Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sodba Pdp 349/2023

ECLI:SI:VDSS:2023:PDP.349.2023 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

odpoved pogodbe o zaposlitvi predsednik uprave pravni interes za tožbo pravilen tožbeni zahtevek odjava iz socialnega zavarovanja sprememba izpodbijane sodbe
Višje delovno in socialno sodišče
31. avgust 2023
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Prezgodnja odjava iz socialnih zavarovanj oziroma odjava za nazaj, kot v obravnavanem primeru, ni situacija, ki bi pripeljala do nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bila ravno ta odpoved podlaga za odjavo iz socialnih zavarovanj. Zato je zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje, da že zgolj dejstvo, da bi moral biti delavec še nekaj dni socialno zavarovan pri delodajalcu, ki mu je podal odpoved, oziroma, da je bil v trenutku vročitve (in podaje) odpovedi že (za nazaj) odjavljen iz socialnih zavarovanj, pripelje do nezakonitosti te odpovedi. Toženka v pritožbi pravilno navaja, da je nepravilna odjava iz socialnih zavarovanj lahko le podlaga za uveljavljanje obstoja delovnega razmerja še za določeno obdobje in pravic iz njega za čas do učinkovanja odpovedi. Pri tem ne gre za reparacijo (tj. uveljavljanje pravic za čas nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja), ampak za zahtevek na izpolnitev pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni: - v I. in II.a) točkah izreka tako, da se na novo glasita: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo z dne 6. 3. 2020, sklenjena med tožečo in toženo stranko, in delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo z dne 6. 3. 2020 dne 11. 11. 2021 ni prenehalo, temveč je trajalo do 12. 11. 2021. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od vročitve sodbe plačati denarno povračilo v višini 16.387,78 EUR, do tedaj brez obresti, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi." in - v III. točki izreka tako, da se na novo glasi: "III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo z dne 6. 3. 2020, sklenjena med tožnikom in toženko, in delovno razmerje tožnika pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo z dne 6. 3. 2020 dne 11. 11. 2021 ni prenehalo, temveč je trajalo do 12. 11. 2021 (I. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožniku plača denarno povračilo v višini 16.387,78 EUR, po poteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II.a) izreka). V presežku, tj. za plačilo 32.775,56 EUR in glede zakonskih zamudnih obresti že od 3. 12. 2021, je tožbeni zahtevek iz naslova plačila denarnega povračila zavrnilo (točka II.b) izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna povrniti tožniku stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti zadeve (III. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in odločitev o stroških postopka, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da tožnik nima pravnega interesa za uveljavljanje delovnega razmerja na dan 12. 11. 2021, ko je že bil zaposlen pri drugem delodajalcu. Odločitev sodišča prve stopnje o tem ugovoru toženke je vsebinsko prazna, zato je ni mogoče preizkusiti. Tožnik je trajanje delovnega razmerja za še en dan utemeljeval z nezakonitostjo predčasnega odpoklica. Vsebinsko tožnik ni izpodbijal zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, temveč je izpodbijal predčasni odpoklic. Sodišče prve stopnje, ki je na tej podlagi odločilo o trajanju delovnega razmerja, je sprejelo materialnopravno napačno odločitev. Sodišče prve stopnje je obravnavalo nesklepčen zahtevek, za potrebe odločitve pa samo nadomestilo manjkajočo trditveno podlago. Ne strinja se s presojo sodišča, da je tožnik tožbeni zahtevek postavil pravilno. Tudi o tem izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov. Iz tožbene naracije ni izhajal noben delovnopravni zahtevek, ampak gre za čisto obliko gospodarskega statusnega spora. Tožnik v postopku ni navajal razlogov za nezakonitost odpovedi, ampak za nezakonitost odpoklica, kar ni pravilno. Edini možni pravilni zahtevek je bil na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ki ga tožnik ni postavil. Da bi bila tožba popolna in sklepčna, bi morala biti obrazložena z razlogi za nezakonitost odpovedi. S samostojnim zahtevkom na trajanje delovnega razmerja poslovodna oseba ne more uspeti, ker se ne more več vrniti na funkcijo, ker ni več imenovana. Sodišče o sodni razvezi ne more odločati, če možnosti reintegracije ni. Sodišče prve stopnje je mimo in brez trditev tožnika ugotavljalo razloge za nezakonitost odpovedi, s čimer je kršilo razpravno načelo. Tožnik je zatrjeval, da mu je toženka 12. 11. 2021 izdala ugotovitveni sklep, iz socialnih zavarovanj pa ga je odjavila že 11. 11. 2021. Tožnik ni zatrjeval, da je že bil v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, ko je 15. 11. 2021 prejel odpoved z dne 12. 11. 2021. Navajal je samo, da je bil od 12. 11. 2021 zaposlen pri drugem delodajalcu. Toženka je v tretji pripravljalni vlogi prikazala, da je odjavo tožnika iz zavarovanja pri ZZZS vložila 15. 11. 2021 po tem, ko je tožniku vročila odpoved. Dejstva, da je toženka odjavo vložila 15. 11. 2021, tožnik ni prerekal, sodišče prve stopnje pa je to dejstvo spregledalo. Toženka pred 15. 11. 2021 tožnika ni mogla odjaviti, ker mu odpoved pred tem dnem še ni bila vročena. Tožnik ničesar iz obrazložitve odločitve o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni uveljavljal kot razlog za nezakonitost. Zgrešen je zaključek, da je toženka odpoved podala po tem, ko je tožniku že prenehalo delovno razmerje. Tožnik je bil na dan 15. 11. 2021 še v delovnem razmerju, na podlagi odjave, vložene istega dne skupaj z odpovedjo in potrdilom o vročitvi, pa je bil odjavljen za nazaj z datumom 11. 11. 2021. Datum odjave tožnika iz zavarovanja se povezuje z vprašanjem pravilnega dne prenehanja delovnega razmerja, ne pa z vprašanjem zakonitosti odpovedi. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo delovno razmerje pri toženki na dan 12. 11. 2021, čeprav je ta dan že imel sklenjeno delovno razmerje pri drugem delodajalcu. Napačna je odločitev sodišča o sodni razvezi, v zvezi s čimer tudi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Med vse okoliščine in interes obeh strank ni mogoče umestiti stališča sodne prakse, da se predčasno odpoklicana poslovodna oseba ne more vrniti na funkcijo, kar bi avtomatično utemeljilo sodno razvezo. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo odpravnine, priglašenih v vlogi z dne 19. 10. 2022. Zahtevek v zvezi z odpravnino nima nobene veze z delovnopravnimi zahtevki tožnika in so bili stroški povzročeni neutemeljeno, ne uživajo pa posebne obravnave iz petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo spremeni in zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo v zvezi s pravnim interesom navaja, da je v obravnavanem sporu zahteval ugotovitev trajanja delovnega razmerja in denarno povračilo v smislu 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Ne strinja se s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi mimo trditev tožnika. Tožnik je v vlogah opozoril na razhajanje med datumom odjave tožnika iz socialnih zavarovanj in datumom odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Drži sicer, da se je primarno skliceval na druge razloge za nezakonitost odpovedi, vendar sodišče na pravna naziranja strank ni vezano (iura novit curia), v individualnih delovnih sporih pa tudi velja preiskovalno načelo iz 34. člena ZDSS-1. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa je na pravilno ugotovljena odločilna dejstva zavzelo zmotno materialnopravno stališče glede nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženki.

