Jedro

Denarna terjatev na podlagi 290. člena ZOR nastane šele tedaj, ko jo upnik izbere namesto neizpolnjene nedenarne (dajatvene) obveznosti. Ker se višina te terjatve navezuje na vrednost dolgovane stvari, jo je treba določiti. Ta vrednost se s časom spreminja, zato jo je treba določiti v konkretno določenem času. To je naravna lastnost t.i. nečistih denarnih terjatev, ki se odraža tudi pri teku zakonskih zamudnih obrestih.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se odločitev sodišča druge stopnje v obrestnem delu spremeni tako, da začnejo te teči 3.9.1999 ter od tedaj dalje tečejo v skladu z zakonom. V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožnica je tej pravdi zahtevala plačilo 1.900.000 SIT. Gre za denarno vrednost avtomobila Mazda Demio 1,4 I. Vozilo je bilo glavna nagrada nagradne igre, ki jo je javno razglasila tožena stranka. Sporno vprašanje v tej pravdi je bilo, ali je tožnica izpolnila vse razpisne pogoje ali ne. Na izžrebani kuponček nagradne igre je namreč zapisala svoje ime, ulico ter hišno številko, ne pa tudi kraja.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju presodilo, da tožnica s pomanjkljivim zapisom svojega naslova ni izpolnila vseh pogojev za veljavno izpolnitev nagradne kartice. Pri tem se je oprlo na pravila nagradne igre, ki so razvidna iz zapisnika Odbora za reklamiranje pri toženi stranki. Njen tožbeni zahtevek je zato zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Toženi stranki je naložilo, naj tožnici plača 1.900.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 21.6.1999 dalje. V razlogih je navedlo, da pravila, ki jih je na seji prej navedenega odbora sprejela tožena stranka, niso sestavni del javno razpisane nagradne igre, saj niso bila v celoti javno objavljena. Naslov udeleženca v igri pa služi izključno njegovi identifikaciji ter temu, da se mu nagrada lahko podeli. Ta namen pa je bil v konkretni zadevi navzlic izostanku zapisa kraja tožničinega prebivališča dosežen.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Revizija meni, da so razlogi sodbe v nasprotju z vsebino nagradne kartice. Splošno znano je, da beseda naslov, ki so ga morali navesti udeleženci nagradne igre, pomeni tudi kraj bivanja in ne samo ulice in hišne številke. Zato razlog sodišča, da pogoj navedbe kraja bivanja ni bil objavljen, ne vzdrži presoje. Revizija meni, da tožeča stranka tako ni izpolnila vseh pogojev za sodelovanje v nagradni igri Revizija pa graja tudi odločitev o zamudnih obrestih. Nasprotuje temu, da te tečejo že od dneva žrebanja. To je namreč v nasprotju z 290. in 189. členom Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 do Uradni list RS, št. 87/2002; ZOR). Obresti bi tožnica lahko zahtevala šele za čas od izdaje sodbe dalje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS, št. 26/99 do Uradni list RS, št. 90/2005; ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

O glavni stvari: V obravnavani zadevi gre zgolj za vprašanje, ali je bila tožena stranka upravičena zavrniti izžrebani kuponček tožnice v nagradni igri zato, ker ob svojem imenu in naslovu ni navedla tudi kraja prebivališča. Stališče pritožbenega sodišča je glede tega vprašanja prepričljivo. Naslov so morali udeleženci nagradne igre navesti izključno zato, da je bila mogoča identifikacija udeleženca ter da je izžrebancu nagrado sploh mogoče podeliti. O tem, da navedba naslova ne služi nobenemu drugemu namenu, najbrž ne more biti razumnega dvoma. Dolžnost navedbe podatkov na nagradnem kupončku tako ne predstavlja pogoja v pomenu prvega odstavka 229. člena ZOR, marveč splošni pogoj, ki sploh omogoča nastanek dvostranskega pravnega razmerja (obligacije, katere temelj je enostranska izjava volje na eni in izpolnitev pogojev na drugi strani) in možnost izpolnitve obveznosti iz tega razmerja. Brez obeh identificiranih pravnih subjektov namreč po naravi stvari ni mogoč obstoj dvostranskega pravnega razmerja, kakor tudi ne izpolnitev obveznosti.

