Jedro

Do spremenjenega načina dostopa (z motornimi vozili) je prišlo zaradi tehničnega napredka – sprememb, ki jih je prinesel razvoj. V takem primeru, ko se spremeni uporaba prometnih sredstev, namen služnosti pa ostane isti, ne gre za razširitev služnosti. Služnost je bila torej priposestvovana že času, ko se je na gospodujoče zemljišče hodilo peš in vozilo z ročnimi vozički; dejstvo, da danes ta služnostna pravica vključuje vožnjo z motornimi vozili, ni posledica širitve služnosti, ampak posledica tehničnega napredka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni v II. točki izreka tako, da se besedilo: „služnostna pravica hoje in vožnje z ročnimi vozički za prevoz predmetov, razen drv, v širni 1,30 m“ nadomesti z besedilom: „služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili“; v ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je zavrnjen primarni zahtevek, da je del zemljišča parc. št. 173/5 k.o. X, ki je v naravi pot, last tožeče stranke (I. točka izreka). Delno je ugodeno podrednemu zahtevku o obstoju služnostne pravice – da obstaja s priposestvovanjem pridobljena služnostna pravica hoje in vožnje z ročnimi vozički za prevoz predmetov, razen drv, v širni 1,30 m po obstoječi poti preko parc. št. 173/5 m v korist parc. št. 172/2 k.o. X in *146/0 k.o. X (II. točka izreka). Kar je tožeča stranka s podrednim zahtevkom zahtevala več ali drugače, je zavrnjeno (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je določeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 121,50 EUR (IV. točka izreka).

2. Pritožuje se tožnik. Navaja, da je sporno pot po parc. št. 173/5 k.o. X in tudi v nadaljevanju do ceste P. – J. pridobil skupaj z nakupom domačije od takratnega lastnika M. D.. Ta pot je tudi že večkrat priposestvovana. Meni, da bi bilo treba raziskati, kdaj, kako in zakaj ter na kakšen način so potem, ko so sporno zemljišče 100 – 120 let imeli v lasti lastniki nepremičnine V. 5, lastniki tega zemljišča postali lastniki nepremičnine V. 3 (U.). Zatrjuje, da je bila pot pridobljena v uporabo hkrati z nakupom domačije V. 1 že leta 1865. Opozarja, da pri obnovi mostu potrebuje nekaj metrov širši prostor od 6 ali 4,5 m, kolikor ga je sedaj na razpolago. Z izpodbijano sodbo to ni omogočeno in je moten normalen dostop na domačijo. Meni, da mora stroške postopka kriti tožena stranka, ker je bil zaradi oviranj in preprečevanj voženj po tej poti ter oviranj in preprečevanj pri obnovah – popravilih mostu in pri vožnjah čez ta most prisiljen iskati pravico na sodišču. Zaradi ravnanj U. v preteklih 35 letih pa meni, da je upravičen tudi do odškodnine.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da niti na pravno posloven način niti s priposestvovanjem tožnik lastninske pravice na delu parc. št. 173/5 k.o. X ni pridobil. Tožnik veljavnega zavezovalnega in razpolagalnega posla, na osnovi katerih bi lastninsko pravico lahko pridobil, ni niti navedel. Tudi do priposestvovanja lastninske pravice na delu zemljišča parc. št. 173/5 k.o. X ni prišlo, saj dokazi ne potrjujejo, da bi tožnik ali njegovi predniki to zemljišče uživali v dobri veri, da je njihovo. Celo tožnik sam je izpovedal, da zemljišča parc. št. 173/5 k.o. X nikoli ni štel za svojega, ampak je menil, da ima na njem služnostno pravico. Stvarni – lastninski – zahtevek je zato utemeljeno zavrnjen. Kolikor pritožba izpodbija ta del odločitve, je zavrnjena in odločitev iz I. točke izreka sobe potrjena (353. čl. ZPP).

