Jedro

Ker je izvedenec medicinske stroke v povezavi z medicinsko dokumentacijo v spisu ugotovil, da so poškodbe obeh tožnikov posledice prometne nezgode, za odločitev o podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke ni odločilna izvedenčeva splošna ugotovitev, da lahko pri hitrosti do 10 km/uro pride v določenih specifičnih okoliščinah do manjših poškodb, ki načeloma ne puščajo trajnih posledic.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v 1. odstavku I. izreka tako, da se odškodnina tožeči stranki J. M. zniža na znesek 1.164,00 EUR, odškodnina tožnici S.M. pa na znesek 1.356,00 EUR, - v II. izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov zniža na 912,00 EUR.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožnikoma J. M. 1.249,20 EUR, tožnici S. M. pa 1.656,00 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2008 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožnikoma pravdne stroške v znesku 1.023,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper gornjo sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in predlaga, da sodišče toženki naloži plačilo odškodnine še v višini 804,80 EUR prvemu tožniku ter 1.500,00 EUR drugi tožnici s pripadajočimi obrestmi. Navaja, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo, da sta tožnika zaradi udarca vozila zavarovanca tožene stranke v njuno vozilo utrpela določene poškodbe, vendar je odločitev o obsegu poškodb zmotno temeljilo zgolj na izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke. Izvedenec medicinske stroke pa je svoje ugotovitve v celoti temeljil na strokovno nepreverjenem podatku izvedenca cestnoprometne stroke, da je šlo za izredno nizko naletno hitrost. Izvedenec določenih poškodb ni zanikal, vendar je njihov obstoj težko pojasnil glede na njemu predočeno hitrost naleta. Sodišče se ni opredelilo glede priložene medicinske dokumentacije, ki v celoti potrjuje obstoj zatrjevanih poškodb pri obeh tožnikih. Glede prvega tožnika sodišče pri prisoji odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nelagodnosti med zdravljenjem ni v zadostni meri upoštevalo intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin ter ni ustrezno ovrednotilo nevšečnosti in nelagodnosti, ki jih je tožnik trpel tekom zdravljenja. Primerna odškodnina iz tega naslova bi znašala 1.600,00 EUR. Pri tožniku je šlo za intenziven strah in ne zgolj za običajno zaskrbljenost, primerna odškodnina za strah je znesek 250,00 EUR, zato predlaga ustrezno spremembo sodbe v tem delu. Tožnik ocenjuje, da je upravičen do celotnega povračila nastalih potnih stroškov. Pri opredelitvi poškodb tožnice je sodišče nekritično upoštevalo mnenje izvedenca. Sodišče ni ustrezno upoštevalo intenzivnosti in trajanja tožničinih bolečin vratu ter rame, nadalje pa ni ustrezno ovrednotilo nastale nevšečnosti ter nelagodnosti. Sodišče je kljub izvedenčevi oceni, da pri tožnici lahko govorimo o minimalni invalidnosti, zavrnilo zahtevek iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper obsodilni del sodbe in predlaga spremembo sodbe tako, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne tudi glede dosojenega zneska odškodnine, podrejeno pa prisojo nižjega zneska odškodnine vsakemu od tožnikov. Glede temelja tožbenega zahtevka izvedenec medicinske stroke dopušča poškodbe, kot izhajajo iz medicinske dokumentacije obeh tožnikov, le v primeru, če je bil njihov položaj specifičen, za kar pa ni nobene trditvene podlage. Ker je sodišče ugotovilo, da naj bi oškodovanca v predmetni prometni nezgodi utrpela določene poškodbe, je taka ugotovitev zmotna. To še toliko bolj velja za poškodbe tožnika, ki je očitno pričakoval nalet, torej njegov položaj ni mogel biti kakorkoli specifičen. Ugotovljene zdravstvene težave oškodovancev temeljijo skladno z izvedenčevim