z ZNNZ, je to podržavljenje začelo učinkovati z uveljavitvijo ZNNZ, zato so bile odločbe, izdane na podlagi ZNNZ ugotovitvene. ZNNZ je začel veljati 26.12.1958, zato odločba o arondaciji, izdana 28.5.1963, ni imela pravnega učinka na spremembo lastnika obravnavanega zemljišča. Ker pa so tožniki po nacionalizaciji sklenili pogodbo, s katero so prenesli pravico uporabe na obravnavanem zemljišču na kombinat, so s tem konzumirali pravico uporabe in s tem tudi do denacionalizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.12.2001, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper nadomestno odločbo Upravne enote L., Izpostava M.-P. z dne 7.11.2001. S to odločbo je prvostopni organ ob reševanju pritožb tožnika in Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju SKZG) zavrnil tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine s parcelno št. 1561/2 k.o. K. (v 1. točki) in z njo glede te parcele nadomestil svojo delno odločbo z dne 2.2.2001 (v točki 2). Z navedeno delno odločbo je bilo odločeno, da se zahteva tožnika za denacionalizacijo zemljišč parc. št. 1578, 1577, 1560, 1561/1 in 1561/2, vse k.o. K., za vrnitev v naravi oziroma v odškodnini v obliki nadomestnih zemljišč, zavrne (točka 1. in 2.) in da bo o pravnomočnosti te odločbe odločeno še o podrednem zahtevku vlagatelja za odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (SOD, točka 3). Tožena stranka je odločitev prvostopnega organa potrdila, ker je že prvostopni upravni organ ugotovil, da je nepremičnina s parc. št. 1561/2 k.o. K. bila najprej nacionalizirana po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), pri čemer je njen prejšnji lastnik na njej obdržal pravico uporabe, ki je bila ob njegovi smrti predmet dedovanja med drugim tudi po tožniku, kasneje je bila tudi za to parcelo izdana arondacijska odločba in še kasneje sklenjena pogodba med pravnimi nasledniki prejšnjega lastnika in podjetjem A.E., s katero so se pravni nasledniki prejšnjega lastnika odrekli pravici uporabe na tej nepremičnini.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je v obravnavanem primeru v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka. Pritrdilo je ugotovitvam, da je bila sporna parcela 1561/2 k.o. K. podržavljena z ZNNZ, to je s 26.12.1958, in je že na podlagi tega zakona prešla v družbeno lastnino. Kasnejša arondacijska odločba z dne 28.5.1963 torej ni moglo ponovno podržaviti tega zemljišča. Ker se je glede tega ni dalo izvršiti, je bila nična. Pravica uporabe, ki so jo podedovali pravni nasledniki prejšnjega lastnika, pa je na A. prešla s pravnimi poslom, to je s pogodbo z dne 2.4.1969, na podlagi katere so se pravni nasledniki prejšnjega lastnika prostovoljno odrekli pravici uporabe na tej parceli, za kar so prejeli tudi odškodnino v arondacijski odločbi. Upravičenje do denacionalizacije v primeru podržavljenja po ZNNZ je namreč podano le tedaj, če je bila po tem predpisu podržavljena nepremičnina tudi vzeta iz posesti na način iz 3. oziroma 4. člena ZDen, kar pa v tem primeru ni bilo. Pri tem se je prvostopno sodišče sklicevalo tudi na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije, navedeno v njegovi odločbi, št. U-I-130/01 z dne 23.5.2001. Kot neutemeljene je prvostopno sodišče zavrnilo tudi tožbene ugovore glede kršitev pravil postopka.

