Jedro

V primeru molka organa, glede na določbo 3. odst. 24. čl. v zvezi s 3. odst. 23. čl. ZDSS (Ur.l. RS, št. 19/94), sodišče samo odloči o pravici, obveznosti oz. odgovornosti iz delovnega razmerja in s sodno odločbo nadomesti dokončni sklep delodajalca o ugovoru. V takšnem primeru delavcu delovno razmerje preneha s pravnomočnostjo sodbe, pred tem datumom pa le, če se je v vmesnem času delavec zaposlil pri drugem delodajalcu in zahteva priznanje obstoja delovnega razmerja le do nastopa nove zaposlitve.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: "Odločitev tožene stranke z dne 6.1.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožniku zaradi neopravičenega izostanka več kot 5 delovnih dni se vzdrži v veljavi, s tem, da se spremeni datum prenehanja delovnega razmerja tako, da tožniku preneha delovno razmerje pri toženi stranki dne 30.3.1993 (namesto 29.12.1992). V ostalem se zahtevek na razveljavitev odločitve tožene stranke zavrne.

Ugotovi se, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 29.12.1992, ampak je trajalo do 30.3.1993, tožena stranka pa je za to obdobje dolžna tožniku vpisati delovno dobo v delovno knjižico, plačati prispevke in davke ter nadomestilo plače za III.

skupino po Kolektivni pogodbi med delavci in zasebnimi delodajalci, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti mesečnih neto zneskov plače v plačilo do plačila, ter stroške postopka v višini 11.970,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo." V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 17.820,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločitve tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 29.12.1992 ter na ugotovitev, da tožniku tega dne ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, ampak je trajalo vse do 30.3.1993. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika, ki je zahteval vpis delovne dobe za čas od 30.12.1992 do vključno 30.3.1993 in za isto obdobje plačilo prispevkov iz naslova pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja ter plačo v višini plače za III. skupino po Kolektivni pogodbi med delavci in zasebnimi delodajalci, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih plač do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materailnega prava. Po stališču tožeče stranke je prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, da v obrazložitvi ni navedlo, zakaj šteje za dokazano, da je bil tožnik seznanjen s spornim obvestilom o prenehanju delovnega razmerja.

Tožnik je res prevzel delovno knjižico in o tem podpisal tudi potrdilo, vendar pa spornega obvestila o prenehanju delovnega razmerja ni prejel. Sodišče je spregledalo dejstvo, da veljaven sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku ni bil vročen. Prav tako je očitno spregledalo, da toženec o zahtevi za varstvo pravic sploh ni odločil. Tožniku se neopravičeno očita, da je spreminjal svoje izjave. Toženec mu je delo v obratovalnici onemogočil, ker z njegovim delom ni bil zadovoljen in je pri tem ravnal nezakonito, saj ni spoštoval zakonskih odločb o pismeni izdelavi sklepa o prenehanju delovnega razmerja, niti ni uspel dokazati, da je tožniku vročil obvestilo o prenehanju delovnega razmerja. Tožeča stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je spregledalo dejstvo, da tožnik ni nikoli prejel spornega obvestila o prenehanju delovnega razmerja (z dne 6.1.1993), oziroma da mu veljaven sklep o prenehanju delovnega razmerja ni bil nikoli vročen. Toženec je dne 6.1.1993 izdal obvestilo o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dnem 29.12.1992 zaradi nesposobnosti opravljanja del in neopravičenega izostajanja od 18.12.1992 do 29.12.1992. Ne glede na to, da toženec v resnici ne razpolaga z dokazom o vročitvi navedenega obvestila z dne 6.1.1993 tožniku, ampak le z dokazom o oddaji priporočene pošiljke na pošto, je dejstvo, da je tožnik "obvestilo" prejel. Kot je v postopku pred sodiščem navedel sam, ga je prejel dne 25.5.1993 na Zavodu za zaposlovanje. Tožniku je torej delovno razmerje prenehalo na podlagi pisnega "obvestila" delodajalca, ki ima kljub pomanjkljivostim (nima pravnega pouka) naravo sklepa o prenehanju delovnega razmerja iz 78. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90). Zato ne drži pritožbeni očitek, da tožniku ni bil izdan veljavni sklep o prenehanju delovnega razmerja. Pomanjkljivost sklepa, tj. odsotnost pravnega pouka, pa ne more biti v škodo delavcu, zato je sodišče že v prvem postopku štelo, da je tožnik pravočasno uveljavljal varstvo pravic pri delodajalcu in da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za sodno varstvo.

