Jedro

Stališče, da je potrebno tožbeni zahtevek na ugotovitev skupnega premoženja zavrniti, ker ga ob zaključku glavne obravnave na prvi stopnji ni, je napačno. Smisel tovrstne pravde je namreč ureditev premoženjskih razmerij med zakoncema. Dejstvo, da je bilo stanovanje, ki je predmet pravde, med pravdnim postopkom prodano na javni dražbi, na višino deležev zakoncev na premoženju, pridobljenim delom v času trajanja zakonske zveze, nima nikakršnega vpliva. Morebitno obogatitev partnerja in svoje prikrajšanje bo tožnik lahko uveljavljal z obligacijskim zahtevkom v drugi pravdi. Zato nedvomno izkazuje interes za ugotovitveni zahtevek, da stanovanje, ki je predmet pravde, sodi v skupno premoženje pravdnih strank, kot tudi na ugotovitev velikosti deležev vsakega od bivših zakoncev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Izrek o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank dvosobno stanovanje na naslovu P., in da delež vsakega od zakoncev znaša 1/2. 2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da skupnega premoženja ni več, da je zato tožbeni zahtevek na ugotovitev skupnega premoženja neutemeljen, zmotno. Med pravdnim postopkom na ugotovitev skupnega premoženja je bilo stanovanje, ki je predmet te pravde, prodano v izvršilnem postopku na javni dražbi. Sodišče še ni izdalo sklepa o domiku niti kupec kupnine ni plačal. Sodišče tudi še ni odločilo o ugovoru tretjega, ki ga je podala tožeča stranka in predlagala, da se izvršba na polovico stanovanja izreče za nedopustno. Stanovanje na javni dražbi ni bilo prodano zaradi poplačila skupnih dolgov. Tudi če bi bilo, to ni razlog za zavrnitev zahtevka na ugotovitev skupnega premoženja in deleža posameznega zakonca na tem premoženju. Glavna obravnava v tem konkretnem primeru je bila zaključena 23. 5. 2012. Tožnik je hrvaški državljan in ima v skladu z Zakonom o pogojih za pridobitev lastninske pravice fizičnih in pravnih oseb držav kandidatk za članstvo v Evropski uniji na nepremičninah (Ur. list R Slovenije, št. 61/2006), vse pogoje za pridobitev lastninske pravice na spornem stanovanju, zato dejstvo, da je hrvaški državljan, ne more biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne. V obrazložitvi vztraja, da tožeča stranka kot hrvaški državljan ni mogla na originaren način pridobiti lastninske pravice na stanovanju, ki je predmet pravde. Do zaključka pravdnega postopka je bilo stanovanje, ki je predmet pravde, že tudi odsvojeno, ker je bilo prodano na dražbi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V pritožbenem postopku ni sporno, da je bilo stanovanje, ki je predmet pravde, kupljeno v času trajanja zakonske zveze. Kljub temu je sodišče tožbeni zahtevek na ugotovitev, da stanovanje sodi v skupno premoženje bivših zakoncev (zakonska zveza je bila razvezana 22. 9. 2010), zavrnilo, ker je bil dolžnik ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe, v letu 1997, državljan Republike Hrvaške. Stanovanje je bilo na javni dražbi prodano 20. 12. 2011, zato po mnenju sodišča prve stopnje, tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen, saj skupnega premoženja pravdnih strank ni več.

6. Stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno tožbeni zahtevek na ugotovitev skupnega premoženja zavrniti, ker ga ob zaključku glavne obravnave na prvi stopnji ni, je napačno. Smisel tovrstne pravde je namreč ureditev premoženjskih razmerij med zakoncema. Dejstvo, da je bilo stanovanje, ki je predmet pravde, med pravdnim postopkom prodano na javni dražbi, na višino deležev zakoncev na premoženju, pridobljenim delom v času trajanja zakonske zveze, nima nikakršnega vpliva. Morebitno obogatitev partnerja in svoje prikrajšanje bo tožnik lahko uveljavljal z obligacijskim zahtevkom v drugi pravdi. Zato nedvomno izkazuje interes za ugotovitveni zahtevek, da stanovanje, ki je predmet pravde, sodi v skupno premoženje pravdnih strank, kot tudi na ugotovitev velikosti deležev vsakega od bivših zakoncev. Pravnomočna ugotovitvena odločba bo namreč podlaga za morebitni obligacijski zahtevek proti toženi stranki.

7. Dejstvo, da je tožnik hrvaški državljan, bi bila lahko ovira v postopku za delitev premoženja, če bi ta potekal pred letom 2006, nikakor pa to ni ovira v postopku, kjer se premoženjska razmerja med zakoncema šele urejajo.

8. Zaradi zmotnega razumevanja sodišča prve stopnje, da je bistvo konkretne pravde le ureditev premoženjskih razmerij med bivšima zakoncema, je zmoten materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek na ugotovitev skupnega premoženja in deležev posameznega zakonca ni utemeljen. Dejansko stanje je tako posledično ostalo neraziskano, dokazi v zvezi s prispevki posameznega od zakoncev k nastanku skupnega premoženja, pa neocenjeni. Zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrača prvostopnemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 355. člen ZPP).

9. Izrek o stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).