Pojasnilo je tudi, da tudi poravnava, ki je bila sklenjena glede te parcele, ni pravilna in zakonita, saj bi takšna, kot je bila sklenjena, nasprotovala prisilnim predpisom. Razlogi, zakaj takšna poravnava ne bi mogla biti sestavni del denacionalizacijske odločbe, pa so navedeni v nadomestni odločbi upravnega organa prve stopnje. Prvostopno sodišče je ocenilo tudi, da je tožena stranka odgovorila na vse pritožbene ugovore in da je zato obrazložitev izpodbijane odločbe celovita.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in na podlagi 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi tožnika ugodi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke oziroma podrejeno, na podlagi 76. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri tem, da je njegov pravni prednik na obravnavani nepremičnini izgubil lastninsko pravico na podlagi arondacijske odločbe Arondacijske komisije L.M.P. z dne 28.5.1963, in ne z odločbo Občinskega ljudskega odbora L.M.P. z dne 17.11.1961, izdano na podlagi ZNNZ. Če pa že, je bila tako nacionalizirana kot arondirana. Torej je pravni temelj za vračilo podan v 3. členu ZDen. Ne drži trditev prvostopnega sodišča, da ob izdaji arondacijske odločbe parcela ni bila več v lasti tožnikovega pravnega prednika in da zato odločba ni bila izvršljiva. V zadevi, U 486/2002, ki je bila potrjena z drugostopno sodbo, I Up 218/2003, sta se obe upravni sodišči postavili na stališče, da arondacijska odločba z dne 28.5.1963 ni nična, ker je bila pravno in dejansko izvršena. Če pa že ni bilo podržavljenje izvršeno z arondacijsko odločbo, pa je bilo na podlagi te arondacijske odločbe odvzeta pravica uporabe na tem zemljišču. Ne drži namreč, da je pravico uporabe na tem zemljišču podjetje pridobilo s pravnim poslom. Zato je bila pogodba z dne 2.4.1969 zgolj akt, ki je bil potreben zaradi izvršitve arondacijske odločbe, ne pa pravni posel v obliki prostovoljnega razpolaganja z zemljiščem, kakor to navaja prvostopno sodišče. A. je predstavljal paradržavno oblast, ki ji je bilo omogočeno, da pridobiva zemljišča brez omejitev. Zato bi bilo mogoče pogodbo z dne 2.4.1969 podvreči celo 5. členu ZDen, ker je temeljila na zvijači arondacijskega upravičenca. Ta pogodba ni pravni posel, temveč je zemljiškoknjižna izjava v smislu izdane arondacijske odločbe. Ne strinja se niti z razlago odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-130/01 z dne 23.5.2002, kakršno je sprejelo prvostopno sodišče. V obravnavanem primeru pravica do vračila ni bila konzumirana s pravnim poslom, ker tak pravni posel sploh ni bil sklenjen, temveč je bila sklenjena le zemljiškoknjižna izjava, kot izvedba arondacijske odločbe. V času, ko naj bi bila ta pogodba sklenjena, je namreč že veljal Zakon o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naselij mestnega značaja (Uradni list SFRJ, št. 5/68), po katerem je bilo mogoče pravico uporabe prenašati le na bližnje svojce. Zato takšega razpolaganja, kot je v obravnavanem primeru, ni bilo možno vknjižiti v zemljiško knjigo, kar ponovno dokazuje, da je šlo za izvršitev arondacijske odločbe in ne za drugo fazo nacionalizacije. Prvostopno sodišče se tudi ni opredelilo, ali je bil prenos pravice uporabe po pogodbi odplačen oziroma neodplačen. Če bi že šlo za prenos pravice uporabe na podlagi pogodbe, bi moral biti ta odplačen, da bi se lahko štelo, da je pravica uporabe konzumirana. Tega primera torej ni mogoče subsumirati pod druge primere, ki jih je že reševalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. S tako odločitvijo so bile storjene kršitve, na katere je opozarjal že v tožbi, pa jih je upravno sodišče ocenilo kot nebistvene.

Tožena stranka, zastopnik javnega interesa ter prizadeti stranki SOD in SKZG na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Pritožbeno sodišče se pridržuje stališču prvostopnega sodišča in obeh upravnih organov, da je bil v obravnavanem primeru akt o podržavljenju ZNNZ in da je odločba Občinskega ljudskega odbora L. M.P. z dne 17.11.1961, izdana na podlagi 58. člena ZNNZ, le ugotovitvena odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila na podlagi ZNNZ med drugim podržavljeno tudi zemljišče parc. 1561/2 k.o. K. Prejšnjemu lastniku J.A. je na tem zemljišču ostala pravica uporabe, ki so jo po njem podedovali I.A., G.A. in E.A. (sklep o dedovanju Občinskega sodišča 1 v Ljubljani z dne 1.8.1962).

Če ta parcela ne bi bila nacionalizirana po ZNNZ, po presoji pritožbenega sodišča tožnik ter druga dva dediča po prejšnjem lastniku ne bi mogli s pogodbo z dne 2.4.1969 določiti, da se odrekajo v korist A.E. pravic, ki so vknjižene v C listu vl. št. 2071 k.o. K. pri tej parceli, temveč bi tudi to parcelo obravnavali skupaj z drugimi parcelami, ki so bile podržavljene z arondacijo in so bile predmet te pogodbe v drugih točkah te pogodbe. Na drugačno odločitev v tej stvari namreč ne vpliva niti opomba v navedeni pogodbi, na katero se tožnik sklicuje, niti tožnikova pritožbena navedba, da takšnega razpolaganja ne bi bilo mogoče urediti s pogodbo glede na Zakon o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naselij mestnega značaja. Ta zakon je namreč omejeval prenos pravice uporabe le med fizičnimi osebami, in sicer je to omejeval na bližnje svojce, prometa pravice uporabe s strani fizičnih oseb na družbeno pravne osebe pa ta zakon ni omejeval. Navedeno pogodbo je za obravnavano parcelo sklenil tudi tožnik, torej je bil v času sklenitve te pogodbe seznanjen s pravnim in dejanskim stanjem te parcele ter tudi s posledicami prenosa pravice uporabe na A.E. To pogodbo pritožbeno sodišče šteje za akt o drugi fazi nacionalizacije.

S sklenitvijo te pogodbe je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik konzumiral pravico do uporabe navedenega zemljišča in to odplačno, zato nima več nobenih upravičenj iz naslova denacionalizacije glede te parcele. V tej pogodbi je namreč posebej navedeno, da je bila z arondacijsko odločbo določena odškodnina tudi za parcelo 1561/2, saj je šlo za skupno odškodnino za vse parcele, navedene v tej odločbi. Pri tem pa pritožbeno sodišče odškodnino za to parcelo šteje kot odškodnino za prenos pravice uporabe, dogovorjen s pogodbo, in ne kot odškodnino za prenos lastninske pravice.

Na drugačno odločitev v stvari tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je bila ta pogodba izsiljena in da bi bila lahko podvržena celo obravnavi po 5. členu ZDen. Tožnik niti ne zatrjuje, še manj pa dokazuje, da bi v zvezi s to pogodbo začel postopek pred pristojnim sodiščem po 5. členu ZDen.

Na drugačno odločitev v tej stvari tudi ne more vplivati nadaljnji prenos lastninske pravice oziroma pravice uporabe od A.E. na investitorja Centralne čistilne naprave za L., saj s tem ni bilo poseženo v nobeno pravico tožnika.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.