Prvostopenjsko sodišče je po dopolnitvi dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnik v času od izteka bolniškega staleža, tj. od 18.12.1992 do 29.12.1992, neopravičeno izostal z dela. Oprlo se je na izpoved tožene stranke, ki je tudi po stališču pritožbenega sodišča prepričljivejša od tožnikove, ter na listinske dokaze v spisu, zlasti na evidenco prisotnosti na delu, ki jo je v spornem obdobju vodil toženec za svoje delavce. Z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče strinja, saj ni dokazano, da bi bil toženec tisti, ki bi po izteku bolniškega staleža tožniku onemogočal nadaljnje delo, niti ni dokazano, da se je tožnik v prvih delovnih dnevih po 18.12.1992 javljal na delo. Tožnikova odsotnost z dela v navedenem času je bila torej neopravičena, saj ni nobenega dvoma o tem, da tožnik na delo ni prihajal, za svojo odsotnost pa ni predložil nobenega opravičila. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 2006/94 z dne 16.5.1996 opozorilo, da je za pravilno in zakonito odločitev v obravnavani zadevi bistvenega pomena ugotovitev, ali se je tožnik po neopravičenem izostanku z dela vrnil na delo ali ne.

Prvostopenjsko sodišče je štelo, da se tožnik na delo ni vrnil in da gre zato za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91). S takim zaključkom se pritožbeno sodišče ne strinja, saj je iz izpovedi samega toženca razvidno, da se je tožnik po novem letu 1993 oglasil pri tožencu " z namenom, da bi delal", vendar mu je toženec tedaj povedal, da je prišel prepozno. Očitno je torej, da se je tožnik po novem letu na delo vrnil, vendar mu toženec nadaljnjega dela ni omogočil. Zato v obravnavanem primeru ne gre za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki 1. odstavka 100. člena ZDR, ampak za prenehanje delovnega razmerja po 5. točki 1. odstavka 100. člena ZDR, po kateri delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se vrne na delo, z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

V obravnavanem primeru delodajalec o ugovoru delavca ni odločil. V primeru molka organa pa glede na določbo 3. odstavka 24. člena v zvezi s 3. odstavkom 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94) sodišče samo odloči o pravici, obveznosti oz. odgovornosti iz delovnega razmerja, kar pomeni, da s sodno odločbo nadomesti dokončni sklep delodajalca o ugovoru. V takšnem primeru delavcu delovno razmerje preneha s pravnomočnostjo sodbe, ki nadomesti dokončni sklep delodajalca, pred tem datumom pa le, če se je v vmesnem času zaposlil pri drugem delodajalcu in zahteva priznanje obstoja delovnega razmerja le do nastopa nove zaposlitve.

V tem delu je torej pritožba utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 4. odstavka 373. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90) delno spremenilo izpodbijano sodbo. Sprememba se nanaša na priznanje obstoja delovnega razmerja do 30.3.1993 z vsemi pravicami in obveznostmi, pri čemer je pritožbeno sodišče spremenilo datum prenehanja delovnega razmerja v sklepu oz. "obvestilu o prenehanju delovnega razmerja" tožene stranke z dne 6.1.1993 (ker gre za prenehanje delovnega razmerja po 5. točki 1. odstavka 100. člena ZDR in ne po 6. točki 1. odstavka 100. člena istega zakona), v ostalem pa je potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je zahtevek za razveljavitev odločitve tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku zavrnilo.

Uveljavljani pritožbeni razlogi so podani v navedenem obsegu, sicer pa v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, pa tudi materialno pravo je bilo - razen v opredelitvi, ali gre za prenehanje delovnega razmerja po 5. ali 6. točki 1. odstavka 100. člena ZDR - pravilno uporabljeno. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in delno spremenilo izpodbijano sodbo, kot izhaja iz izreka.

Ker je tožeča stranka v obravnavani zadevi v pretežnem delu uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi priglašene stroške postopka, odmerjene v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in 155. ter 154. členom ZPP. Kot potrebni stroški so bili priznani: 80 točk za zastopanje, 100 točk za urnino in 20 točk za odsotnost iz pisarne, tj. skupaj 180 točk, kar po vrednosti točke na dan izdaje prvostopenjske sodbe (66,50 SIT) znaša 11.970,00 SIT (Tar. št. 10/1b). Stroški odgovora na pritožbo v prvem postopku (v katerem je bila razveljavljena odločba tedanjega SZD Maribor) niso bili priznani, ker jih ni mogoče opredeliti kot potrebne stroške, saj je tedaj s pritožbo v celoti uspela tožena stranka, odgovor pa ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe.

Prav tako je tožena stranka, glede na uspeh pritožbe tožnika v pretežnem delu, dolžna tožniku povrniti stroške pritožbe in sicer: 200 točk za pritožbo in 2 % za materialne stroške, kar po vrednosti točke 87,40 SIT znaša 17.820,00 SIT (17.480,00 + 340,00 SIT) - Tar.

št. 10/1b, čl. 15 Odvetniške tarife (Ur.l. RS, št. 7/95). Priglašeni stroški razgovora s stranko niso priznani, ker so vključeni v nagrado za sestavo pritožbe.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).