Jedro

Sodišče prve stopnje predloga za izdajo začasne odredbe ni zavrnilo le zato, ker je ocenilo, da terjatev ni verjetno izkazana, temveč tudi, ker tožnica ni izkazala nevarnosti, da je zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem njena uveljavitev onemogočena ali precej otežena. Ker morata biti oba pogoja za izdajo začasne odredbe izpolnjena kumulativno, že neobstoj enega od njiju predstavlja razlog za zavrnitev zahteve za sodno varstvo.

Tožnica v predlogu ni izkazala konkretnih ravnanj toženca, usmerjenih v odtujevanje, skrivanje ali drugačno razpolaganje s premoženjem, ki bi preprečilo uveljavitev njene terjatve. Zgolj njegovo slabo premoženjsko stanje, zaradi katerega niso bile v celoti poplačane zaostale preživninske obveznosti do hčerke, takšnega ravnanja ne predstavlja. Prav tako ga z verjetnostjo ne izkazujejo s strani tožnice predložene fotografije, objavljene na FB, iz povsem drugega časovnega obdobja. Ni mogoče pritrditi tožnici, da za izpolnitev subjektivnega kriterija zadošča zgolj primerjava višine terjatve in toženčevega premoženja, saj naj bi samo po sebi kazalo, da bo prav vsako razpolaganje s premoženjem vplivalo na nezmožnost uveljavitve terjatve. Že iz zakonskega teksta, v katerem je navedeno odtujevanje, skrivanje ali drugo razpolaganje s premoženjem, izhaja, da morajo biti toženčeva ravnanja v tej smeri aktivna, usmerjena k cilju, da se njegovo premoženje zmanjša, v kar pa ni mogoče šteti običajnih razpolaganj, namenjenih vsakodnevnemu življenju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi se tožencu M. M. prepovedalo odtujiti ali obremeniti denarni znesek 22.250 EUR, ki ga bo prejel kot kupnino za prodano polovico nepremičnine z ID znakom parc. 0001, dolžnikovemu dolžniku Okrožnemu sodišču v Krškem pa prepovedalo izplačilo terjatve v znesku 22.250 EUR, ki jo ima zaradi prodaje nepremičnine z ID znakom parcela 0001 v nepravdni zadevi Okrajnega sodišča v Brežicah N 18/2019. 2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Graja odločitev sodišča, ki je predlog za začasno odredbo obravnavalo ločeno po posamičnih terjatvah v dveh pravdnih postopkih, namesto da bi ugotavljalo terjatev vsaj v višini predlaganega zavarovanja 22.250 EUR. Ker je sodišče dvakrat odločalo o istem zahtevku, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sklepu ni razlogov, zakaj terjatev tožnice v višini 16.761,98 EUR ni izkazana. Napačno je sklicevanje na dokazni standard prvostopne sodbe, saj bi to pomenilo, da zavarovanje terjatve, ki je zavrnjena na prvi stopnji, nikoli ne bi bilo mogoče. Sodišče bi se moralo o verjetnosti terjatve prepričati na podlagi predloženega listinskega gradiva. Ker višina tožničine terjatve presega denarni znesek, ki ga bo dobil toženec kot kupnino za polovico hiše, je jasno, da bo vsako njegovo razpolaganje povzročilo situacijo, ko bo uveljavitev tožničine terjatve onemogočena. Tudi če toženec s kupnino ne bo razpolagal, bo ta še vedno premajhna za poplačilo. Denar predstavlja veliko nevarnost razpolaganja, saj ga je enostavno skriti ali zapraviti. Tožnica je za izkaz nevarnosti predložila tudi ustrezne dokaze in nasprotno stališče sodišča ni jasno. Dokaz z izpisom iz facebooka potrjuje, da toženec denar zapravlja za priložnostne partnerke. Če je sodišče menilo, da bi bil ustreznejši dokaz z zaslišanjem strank, bi jo moralo o tem podučiti, razpisati narok in nuditi materialnoprocesno vodstvo. Ker tega ni storilo, je kršilo pravico stranke do poštenega sojenja. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo dokaza s poizvedbami o višini toženčeve pokojnine in o tem, kje ima odprt račun. Ti dokazi bi potrdili, da nima razpoložljivega dela pokojnine. Odločitev predstavlja presenečenje, saj je v zadevi Z 27/2016 isto sodišče pritrdilo tožnici, da dolžnik svoje nizke prihodke namenja društvenemu življenju in novim partnerkam, ki jih je preživljal, z njimi potoval in v njihovo korist trošil svoje premoženje. Ker bi sodišče začasno odredbo moralo izdati, je napačno odločilo tudi o stroških postopka. Tožnica še opozarja, da že več mesecev prosi za izdajo delnega potrdila o pravnomočnosti sodbe, ki bi ji omogočilo vložitev predloga za izvršbo. Če bo njena terjatev neizterljiva, bo zagotovo podana odškodninska odgovornost države.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Začasna odredba, vložena med postopkom, je namenjena zavarovanju konkretne terjatve, na katero se postopek nanaša, in je za njeno izdajo pristojno sodišče, pred katerim teče postopek (četrti odstavek 266. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, ki se je nanašal na dve (tudi po temelju) različni terjatvi v dveh pravdnih postopkih, obravnavalo ločeno glede na posamičen postopek in v obeh presojalo izpolnjenost pogojev za njeno izdajo. Ker je pri tem preverjalo pogoje za zavarovanje različnih terjatev, čeprav z enakim sredstvom zavarovanja, pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

