Jedro

Predpogodba pomeni dogovor o bodoči pogodbi, ki jo bodo stranke šele sklenile in ta bodoča - glavna pogodba bo učinkovala šele od sklenitve te pogodbe dalje. Predpogodba se praviloma tudi sklepa v primerih, kadar stranki še nimata zadosti podatkov, potrebnih za sklenitev glavne pogodbe. Pravno zato ne more biti sporno, da lahko stranke določene elemente medsebojnega razmerja dokončno dogovorita šele z glavno pogodbo. Ker je bilo ugotovljeno, da sta se pravdni stranki dogovorili o vsebini glavne pogodbe, da je bila ta dne 6.11.1992 tudi v skladu s takim sporazumom zapisana in s strani toženke podpisana ter da tožnik ni hotel podpisati take pogodbe, je pravno utemeljen zaključek, da do sklenitve glavne pogodbe ni prišlo iz razlogov na strani tožnika. To pa pomeni, da tožnik ni izpolnil svojih obveznosti iz predpogodbe. Tožnikov zahtevek tako nima podlage v 45. členu ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da je toženka dolžna na podlagi predpogodbe z dne 24.7.1992 skleniti z njim kupoprodajno pogodbo za stanovanje v pritličju stanovanjskega objekta v K., hkrati pa je zavrnilo tudi tožnikov predlog, da naj se izda začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve. Tožnikovo pritožbo zoper sodbo in sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo pobijano odločbo sodišča prve stopnje.

Iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava je tožnik vložil revizijo in predlagal, da naj se izpodbijana sodba razveljavi. V reviziji poudarja, da so za stranke zavezujoči le pismeni dogovori, kadar je predmet pogodbe nepremičnina. Edini podpisan dokument med pravdnima strankama pa je pogodba z dne 24.7.1992, ki ima pravno naravo predpogodbe. Nadaljnja pogajanja pravdnih strank niso pomembna, ker niso pripeljala do podpisa končne pogodbe. Podpis pogodbe z dne 6.11.1992 pa je tožnik utemeljeno odklonil, ker ta ni bila v skladu s predpogodbo in sodišče ne bi smelo povsem prezreti predpogodbe.

V skladu z določilom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S tožbo, vloženo 30.12.1992, je tožnik zahteval od toženke overovitev pogodbe z dne 24.7.1992, dne 3.7.1995 pa je spremenil tožbo tako, da je zahteval, da je toženka dolžna na podlagi pogodbe z dne 24.7.1992, ki je predpogodba, skleniti z njim kupoprodajno pogodbo za stanovanje v K., za kupnino 1,000.000,00 SIT. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da sta pravdni stranki 24.7.1992 sklenili predpogodbo, s katero je bila dogovorjena kupnina za stanovanje v višini 1,000.000,00 SIT. Da bi se izognili plačilu visokega davka na dobiček, sta se dogovorili stranki, da bi toženka darovala stanovanje svojemu možu, ki bi nato prodal stanovanje tožniku. V nadaljnjih pogajanjih sta se stranki razhajali glede valute, v kateri naj se plača kupnina in glede davka, pri čemer je tožnik vztrajal, da bo pogodbo naslednjega dne (6.11.1992) podpisal le, če bo zapisana tako kot je on predlagal. Po tožnikovem predlogu je sestavljalec pogodbe A. V. pogodbo tudi sestavil, toženka in njen mož sta jo 6.11.1992 podpisala, medtem ko tožnik na podpis pogodbe ni prišel. Na podlagi takih ugotovitev je sodišče prve stopnje ocenilo, da je toženka svoje pogodbene obveznosti izpolnila in da zato tožnikov zahtevek ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo, ker tudi po njegovi oceni tožnikov zahtevek ni bil utemeljen, pri čemer je menilo, da je prišlo do razveze predpogodbe po volji obeh pogodbenic.

Po oceni revizijskega sodišča tožnikova revizija ni utemeljena. To kar poskuša revizija prikazati kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka (narava predpogodbe, navajanje okolnosti, zakaj ni prišlo do podpisa glavne pogodbe, pravni pomen teh dejanj in podobno), je poseganje v dokazno oceno sodišč nižjih stopenj, kar v revizijskem postopku ni dopustno (glede na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP) in v pravno presojo spora (kar bo obravnavano v okviru očitane zmotne uporabe materialnega prava), ne pa uveljavljanje kršitev postopka iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Uradoma opravljen preizkus pa ni pokazal, da bi bila v postopkih na prvi ali drugi stopnji sojenja zagrešena bistvena kršitev določb iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Predpogodba po določilu 45. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - nalaga strankama zgolj obveznost skleniti pozneje glavno pogodbo. Predpogodba veže obe pravdni stranki. Na zahtevo zainteresirane stranke pa sodišče naloži drugi stranki, ki noče skleniti glavne pogodbe, naj to stori v roku, katerega ji določi (četrti odstavek 45. člena ZOR). V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da sta se pravdni stranki sporazumeli o vsebini glavne pogodbe in da jo je tožena stranka podpisala in da tožnik ni hotel podpisati (skleniti) glavne pogodbe z dogovorjeno vsebino.

Predpogodba pomeni dogovor o bodoči pogodbi, ki jo bodo stranke šele sklenile in ta bodoča - glavna pogodba bo učinkovala šele od sklenitve te pogodbe dalje. Predpogodba se praviloma tudi sklepa v primerih, kadar stranki še nimata zadosti podatkov, potrebnih za sklenitev glavne pogodbe. Pravno zato ne more biti sporno, da lahko stranke določene elemente medsebojnega razmerja dokončno dogovorita šele z glavno pogodbo. Ker je bilo ugotovljeno, da sta se pravdni stranki dogovorili o vsebini glavne pogodbe, da je bila ta dne 6.11.1992 tudi v skladu s takim sporazumom zapisana in s strani toženke podpisana ter da tožnik ni hotel podpisati take pogodbe, je pravno utemeljen zaključek, da do sklenitve glavne pogodbe ni prišlo iz razlogov na strani tožnika. To pa pomeni, da tožnik ni izpolnil svojih obveznosti iz predpogodbe. Tožnikov zahtevek tako nima podlage v 45. členu ZOR. Iz navedenega izhaja, da sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožnikov zahtevek zavrnili. Tako ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Neutemeljeno tožnikovo revizijo je zato revizijsko sodišče moralo zavrniti (393. člen ZPP).