Ker identifikacija tožnice navzlic umanjkanju navedenega kraja bivanja ni bila onemogočena ali pretirano (nesorazmerno) otežena, bi tožnica morala prejeti nagrado. Ker je ni, je utemeljeno zahtevala denarno vrednost dolgovane stvari (290. člen ZOR). Pritožbeno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo. Revizija sicer uveljavlja tudi revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar tega revizijskega razloga ne obrazloži. Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

O zamudnih obrestih: Z izpodbijano sodbo so bile tožnici priznane zakonske zamudne obresti vse od dneva žrebanja dalje. Revizija meni, da za tek zamudnih obrestih pred dnevom izdaje sodbe ni pravne podlage.

290. člen ZOR o obrestih res ne določa ničesar. Tako je treba uporabiti splošna pravila. V 277. členu ZOR oz. sedaj 378. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list, št. 83/2001 do Uradni list RS, št. 28/2006; OZ) je določeno, da dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti.

Z dnem žrebanja tožeča stranka ni pridobila denarne terjatve proti toženi stranki in tako ta tedaj tudi ni prišla v zamudo. Denarna terjatev na podlagi 290. člena ZOR nastane šele tedaj, ko jo upnik izbere namesto neizpolnjene nedenarne (dajatvene) obveznosti. Ker se višina te terjatve navezuje na vrednost dolgovane stvari (v konkretnem primeru avtomobila), jo je treba določiti. Ta vrednost se s časom spreminja, zato jo je treba določiti v konkretno določenem času. To je naravna lastnost t.i. nečistih denarnih terjatev, ki se odraža tudi pri teku zakonskih zamudnih obrestih.

Drugi odstavek 189. člena ZOR določa, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. To velja tedaj, ko višino premoženjske škode sodišče ugotavlja v dokaznem postopku in se opira na dokazna sredstva (npr. cenitev), ki veljajo le za točno določen čas. Problem določitve vrednosti dolgovane stvari (290. člen ZOR) je v bistvenih prvinah identičen, zato je na mestu analogna uporaba tega pravila odškodninskega prava tudi v obravnavanem primeru. Od tedaj dalje (ko terjatev tako postane čista denarna terjatev) zato tudi tečejo zamudne obresti.

Vrhovno sodišče se je v zadevi II Ips 595/2001 že izjavilo, da pravilo drugega odstavka 189. člena ZOR ne predpisuje, da bi se povračilo škode odmerjalo prav na dan izdaje sodbe odločbe, marveč v času sojenja. Tako je v zadevi II Ips 88/2002 tudi priznalo zamudne obresti že za čas pred izdajo sodbe in sicer od tedaj, ko je ugotovilo premoženjsko škodo. Pogoj seveda je, da je dolžnik že v zamudi.

Dokaz, ki je v obravnavani zadevi služil ugotovitvi vrednosti dolgovane stvari, je bil cenik vozil Mazda z dne 3.9.1999 (listina A 11). To je torej čas, ki opredeljuje ugotovitev vrednosti dolgovane stvari. Ker je bil tudi pogoj, da je tožena stranka v zamudi, tedaj že izpolnjen (v zamudo je prišla najkasneje je ob vložitvi tožbe, ko je tožnica nedvomno opravila izbiro po 290. členu ZOR), tečejo zakonske zamudne obresti od glavnice v obravnavani zadevi od 3.9.1999 in ne že od 21.6.1999, kot je bilo razsojeno z izpodbijano sodbo. Reviziji je sodišče v obrestnem delu zato delno ugodilo ter priznalo tek zamudnih obresti šele od navedenega datuma dalje. Ker je o začetku teka obresti tako pravnomočno razsojeno šele s to sodbo, bo treba pri njihovem obračunu upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2.3.2006. O stroških postopka: Tožena stranka je uspela le s sorazmerno majhnim delom revizije, pa še to v delu, ki se nanaša na akcesorno obveznost. Enako velja tudi glede uspeha v celotni pravdi. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s drugim odstavkom 165. člena ZPP je zato revizijsko sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi stroške revizijskega postopka. Iz enakih razlogov revizijsko sodišče tudi ni posegalo v stroškovno odločitev izpodbijane sodbe.