5. Za zavarovanje denarne terjatve sodišče izda začasno odredbo, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji in hkrati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem njena uveljavitev onemogočena ali precej otežena (subjektivna nevarnost). Upnik nevarnosti ni dolžan izkazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (270. člen ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje predloga za izdajo začasne odredbe ni zavrnilo le zato, ker je ocenilo, da terjatev ni verjetno izkazana, temveč tudi, ker tožnica ni izkazala nevarnosti, da je zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem njena uveljavitev onemogočena ali precej otežena. Ker morata biti oba pogoja za izdajo začasne odredbe izpolnjena kumulativno, že neobstoj enega od njiju predstavlja razlog za zavrnitev zahteve za sodno varstvo.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi iz 12. do 14. točke izpodbijanega sklepa, da tožnica v predlogu ni izkazala konkretnih ravnanj toženca, usmerjenih v odtujevanje, skrivanje ali drugačno razpolaganje s premoženjem, ki bi preprečilo uveljavitev njene terjatve. Zgolj njegovo slabo premoženjsko stanje, zaradi katerega niso bile v celoti poplačane zaostale preživninske obveznosti do hčerke, takšnega ravnanja ne predstavlja. Prav tako ga z verjetnostjo ne izkazujejo s strani tožnice predložene fotografije, objavljene na FB, iz povsem drugega časovnega obdobja. Ni mogoče pritrditi tožnici, da za izpolnitev subjektivnega kriterija zadošča zgolj primerjava višine terjatve in toženčevega premoženja, saj naj bi samo po sebi kazalo, da bo prav vsako razpolaganje s premoženjem vplivalo na nezmožnost uveljavitve terjatve. Že iz zakonskega teksta, v katerem je navedeno odtujevanje, skrivanje ali drugo razpolaganje s premoženjem, izhaja, da morajo biti toženčeva ravnanja v tej smeri aktivna, usmerjena k cilju, da se njegovo premoženje zmanjša, v kar pa ni mogoče šteti običajnih razpolaganj, namenjenih vsakodnevnemu življenju.

8. Sodišče ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V 14. točki obrazložitve je ustrezno pojasnilo, zakaj poizvedbe o organizaciji, pri kateri ima toženec odprt TRR, in poizvedbe pri ZPIZ o višini pokojnine ne predstavljajo primernega dokaza za izkaz subjektivne nevarnosti, ti razlogi so smiselni in se z njimi pritožbeno sodišče v celoti strinja. Tožnica v pritožbi tudi ne more uspeti s ponavljanjem pavšalnih trditev, da je imel toženec več partnerk ter zato tudi zapravil določena denarna sredstva, saj zgolj obstoj novih partnerskih zvez in s tem povezani običajni stroški življenja (v kar spada tudi kak izlet v toplice ali na morje), pa še to časovno neopredeljeno oziroma preden je tožnica sploh zahtevala plačilo uporabnine, ne pomenijo razpolaganja v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ.

9. Ker so pogoji za izdajo predhodne odredbe glede izkazovanja nevarnosti blažji kot pri izdaji začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve in zadostuje že objektivna nevarnost nezmožnosti poplačila (prvi odstavek 257. člena ZIZ), se pritožba neutemeljeno sklicuje na zadevo Z 27/2016 in odločitev presenečenja. Prav tako sodišče tožnici ni bilo dolžno nuditi materialnoprocesnega vodstva (285. člen ZPP) v zvezi z dopolnjevanjem trditev ali ustreznostjo dokaznih predlogov, saj njen predlog ni nepopoln in ni šlo za nejasno pravno razmerje. V predlogu za izdajo začasne odredbe je tožnica izrecno zapisala, naj jo sodišče izda brez naroka, tudi v pritožbi pa ne pojasni, v zvezi s čim bi glede na stališče sodišča svoj predlog še dopolnila ali o čem bi ob zaslišanju izpovedala. Zato s pavšalnim sklicevanjem na kršitev pravice do sodnega varstva ne more biti uspešna in je tudi v tem delu njena pritožba neutemeljena.

10. Ker tožnica ni izkazala subjektivne nevarnosti, da bi bila zaradi toženčevih ravnanj uveljavitev njene terjatev onemogočena ali precej otežena, s tem pa niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.