6. Toženka v pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek je neutemeljen. Sodba ne vsebuje takšnih pomanjkljivosti, da se je ne bi dalo preizkusiti. Vsebuje dovolj jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih (tudi glede presoje pravnega interesa tožnika, pravilnosti postavljenega tožbenega zahtevka, zakonitosti prenehanja delovnega razmerja in sodne razveze), ki niso v nasprotju sami s sabo ali z izrekom sodbe. Utemeljen ni niti očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je tudi pojmovno napačno uveljavljan kot ta kršitev,1 saj iz obrazložitve pritožbe izhaja uveljavljanje drugih pritožbenih razlogov, zlasti zmotne uporabe materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik s sklepom nadzornega sveta toženke 6. 9. 2019 imenovan za predsednika uprave toženke za mandatno obdobje štirih let od 14. 3. 2020. Pri toženki je bil nazadnje zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo z dne 6. 3. 2020 za čas trajanja mandata predsednika uprave. Nadzorni svet toženke ga je s sklepom z dne 11. 11. 2021 odpoklical s funkcije predsednika uprave iz razlogov nesposobnosti vodenja poslov in hujših kršitev obveznosti. Na podlagi odpoklica je toženka izdala ugotovitveni sklep z dne 12. 11. 2021, ki je bil tožniku vročen 15. 11. 2021 in ima po presoji sodišča prve stopnje naravo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je še, da je tožniku delovno razmerje pri toženki prenehalo z 11. 11. 2021 (tega dne je bil še v delovnem razmerju pri toženki), saj je bil s tem dnem odjavljen iz socialnih zavarovanj, od 12. 11. 2021 dalje pa je bil tožnik v delovnem razmerju z drugim delodajalcem.

8. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ima pravni interes za uveljavljanje tožbenega zahtevka, da pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo z dne 6. 3. 2020, sklenjena med tožnikom in toženko, in delovno razmerje tožnika pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo z dne 6. 3. 2020 dne 11. 11. 2021 ni prenehalo, temveč je trajalo do 12. 11. 2021. S tako postavljenim zahtevkom tožnik v tem sporu ni uveljavljal trajanja delovnega razmerja še za en dan, tj. za 12. 11. 2021, kar neutemeljeno navaja toženka v pritožbi. Čeprav se na prvi pogled glede na oblikovan tožbeni zahtevek res zdi tako,2 je iz tožnikove trditvene podlage (list. št. 7 in 8 ter list. št. 35) razvidno, da s tem zahtevkom tožnik uveljavlja sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi3 na podlagi 118. člena ZDR-1 in da trajanja delovnega razmerja po 11. 11. 2021 in reparacije ne uveljavlja, saj je bil že z 12. 11. 2021 (od začetka tega dne) zaposlen pri drugem delodajalcu. Da je tudi sodišče prve stopnje ta zahtevek razumelo kot zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, izhaja iz 6. točke obrazložitve sodbe (sodišče se sklicuje na 118. člen ZDR-1). Ker tožnik trajanja delovnega razmerja pri toženki še za en dan po 11. 11. 2021 ne uveljavlja, so že zato neutemeljene pritožbene navedbe o neobstoju pravnega interesa za tak zahtevek, ker se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu že takoj z naslednjim dnem. Tudi sicer neutemeljenost tožbenega zahtevka še ne pomeni neobstoja pravnega interesa za njegovo uveljavljanje. Obstoj pravnega interesa je namreč odvisen zgolj od načelnega vprašanja, ali bi ugoditev tožnikovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Uveljavljanja sodne razveze tožnik brez uveljavljanja sodnega varstva z ustrezno postavljenim tožbenim zahtevkom ne more doseči. 9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožbeni zahtevek v tem sporu ni pravilno oblikovan. Iz tožbene naracije jasno izhaja, da je predmet tega spora nezakonitost prenehanja delovnega razmerja. Ne glede na razloge tožnik v obravnavanem sporu uveljavlja, da mu je delovno razmerje prenehalo iz neutemeljenih razlogov in zato nezakonito. Postavil je tožbeni zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in denarno povračilo na podlagi 118. člena ZDR-1. Tožbenega zahtevka na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot takšnega ni postavil. Na toženkin ugovor nepopolne tožbe je tožnik pojasnil, med drugim,4 da tako oblikovan zahtevek glede na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ni (več) dovoljen (VIII Ips 163/2018), čemur je pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeni ugovori v smeri, da zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS v sporu o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja poslovodne osebe ne pridejo v poštev, so neutemeljeni. Toženka izhaja iz stališča, da je to (edini) zahtevek, ki ga poslovodni delavci lahko in morajo postaviti, saj pravnega interesa za uveljavljanje zahtevkov za sodno razvezo in denarno povračilo ter reparacijo nimajo, kar pa ne drži. Ni razloga za drugačno obravnavanje te skupine delavcev pri oblikovanju tožbenega zahtevka.

10. V zvezi z nezakonitostjo prenehanja tožnikovega delovnega razmerja je odločilna presoja sodišča prve stopnje, da se pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili, da ta preneha avtomatično zaradi odpoklica (čeprav bi se lahko na podlagi zadnje alineje prvega odstavka 73. člena ZDR-1), temveč sta se v tretjem odstavku 15.3. točke pogodbe o zaposlitvi izrecno dogovorili, da mora toženka v primeru odpoklica tožnika z njegove funkcije odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovitveni sklep z dne 12. 11. 2021, čeprav je poimenovan kot "ugotovitveni", štelo za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaključek o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pa je sodišče prve stopnje izpeljalo iz ugotovitve, da je toženka odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročila 15. 11. 2021, ko tožnik ni imel več delovnega razmerja s toženko, saj ga je ta iz socialnih zavarovanj odjavila že z 11. 11. 2021. Takšno stališče je materialnopravno zmotno.

