Jedro

Dokler sta menični upnik in dolžnik tudi stranki iz temeljnega razmerja, lahko menični dolžnik zoper meničnega upnika uveljavlja vse ugovore iz razmerja, ki je podlaga za izdajo menice. Načelo abstraktnosti menične zaveze v tem razmerju ne velja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi, opr. št. I 2001/00267 z dne 14.6.2001, razveljavi v 1. in 3. točki in glede izvršilnih stroškov ter se tožbeni zahtevek zavrne.

Nadalje je tožeči stranki v plačilo naložilo še pravdne stroške tožene stranke v znesku 853.943,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o stroških dalje, to je od 22.3.2004 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da sklep o izvršbi v celoti obdrži v veljavi in tožbenemu zahtevku ugodi z ustreznimi stroškovnimi posledicami, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je bila menica izdana za zavarovanje pogodbe o finančnem leasingu med tožečo stranko in A. d.o.o., zaradi česar naj bi šlo pri menični obveznosti za t.i. akcesorni pravni posel. Pogodba o finančnem leasingu je bila namreč z menico zavarovana zgolj posredno. Obveznost tožene stranke je nastala na podlagi protestirane menice, menična obveznost pa je neodvisna od pravnega posla, iz katerega je nastala.

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za abstraktno obveznost. Sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo tudi določilo 16. člena Zakona o menici (v nadaljevanju ZM) in 2. odstavka 256. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj iz teh določb ni mogoče izpeljati zaključka, da je ugovor toženca iz osnovnega posla upošteven. V dopolnitvi pritožbe pa tožeča stranka navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec avalist. V Zakonu o menici je natančno predpisano, kako nastane aval, v obravnavanem primeru pa ni izpolnjen nobeden od pogojev za nastanek poroštva. Toženec se je podpisal na bianko menico kot trasant, njegovega podpisa pa ni mogoče šteti kot podpisa avalista. Napačno je tudi stališče, da je obveznost toženca v tej zadevi akcesorne narave, ker toženec nastopa kot porok. Iz menične izjave ne izhaja, da toženec nastopa kot porok, pač pa je dal v zavarovanje svoje terjatve poleg bianko menice še poroštveno izjavo. Tožnik se je tako zavaroval z dvema instrumentoma in sicer s poroštveno izjavo in bianko menico ter ob neizpolnitvi temeljenega posla uporabil zanj ugodnejši instrument. tj. bianko menico, ker v tem primeru toženec nima ugovorov iz temeljnega posla. Takšni ugovori so mogoči, vendar le v primerih, kadar sta stranki temeljnega in meničnega razmerja isti, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

Stranki temeljnega razmerja sta namreč tožnik in družba A. d.o.o. kot leasingojemalec, stranki meničnega posla pa toženec kot izdajatelj in tožnik kot remitent. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba izpodbija dve ključni ugotovitvi sodišča prve stopnje in sicer, da je v obravnavanem primeru treba toženca obravnavati kot avalista in da menična obveznost toženca ni abstraktna. Navedene ugotovitve sodišča prve stopnje so po mnenju pritožbe pravno zmotne.

Pritožbenemu ugovoru, da v obravnavanem primeru ne gre za menično poroštvo oz. aval, je potrebno pritrditi. Aval namreč predstavlja posebno vrsto poroštva za plačilo menice, s katerim oseba, s svojim podpisom na menici (ob katerem je praviloma zapisano tudi "per aval" ali " kot porok" ipd.), jamči, da bo menico plačala kot porok, če je ne bo plačal menični dolžnik. Takšno menično poroštvo ustvarja abstraktno menično obveznost in je od glavne menične obveznosti neodvisno. V obravnavanem primeru pa toženca ni mogoče obravnavati kot avalista. Toženec se namreč ni zavezal kot porok po določbah Zakona o menici za plačilo menice, temveč se je zavezal kot porok po civilnopravnih določbah ZOR in sicer za plačilo obveznosti po pogodbi o finančnem leasingu, ter kot porok v zavarovanje te terjatve izdal lastno bianko menico. V tem primeru zato ne prihajajo v poštev pravila o meničnem poroštvu, temveč pravila o odgovornosti izdajatelja lastne menice. Toženec je torej menični dolžnik, ne pa avalist. Čeprav so iz navedenih razlogov materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje o obstoju avala napačni, pa to na odločitev v tej zadevi ni vplivalo.

Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za razmerje med izdajateljem menice in meničnim upnikom (remitentom), zaradi česar obveznost iz menice ni abstraktna.

Res je sicer, da je menična obveznost načeloma abstraktna in samostojna obveznost. Če menični upnik prenese svojo menično terjatev na tretjo osebo, menični dolžnik zoper tretjega ne bo mogel uveljavljati nobenih ugovorov, ki izhajajo iz temeljnega razmerja.

Dokler pa sta menični upnik in dolžnik iz lastne menice tudi stranki iz temeljnega razmerja, pa lahko menični dolžnik v razmerju do meničnega upnika (remitenta) uveljavlja vse ugovore iz razmerja, ki je podlaga za izdajo menice. Načelo abstraktnosti menične zaveze, na katero se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, v tem razmerju ne velja. Zmotno pa je tudi pritožbeno stališče, da je treba v obravnavanem primeru poroštvo in menično obveznost obravnavati ločeno, ker gre za dva neodvisna pravna posla. Temeljni posel, ki je bil v obravnavani zadevi podlaga za izdajo lastne menice, in glede katerega je treba presoditi toženčeve ugovore, je namreč poroštvena izjava, s katero se je toženec zavezal poravnati obveznosti družbe A. d.o.o. iz pogodbe o finančnem leasingu. S tem namenom je bila lastna menica tudi izdana. Toženec zato lahko uveljavlja vse ugovore, ki izhajajo iz tega posla. Ker pa je poroštvo akcesorne narave, je treba upoštevati tudi pogodbo o finančnem leasingu, ki predstavlja glavni posel, za katerega je poroštvo dano. To pomeni, da se toženec (kot porok) lahko sklicuje tudi na prenehanje terjatve (glavnega dolžnika) iz pogodbe o finančnem leasingu. Takšno ravnanje je v skladu tudi s 1009. členom ZOR.

Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožbenim očitkom o napačni uporabi določil 16. člena ZM in 2. odstavka 256. člena ZOR. Prav drugi odstavek 256. člena ZOR v razmerju med izdajateljem vrednostnega papirja in njegovim imetnikom dopušča ugovore iz pravnega posla, ki je bil podlaga za izdajo vrednostnega papirja. Iz določbe 16. člena ZM oz. iz umestitve te določbe v Zakonu o menici (tj. v poglavje, ki ureja indosiranje, to je prenos na tretjo osebo) pa je jasno razvidno, da se omejitev ugovorov iz temeljnega razmerja, nanaša samo na imetnika menice, ki ni remitent. Sklicevanje sodišča prve stopnje na citirane določbe je zato materialnopravno pravilno.

Glede na vse povedano so zaključki sodišča prve stopnje, da je potrebno zaradi prenehanja terjatve iz temeljnega posla tožbeni zahtevek zavrniti, materialnopravno pravilni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo pritožbenih razlogov, na katere je v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).