5. Tožnik je zahteval ugotovitev služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili preko parc. št. 173/5 k.o. X (v smeri vzhod – zahod) od javne poti parc. št. 173/4 k.o. X do gospodujočega zemljišča parc. št. 172/2 k.o. X. Z II. točko izreka je zahtevku delno ugodeno. Ugotovljeno je, da za potrebe gospodujočih zemljišč parc. št. 172/2 k.o. X in *146/0 k.o. X obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z ročnimi vozički za prevoz predmetov, razen drv, v širni 1,30 m po obstoječi poti na služečem zemljišču parc. št. 173/5 k.o. X. Prisojeno je torej manj, kot je tožnik zahteval. Pritožnik ne soglaša z odločitvijo, da na svoje zemljišče lahko vozi zgolj z ročnimi vozički, ampak vztraja pri utemeljenosti zahtevka o obstoju služnostne pravice voženj z vsemi motornimi vozili (pritožuje se zoper zavrnilni del sodbe).

6. Tožena stranka trditvi o obstoju služnostne pravice vožnje z motornimi vozili sploh ni argumentirano nasprotovala. V odgovoru na tožbo (1) ugotavlja zgolj to, da tožnik želi izposlovati za vknjižbo stvarne služnosti primerno listino in da je tak zahtevek neutemeljen in preuranjen. Sicer pa tožena stranka v odgovoru na tožbo pritrjuje, da so toženčevi pravni predniki tožniku dovolili razširitev preko 173/5 k.o. X potekajoče steze na širino osebnega avtomobila, ker je nekdanji dostop zaradi sodobnih prevoznih sredstev postal težaven. Tudi na naroku dne 10.5.2012 je tožena stranka navajala, da je bilo na podlagi tožnikove prošnje za dostop do njegovih zemljišč po takratni parc. št. 173 k.o. X dovoljenje dano. O dovoljenju svojih staršev je izpovedal toženčev brat Pavle Ušeničnik (list. št. 73), toženec pa je v nasprotju s svojimi trditvami dovoljenje za razširitev poti zanikal (list. št. 71).

7. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da tožena stranka ni zatrjevala prepovedi uporabe služnostne poti. Nasprotovanje uporabi poti je zatrjeval samo tožnik. Ker je navedel zgolj noro, brezpravno, primitivno, duševno bedno ... oviranje, trditev o dejanjih in okoliščinah v zvezi z oviranjem ni. Toženec to trditev postavlja v nasprotju s svojim interesom. Konkretnega opisa nasprotovanja uporabi poti ni podala nobena od strank.

8. Tožnik, ki je nasprotovanje uporabi poti zatrdil, v svoji izpovedi tega dejstva ni niti potrdil, niti konkretiziral načina nasprotovanja uporabi poti. Ni izpovedal, kako naj bi toženec in njegovi predniki uporabi poti nasprotovali. Nasprotovanje tožnikovi uporabi poti (ne pa tudi izgradnji oz. razširitvi poti) je v svoji izpovedi pavšalno potrdil toženec, ni pa navedel na kakšen način (npr. verbalno, s postavljanjem ovir, tožbami …) in kdaj. Omenil je izključno to, da je bilo „med nami in Č. kar nekaj sporov“ (list. št. 71). P.U. je izpovedal o konkretnem dogodku leta 1993, ko je tožniku prekopal pot, vendar je kot razlog navedel tožnikov poseg v drugo U. nepremičnino in ne nasprotovanje uporabi poti. Iz izpovedi P. U. je razvidno, da je po tem dogodku tožniku pot spet usposobil za vožnjo in da po tem dogodku niti on niti njegovi starši ali brat J. uporabe poti tožniku niso „osporavali“.

