Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje nesorazmerno omejilo toženkino pravico do svobode izražanja in javnega obveščanja z odločitvijo, da je toženka z objavo vzdevkov paznikov v zaporu in načinom pisanja o njihovem domnevnem nasilju nad obsojenci protipravno posegla v pravice tožnikov do zasebnosti, časti in dobrega imena vključno z domnevo njihove nedolžnosti.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje nesorazmerno omejilo toženkino pravico do svobode izražanja in javnega obveščanja z odločitvijo, da je toženka z objavo vzdevkov paznikov v zaporu in načinom pisanja o njihovem domnevnem nasilju nad obsojenci protipravno posegla v pravice tožnikov do zasebnosti, časti in dobrega imena vključno z domnevo njihove nedolžnosti?

Obrazložitev

1. V reviji A., katere izdajatelj je tožena stranka, je bil dne 9. 6. 2008 objavljen članek o tem, da pazniki v zaporu ... neprimerno obravnavajo zapornike. V članku so bili navedeni tudi vzdevki paznikov, v katerih so se prepoznali tožniki. S tožbo od sodišča zahtevajo, naj toženi družbi naloži plačilo odškodnine zaradi posega v njihove osebnostne pravice.

2. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so razmere v zaporu tema, ki sodi v sfero interesa javnosti, da pa je novinar z navedbo vzdevkov paznikov razkril tudi njihovo identiteto. Navedlo je, da so pazniki javni uslužbenci, ki niso na vodilnih položajih, torej niso javne osebe, da tudi javni uslužbenci lahko postanejo relativno javne osebe v povezavi s kakšnim dogodkom, da pa v obravnavani zadevi ni šlo za takšen primer. Ocenilo je, da je bil slog pisanja v objavljenem članku izrazito negativen, oster in šokanten in da mora novinar ob takšnem slogu pisanja, še zlasti, če ob tem razkrije identiteto obravnavanih oseb, še posebej skrbno preveriti resničnost navedb. Navedlo je, da dejstvo, da je bila imenovana komisija za preiskovanje razmer še ne pomeni, da so bile navedbe zapornikov resnične, zlasti ker preiskava komisije teh govoric ni potrdila. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bila upoštevajoč vse okoliščine primera presežena dovoljena meja svobode izražanja, saj je bilo z njenim izvrševanjem prekomerno poseženo v pravico do dobrega imena in časti paznikov, ker so se ti lahko na podlagi poimenovanj v članku zlahka identificirali oziroma je to lahko storila tudi njihova okolica.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo, da je toženka protipravno posegla v pravice tožnikov do zasebnosti, časti in dobrega imena, vključno z domnevo njihove nedolžnosti, nesorazmerno omejilo toženkino pravico do svobode izražanja in javnega obveščanja. Navedlo je, da je iz članka jasno razvidno, da gre za povzetek tistega, kar je avtor članka o domnevnem nasilju izvedel od obsojencev. Navedlo je, da avtor ne piše le o domnevnem nasilju paznikov, ampak o neprimernih razmerah v zaporu nasploh. Poudarilo je, da nobena okoliščina ne kaže na avtorjev zaničevalni namen, da je imela toženka utemeljen razlog verjeti, da se zlorabe v zaporu res dogajajo, in da zadošča, da je novinar trditve preveril pri upravi, saj identitete paznikov ni poznal. Poudarilo je tudi, da zadošča, da so za tožnike sporni očitki v članku zapisani v pogojnem naklonu.

4. Zoper takšno odločitev tožniki predlagajo dopustitev revizije in kot pomembna izpostavljajo naslednja pravna vprašanja: -

Ali imajo tožniki zgolj zaradi dejstva, da so javni uslužbenci (ki niso na vodilnih položajih) status absolutno ali relativno javne osebe in so zato dolžni trpeti širše meje sprejemljive kritike, ali takega statusa nimajo? - Ali omemba tožnika z vzdevkom, na podlagi katerega je bil razpoznaven vsaj širši okolici, izključuje protipravnost ravnanja tožene stranke, saj naj bi bila njena protipravnost podana le, če bi tožena stranka tožnika omenila z imenom in priimkom? - Ali omemba tožnikov z vzdevki, kljub dejstvu, da je tožena stranka pojasnila, da dejansko gre za nepreverjeno informacijo, kaže na novinarjev zaničevalni namen? - Ali priznanje tožene stranke, da se je zavedala dejstva, da informacije, ki jih objavlja, morda niso resnične, lahko pomeni, da je informacijo objavila v dobri veri? - Ali uporaba pogojnika v besedilu sama po sebi izključuje toženkin nedopustni poseg v čast in dobro ime tožnikov? - Ali je označitev tožnikov s sadisti, pijanci in nasilneži objektivno in subjektivno žaljiva? - Ali je za razlog verjeti, da je informacija resnična, dovolj, da je tožena stranka prosila za informacijo organ, ki pa ji na vprašanje ni dal odgovora?

5. Predlog je utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je mogoče vsa v predlogu navedena vprašanja strniti v vprašanje, ali je materialnopravna pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo, da je toženka z objavo vzdevkov paznikov v zaporu in načinom pisanja o njihovem domnevnem nasilju nad obsojenci protipravno posegla v pravice tožnikov do zasebnosti, časti in dobrega imena, vključno z domnevo njihove nedolžnosti, nesorazmerno omejilo toženkino pravico do svobode izražanja in javnega obveščanja. Ocenilo je, da je glede tega vprašanja izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zato je revizijo na podlagi tretjega odstavka 367.c člena ZPP dopustilo.