Jedro

Državljan druge republike, ki ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v RS na dan 23.12.1990, ne more pridobiti državljanstva na podlagi 1. odst. 40. člena zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Po uradni dolžnosti je tožena stranka obnovila postopek o sprejemu tožnika v državljanstvo Republike Slovenije, končanega z odločbo z dne 19.3.1992. Ugotovila je, da tožnik 23.12.1990 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. O tem je bila obveščena z dopisom Mestnega sekretariata za notranje zadeve z dne 8.7.1992. Če bi to dejstvo bilo znano ob izdaji odločbe in uporabljeno glede na določbo 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92), bi pripeljalo do drugačne odločitve, zato je podan obnovitveni razlog iz 1. točke 1. odstavka 249. člena ZUP. Odločbo št. 0011/9-XVII-157.900 z dne 19.3.1992 je odpravila v delu, v katerem je odločeno, da se tožnik sprejme v državljanstvo Republike Slovenije in odločila, da se njegovi vlogi za sprejem v državljanstvo ne ugodi, ker na dan 23.12.1990 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, kar je eden izmed pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena navedenega zakona.

Tožnik v tožbi navaja, da obnova postopka ni možna, ker je bil upravni postopek končan s sklepom. Zatrjevani obnovitveni razlog tudi ni podan, ker je bilo toženi stranki dejansko stanje poznano že 19.3.1992, ko je bila izdana odločba, s katero je bilo ugodeno njegovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka za zatrjevano novo dejstvo zvedela 8.7.1992, o obnovi postopka pa je odločila šele 10.9.1992, s čemer je prekoračila 30 dnevni subjektivni rok za obnovo postopka. Nadalje navaja, da tožnik dejansko nepretrgano živi v Sloveniji od leta 1973 dalje, ko se je redno zaposlil. Od leta 1976 dalje ima urejeno stalno prebivališče. Na sedanjem naslovu ima prijavljeno stalno prebivališče od 20.4.1983 dalje, kjer dejansko z družino tudi živi. Zaradi ugodnih obrtnih pogojev se je le za kratek čas prijavil v ... (Hrvaška), toda to je bilo le formalno, saj je dejansko ves čas živel v Sloveniji. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge navedene v izpodbijani odločbi in poudarja, da subjektivni rok 30 dni za vložitev predloga za obnovo postopka velja za stranko in ne tudi za organ, kadar uvede obnovo postopka po uradni dolžnosti. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z odločbo tožene stranke z dne 19.3.1992 je bil končan postopek o sprejemu tožnika in njegovih družinskih članov v državljanstvo Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V obravnavani zadevi gre za obnovo tega postopka po uradni dolžnosti. Postopek, ki se obnavlja, je bil torej končan z odločbo in ne s sklepom, kot to zmotno zatrjuje tožeča stranka. Navedena odločba je dokončna v upravnem postopku, s čemer je izpolnjen eden izmed pogojev za obnovo postopka po uradni dolžnosti (1. odstavek 249. člena v zvezi s 1. odstavkom 250. člena ZUP). Tožbeni ugovori sodišču tudi ne vzbujajo dvoma glede obstoja obnovitvenega razloga iz 1. točke 1. odstavka 249. člena ZUP. Odločbo z dne 19.3.1992 je tožena stranka izdala na podlagi podatkov, navedenih v tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, iz katere ni razvidno, da je tožnik 15.1.1990 odjavil stalno prebivališče v Sloveniji in ga prijavil na Hrvaškem, ter da je ponovno prijavil stalno prebivališče v Sloveniji šele 8.1.1991. S tem dejstvom je bila tožena stranka seznanjena z dopisom Mestnega sekretariata za notranje zadeve z dne 8.7.1992, na katerega se sklicuje tudi tožnik. Tožnik torej 23.12.1990 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. To dejstvo je obstojalo že pred izdajo dokončne odločbe, vendar toženi stranki ni bilo znano. Glede na določbo 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu, po kateri pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, je to novo dejstvo po vsebini takšno, da bi pripeljalo do drugačne odločitve, če bi bilo znano in uporabljeno v prejšnjem postopku. Kot že navedeno, gre za obnovo postopka po uradni dolžnosti, ki je bil uveden v objektivnem roku petih let. Roki iz 1. in 2. odstavka 252. člena ZUP, na katere se sklicuje tožnik, pa veljajo samo za stranko in ne tudi za organ, kadar se uvede obnova postopka po uradni dolžnosti, objektivni rok iz 3. odstavka citiranega člena pa je varovan. Uveljavljane kršitve pravil postopka torej niso podane.

Iz podatkov spisa sicer ni razvidno, da bi tožniku bilo omogočeno sodelovanje v obnovljenem postopku zaradi varstva njegovih pravic, vendar po presoji sodišča to ni vplivalo na odločitev, ker tožnik ne izpodbija odločilnega dejstva, da v času od 15.1.1990 do 8.1.1991 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Nasprotno, v tožbi sam navaja, da je zaradi ugodnih obrtnih pogojev kratek čas bil prijavljen v ..., pri čemer se sklicuje tudi na potrdilo z dne 3.11.1992. Iz navedenega potrdila med drugim izhaja, da je tožnik imel prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji od 20.4.1983 do 15.1.1990, ko se je odjavil na Hrvaškem, nakar je na istem naslovu 8.1.1991 ponovno prijavil stalno prebivališče. Na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije pridobi državljanstvo Republike Slovenije tisti državljan druge republike, ki je imel na dan 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Izpolnjena morata biti oba navedena pogoja. Ker tožnik 23.12.1990 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji, ne more pridobiti državljanstva na tej pravni podlagi, četudi je dejansko živel v Sloveniji. Tožena stranka je zato pravilno odpravila dokončno odločbo z dne 19.3.1992 v delu, ki se nanaša na tožnika in njegovo vlogo za pridobitev državljanstva zavrnila (257. člen ZUP).

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Pravila ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).