mnenjem izključno na izjavah oškodovancev, niso pa dokazane z objektivnimi kliničnimi preiskavami, zato bi moralo sodišče oceniti, ali gre oškodovancem verjeti glede zdravstvenih težav, kot sta jih navajala tekom domnevnega zdravljenja in kot so zapisane v medicinski dokumentaciji. Vse kaže na to, da sta oškodovanca izpovedovala o domnevnih zdravstvenih težavah v času zdravljenja, ne da bi te težave resnično imela, vse pa v želji pridobiti ustrezno odškodnino. V izpodbijani sodbi ugotovljene telesne bolečine, ki naj bi jih občutila oba oškodovanca, ne dosegajo spodnje meje, nad katero skladno s členom 179/1 OZ pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina. Če sodišče temu ne bi sledilo, pa tožena stranka poudarja, da dosojeni denarni odškodnini močno presegata standard zadoščenja za pretrpljene telesne bolečine glede na stopnjo njihove intenzivnosti in trajanje.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Obe pritožbi sodbi očitata bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer jih konkretno opredeli le pritožba tožeče stranke, češ da je sodišče odločalo v nasprotju z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je sicer res odločitev o višini odškodnine oprlo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, kar pa ne pomeni, da je s tem kršilo načelo proste dokazne ocene. Iz dokazne ocene izhaja, da je višina odškodnine za oba tožnika dovolj skrbno obrazložena in je iz nje jasno razvidno, v katerem delu in zakaj sodišče ni sledilo izpovedbama tožnikov in ostalim listinskim dokazom. Pri nadaljnjem preizkusu obstoja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Tožena stranka v pritožbi izpodbija odločitev o temelju odškodninske terjatve tožnikov. Meni, da ugotovitve obeh izvedencev (cestnoprometne in medicinske stroke) kažejo, da tožnika v prometni nezgodi nista utrpela nobenih poškodb. Izvedenec cestnoprometne stroke je glede na razpoložljive podatke v spisu o poteku prometne nezgode lahko zgolj na podlagi fotografij poškodb vozil, izjav udeležencev, policijskega zapisnika in ogleda na kraju samem podal mnenje o hitrosti vozila, ki je trčilo v zadnji del stoječega vozila tožeče stranke ter o tem, kako močan je bil trk. Ugotovitvam izvedenca, da je šlo za blažji trk glede na hitrost med 5 do 10 km/uro, tožena stranka ne ugovarja (pač pa le tožeča stranka v povezavi s težo poškodb tožnikov), ocenjuje pa, da pri naletu ob takšnih hitrostih ne more priti do poškodb, kot jih zatrjujeta tožnika. Vendar pa iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, ki je s stališča svoje stroke obravnaval posledice obravnavanega trčenja, takšni zaključki ne izhajajo, saj v okviru opisa mehanizma nastanka in klasifikacije poškodb le ugotavlja, da ob opisanem mehanizmu in izračunani hitrosti ne more priti do resnejših poškodb hrbtenice. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v dokazni oceni o obstoju temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke, je izvedenec kljub temu dopustil možnost, da je tožnik utrpel minimalno udarnino oziroma pretres zgornjega dela telesa, tožnica pa nihajno poškodbo vratu ter manjšo poškodbo leve rame. Takšne ugotovitve izvedenca pa ne morejo pripeljati do drugačnih zaključkov, zlasti pa ne do takšnega, da tožnika v prometni nezgodi nista utrpela nobenih poškodb oziroma tako minimalne, da ne dosegajo stopnje upravičenosti do odškodnine. Ker je izvedenec medicinske stroke v povezavi z medicinsko dokumentacijo v spisu konkretno za oba tožnika ugotovil poškodbe kot posledice prometne nezgode, za odločitev o podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke ni odločilna izvedenčeva splošna ugotovitev, da lahko pri hitrosti do 10 km/uro pride v določenih specifičnih okoliščinah do manjših poškodb, ki načeloma ne puščajo trajnih posledic.