9. Glede na to, da nasprotovanja izgradnji (nadelavi) in uporabi poti tožena stranka, ki bi imela interes za tako trditev, ni zatrdila in upoštevajoč, da trditve o načinu ter časovnem obdobju nasprotovanja ni podala nobena od strank, je na osnovi drugega odstavka 214. čl. ZPP izkazano, da je tožnik po služnostni poti tudi z motornimi vozili vozil brez nasprotovanja lastnikov gospodujočega zemljišča. Sodišče prve stopnje, ki je kljub odsotnosti trditev o načinu in času nasprotovanja uporabi poti, ta dejstva ugotavljalo v dokaznem postopku, je storilo relativno bistveno kršitev postopka (prvi odstavek 339. čl. ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik z vožnjami z motornimi vozili začel v letu 1977 (31. točka obrazložitve) in sicer najprej z osebnimi, kasneje tudi z drugimi vozili (2). Do vložitve tožbe - dne 23.3.2011 – je torej po služnostni poti tudi z motornimi vozili vozil več kot 20 let..

11. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je služnostna pot edini dostop z vozili in da se razen po sporni poti z vozili na gospodujoče zemljišče tudi v preteklosti ni dalo priti (20. točka obrazložitve), je nepravilen tudi v 38. točki obrazložitve vsebovan zaključek, da vožnja z avtomobili, tovornimi vozili in delovnimi stroji pomeni širitev služnosti. Tako pred letom 1977, ko se je po služnostni poti na gospodujoče zemljišče vozilo z ročnim vozičkom, kot po letu 1977, ko se je vozilo tudi z motornimi vozili, se je služnost izvrševala za vse potrebe gospodujočih nepremičnin – stavbe in zemljišča. Do spremenjenega načina dostopa (z motornimi vozili) je prišlo zaradi tehničnega napredka – sprememb, ki jih je prinesel razvoj. V takem primeru, ko se spremeni uporaba prometnih sredstev, namen služnosti pa ostane isti, ustaljena sodna praksa šteje, da ne gre za razširitev služnosti. Služnost je bila torej priposestvovana že času, ko se je na gospodujoče zemljišče hodilo peš in vozilo z ročnimi vozički; dejstvo, da danes ta služnostna pravica vključuje vožnjo z motornimi vozili, ni posledica širitve služnosti, ampak posledica tehničnega napredka. Zaradi razvojnih sprememb služnosti ni mogoče omejevati samo na določene vrste vozil (ročne vozičke). Bistveno je, da so se tako pred letom 1977 kot po njem izvajale vožnje za vse potrebe gospodujočega zemljišča; v vsakem obdobju z vozili, ki jih je tehnični razvoj omogočal in so bila lastnikom gospodujočega zemljišča dostopna. Namen služnosti je bil ves čas isti.

12. Ker je sodišče prve stopnje na osnovi pravilno ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, na katera se sodba opira, je odločitev spremenjena (358. čl. ZPP). Odločeno je, da po služečem zemljišču obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili in ne le služnostna pravica hoje in vožnje z ročnimi vozički za prevoz predmetov, kakor je odločilo sodišče prve stopnje.

13. Pritožnikova trditev, da je v tem postopku zasledoval širitev prostora – gradbišča za obnovo mostu, je nerazumljiva in pritožba v tem delu nepreverljiva. V tem delu ji zato ni mogoče slediti in je zavrnjena.

14. Kadar sodišče druge stopnje odločbo spremeni, odloči o stroških vsega postopka. Ker je pritožnikov uspeh s pritožbo minimalen, saj s pritožbo zoper zavrnitev lastninskega zahtevka ni bil uspešen, s pritožbo zoper odločitev o obstoju služnosti pa je njegov uspeh le delen, v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji ni potrebno posegati. Tudi po spremembi prvostopenjske odločitve je tožnikov uspeh v postopku mogoče oceniti kot 50 % uspeh. Povrnitve stroškov pritožbenega postopka pritožnik ni zahteval. (1)Obstoj služnostne pravice je tožnik začel uveljavljati šele na naroku dne 10.5.2012; v tožbi tožnik služnostne pravice še ni uveljavljal. (2)Uporabo služnostne poti potrjujejo vsi zaslišani; tudi uporabo poti za vožnjo z motornimi vozili, v času po izgradnji širše poti v letu 1977.