11. Stališče, da mora delovno razmerje med delavcem in delodajalcem v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, obstajati, sicer odpoved ni zakonita, je načelno pravilno. Takšno stališče je bilo že večkrat zavzeto v sodni praksi (glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 195/2012, VIII Ips 160/2010, VIII Ips 118/2015,5 VIII Ips 183/2018 idr.). Vendar je to stališče, ki je bilo zavzeto v povsem drugačni dejanski situaciji od obravnavane, in sicer kadar gre za konkurenco dveh odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma, kadar obstajata dve pravni podlagi za prenehanje delovnega razmerja (npr. poleg odpovedi še prenehanje delovnega razmerja s potekom časa pri pogodbi o zaposlitvi za določen čas). Prezgodnja odjava iz socialnih zavarovanj oziroma odjava za nazaj, kot v obravnavanem primeru, pa ni situacija, ki bi pripeljala do nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bila ravno ta odpoved podlaga za odjavo iz socialnih zavarovanj. Zato je zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje, da že zgolj dejstvo, da bi moral biti delavec še nekaj dni socialno zavarovan pri delodajalcu, ki mu je podal odpoved, oziroma, da je bil v trenutku vročitve (in podaje) odpovedi že (za nazaj) odjavljen iz socialnih zavarovanj, pripelje do nezakonitosti te odpovedi. Toženka v pritožbi pravilno navaja, da je nepravilna odjava iz socialnih zavarovanj lahko le podlaga za uveljavljanje obstoja delovnega razmerja še za določeno obdobje in pravic iz njega za čas do učinkovanja odpovedi. Pri tem ne gre za reparacijo (tj. uveljavljanje pravic za čas nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja), ampak za zahtevek na izpolnitev pogodbe. Da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 11. 2021 podlaga za odjavo iz zavarovanj z dnem 11. 11. 2021 in za prenehanje delovnega razmerja, med strankama ni bilo sporno.

12. Tudi s strani tožnika uveljavljan neutemeljen odpoklic s funkcije predsednika uprave toženke nima za posledice nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje (ne)utemeljenost razlogov za odpoklic pravilno označilo za nepomembno in pravilno v ta namen ni izvajalo dokaznega postopka. Razlogi za odpoklic s poslovodne funkcije in njihova utemeljenost z vidika zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso bistveni, zato se v sporu o nezakonitosti odpovedi ne presojajo in tudi niso predhodno vprašanje, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v sklepu opr. št. Pdp 458/2022, izdanem na pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o prekinitvi tega postopka. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila izdana zaradi odpoklica tožnika s poslovodne funkcije, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve sodbe in kot izhaja tudi iz ugotovitvenega sklepa z dne 12. 11. 2021 (A6).6 Že sam odpoklic zato predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne glede na njegovo utemeljenost in ne glede na to, ali je bil odpoklic s poslovodne funkcije morebiti že ugotovljen za ničnega (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 474/2009, VIII Ips 187/2009, VIII Ips 114/2014, VIII Ips 47/2019 idr.).

13. Ker s strani tožnika uveljavljani razlog za neutemeljeno in nezakonito prenehanje delovnega razmerja ne more pripeljati do utemeljenosti tožbenega zahtevka za sodno razvezo in denarno povračilo, je pritožbeno sodišče pritožbi zoper glavno stvar ugodilo in izpodbijani (ugodilni) del sodbe v I. in II.a) točkah izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

14. Drugih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Zaradi spremembe uspeha strank v sporu je pritožbeno sodišče delno spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik v sporu ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ni pa dolžan toženki povrniti njenih stroškov postopka, saj na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja ne glede na izid postopka sam krije svoje stroške postopka, pri čemer o zlorabi procesnih pravic tožnika ni mogoče govoriti. Toženka sama krije tudi stroške izjave o spremembi tožbe z dne 19. 10. 2022, saj je bila sprememba tožbe predlagana v sporu o prenehanju delovnega razmerja, zato se ta izjava šteje za strošek tega postopka in deli usodo stroškov delodajalca na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da toženka sama krije stroške te vloge (353. člen ZPP).

16. Ker toženka s pritožbo ni uspela le v zanemarljivem delu, tožnik sam krije svoje stroške (sicer nepotrebnega) odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP, drugi odstavek 165. člena ZPP).

1 Ta kršitev je podana le, kadar sodišče pri ugotavljanju odločilnih dejstev vsebino izvedenih dokazov napačno povzame v obrazložitvi odločbe. Tega toženka v pritožbi sodišču prve stopnje ne očita. 2 Zapis datuma za predlogom "do" (v obravnavanem primeru "do 12. 11. 2021") se namreč praviloma prebere "do vključno" (v obravnavanem primeru "do vključno 12. 11. 2021"). 3 Zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi se povsem pravilno oblikuje na način: "Pogodba o zaposlitvi z dne _____ se sodno razveže z dnem _____." 4 Uveljavljal je sicer tudi, da sama odpoved pogodbe o zaposlitvi v obravnavanem sporu ni relevantna, ker mu je delovno razmerje prenehalo že s samim odpoklicem s funkcije predsednika uprave, zato mu odpovedi ni treba izpodbijati – list. št. 34 in 35. 5 Na katero se zmotno sklicuje sodišče prve stopnje. 6 V njem je zapisano, da tožniku preneha delovno razmerje in pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo z dne 6. 3. 2020 v družbi toženke, ker je bil na podlagi sklepa nadzornega sveta toženke z dne 11. 11. 2021 /.../ odpoklican s funkcije predsednika uprave družbe.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia