Jedro

Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko 2. odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US).

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Ministrstva za finance RS z dne 31.1.2006, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Maribor z dne 31.7.2003, s katero je carinski organ prve stopnje obnovil carinski postopek ter v obnovljenem postopku tožeči stranki obračunal carinski dolg in davek na dodano vrednost za blago, sproščeno v prost promet po deklaraciji z dne 21.12.1999, v višini 46.916,00 SIT. V 2. točki izreka sodbe je prvostopenjsko sodišče odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v svojem sklepu, št. Up-858/08-8 z dne 3.6.2008 (Uradni list RS, št. 62/08) ugotovilo, da to stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Tožeča stranka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja problem, da je državna podsekretarka A.A. podpisala odločbo druge stopnje s pooblastilom ministra dr. B.B. z dne 10.1.2003, ki pa v času odločanja v carinskem postopku na drugi stopnji ni bil več minister. Nova vlada Republike Slovenije je zaprisegla dne 3.12.2004 in je bil obenem imenovan nov minister dr. C.C. Meni, da pooblastilo državne podsekretarke ne izhaja iz zakona, temveč od osebe. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) v 28. do 32. členu pooblašča za odločanje v upravnem postopku zgolj predstojnika organa.

Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve.

V obravnavanem primeru je vsebina zadeve vprašanje, ali carinski dolg obračunati v skladu z določbami o naknadnem obračunom carine po Carinskem zakonu (CZ; Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 (40/99 popr.), 59/02, 110/02 in 62/2006 – sklep US) ali na podlagi določb o obnovi postopka po ZUP. O tem pa je vrhovno sodišče že večkrat zavzelo enako stališče (opr. št. X Ips 329/2006, X Ips 330/2006, X Ips 917/2006, X Ips 918/2006). Vprašanje, ki ga tožeča stranka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje (pooblastilo državne podsekretarke), zato ni pomembno pravno vprašanje po vsebini te zadeve. Vprašanje pooblastila državne podsekretarke tožeča stranka navaja zgolj kot razlog za dovoljenost revizije in je glede na vsebino zadeve in revizijske ugovore le stransko vprašanje v tej zadevi. Poleg tega je sodna praksa prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem vprašanjem enotna (opr. št. U 1533/2005 z dne 6.11.2006, opr. št. U 469/2005 z dne 25.9.2006, opr. št. U 2001/2005 z dne 16.4.2007, opr. št. U 1199/2006 z dne 18.06.2007 in druge), kar kaže na jasen pravni položaj in zato od odločitve vrhovnega sodišča glede tega vprašanja ni mogoče pričakovati razvoja prava oziroma poenotenja sodne prakse. Vrhovno sodišče pa se glede tega stranskega vprašanja v celoti strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, ki v izpodbijani sodbi navaja, da pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat in da je imela imenovana državna podsekretarka veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku po določbi 2. odstavka 28. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00).

Ker torej vprašanje, ki ga tožeča stranka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, po presoji vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, po presoji vrhovnega sodišča ni izpolnjen zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije. Zato je vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. V skladu z določilom 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Uradni list RS, št. 73/07) v zvezi z določilom 1. odstavka 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama nosi stroške revizijskega postopka.