Pač pa sodišče prve stopnje ni v celoti pravilno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o višini prisojene odškodnine za nematerialno škodo obema tožnikoma ter pri višini materialne škode za tožnika. V skladu z določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) prisodi sodišče pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in med ostalim za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Višina odškodnine je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive za njeno naravo in namenom.

Čeprav tožnika zahtevata denarno odškodnino tako za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kot tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za strah, je treba v celoti pritrditi ugotovitvam sodbe, da sta upravičena le do denarne odškodnine za prvo navedeno vrsto nepremoženjske škode. Pritožba tožeče stranke neutemeljeno očita sodbi, da je pri odločitvi o zavrnitvi zahtevka iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri tožnici prezrlo ugotovitve izvedenca o minimalni invalidnosti v zvezi z gibljivostjo vratu. Sodba v tem delu pravilno povzema ter oceni mnenje izvedenca kot celoto v povezavi z izpovedbo tožnice. Komaj zaznavna omejenost gibljivosti vratu (tožnica pri predklonu ni z brado dosegla prsnice), ne more pomeniti takšnega zmanjšanja kakovosti tožničinega življenja oziroma prikrajšanja, da bi bila upravičena do odškodnine iz tega naslova. Po ugotovitvi izvedenca tudi manjše število zdrave populacije, ki nikoli ni imela težav z vratno hrbtenico ali poškodbe, ne more izvesti tega giba. Pri tem pa izvedenec kot neupoštevne šteje tiste subjektivne težave, o katerih je izpovedovala tožnica. V celoti so pravilni tudi razlogi sodbe, s katerimi prvostopenjsko sodišče zavrača zahtevo obeh tožnikov za povrnitev odškodnine za strah. Pravilno je ugotovljeno, da niti primarni strah pri tožniku, niti sekundarni strah, kot ga zatrjuje tožnica, ne dosegata po intenzivnosti in trajanju tiste stopnje, ki bi opravičevala prisojo odškodnine.

Materialnopravni preizkus odmere odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pa glede na merila iz 179. člena OZ izkazuje, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno upoštevalo vse dejanske okoliščine, ki jih tožeča stranka ponovno izpostavlja v pritožbi, vendar previsoko ovrednotilo to vrsto odškodnine obema tožnikoma. Glede na stopnjo in trajanje bolečin (tri tedne stalne lahke bolečine) ter pravilno ugotovljen obseg nevšečnosti med zdravljenjem je za tožnika primerna odškodnina 960,00 EUR, za tožnico pa 1.200,00 EUR. Ta odškodnina je primerljiva z odškodninami za enako ali podobno vrsto poškodb, hkrati pa upošteva vse konkretne okoliščine, ki se nanašajo na oba oškodovanca. Tožeča stranka pa utemeljeno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče brez podlage zavrnilo del tožnikovega zahtevka, ki se nanaša na povrnitev materialne škode za stroške prevozov k zdravniku in na fizioterapijo. Iz mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da je zdravniške preglede (dva pri kirurgih, ostalo pri splošnem zdravniku) opravil ter da je bilo razgibavanje hrbtenice, ki ga je izvajal v fizioterapiji zdravstvenega doma, zanj nedvomno koristno. To pa pomeni, da je upravičen do povrnitve vseh zahtevanih stroškov prevozov v višini 204,00 EUR. Skupaj z materialnimi stroški je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 1.164,00 EUR, tožnici pa 1.356,00 EUR.

Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je potrebno odločiti ponovno tudi o povrnitvi stroškov postopka. Uspeh tožeče stranke v pravdi znaša 62, % (temelj 100 %, višina 24 %), tožene stranke pa 38 %. To pomeni, da tožeči stranki od pravdnih stroških, ki ji jih je priznalo prvostopenjsko sodišče, pripadajo stroški v višini 1.875,00 EUR, toženi stranki pa v višini 963,00 EUR. Po pobotu pravdnih stroškov mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 912,00 EUR. Odločitev o stroških je pritožbeno sodišče oprlo na določbo 2. odstavka 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP.

Tako tožeča kot tožena stranka sta delno uspela s pritožbo. Kljub temu, da je pritožbeni uspeh tožene stranke nekoliko višji (20 %), je glede na vse okoliščine konkretne zadeve prav, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena v zvezi s 2. odstavkom 165. člena ZPP).