Jedro

Status prosilca za azil ima tudi tujec, ki ponovno prosi za azil, zato se mu gibanje lahko omeji le z izdajo sklepa v smislu določbe 27. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 66. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) ugodilo tožnikovi tožbi zaradi dejanja tožene stranke in toženi stranki naložilo, da mora v 24 urah po prejemu tega sklepa pooblaščencu tožnika vročiti sklep o omejitvi gibanja, ali pa mu takoj po prejemu tega sklepa zagotoviti nastanitev brez omejitev.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče ugotavlja, da je tožnik dne 12. 6. 2007 v prostorih Azilnega doma, na zapisnik izjavil, da želi ponovno vložiti prošnjo za azil. Zato ima vse od trenutka vložitve ponovne prošnje za azil, pa vse do pravnomočne odločitve o tej prošnji, status prosilca za azil in mu je mogoče omejiti gibanje samo skladno z določbo 27. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/06-UPB). Ker tožena stranka tožniku ni izdala sklepa o omejitvi gibanja na podlagi navedene določbe ZAzil, je kršila pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da je tožnik že enkrat prosil za priznanje azila v Republiki Sloveniji in da je bila njegova prošnja pravnomočno zavrnjena. Dne 11. 6. 2007 je tožnik nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo, prišel v Azilni dom ter želel ponovno zaprositi za azil v Republiki Sloveniji. Po presoji tožene stranke ponovne tožnikove prošnje ni šteti za prošnjo za azil, ampak za prošnjo za uvedbo ponovnega azilnega postopka. Taka prošnja tožniku ne daje statusa prosilca za azil in pravic iz tega statusa, ampak je tožnik tujec. Zato je bil skladno z Zakonom o tujcih odpeljan in nastanjen v Center za tujce. Tožena stranka meni, da je treba razlikovati med prošnjo za uvedbo prvega azilnega postopka in prošnjo za uvedbo ponovnega azilnega postopka, ker bi sicer prihajalo do samovoljnega podaljševanja statusa prosilcev za azil. Uveljavljanje takšnega statusa bi lahko nekomu postalo življenjski slog. Tako uporabo 41. člena ZAzil je že potrdilo Upravno sodišče RS in tudi Vrhovno sodišče RS - sodba VS RS, št. I Up 1149/2006-2 z dne 27. 7. 2006. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-238/06 -19 z dne 7. 12. 2006, s katero je sicer ugotovljeno, da je 1. odstavek 41. člena ZAzil v neskladju z Ustavo RS, vendar pa je kot neutemeljen zavrnilo očitek pobudnikov, da pristojni organ na podlagi 1. odstavka 41. člena ZAzil o ustavnih in temeljnih pravicah posameznikov odloča s formalnim sklepom o zavrženju vloge, namesto da bi odločil z meritorno odločbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbi navaja, da je odločitev sodišča pravilna, pritožba pa neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi za odločitev so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbah ZAzil. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ZAzil ne pozna namere o uvedbi ponovnega azilnega postopka, kot to navaja tožena stranka v pritožbi. ZAzil daje položaj prosilca za azil tujcu, ki vloži prošnjo za azil. To izhaja iz določbe 4. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil, ki kot prosilca za azil opredeljuje tujca, ki je vložil prošnjo za azil, in sicer od trenutka vložitve prošnje za azil do sprejetja pravnomočne odločitve. Da takega položaja ne bi imel tujec, ki ponovno prosi za azil, iz določb ZAzil ne izhaja. Iz podatkov spisa izhaja in tudi ni sporno, da je tožnik v prostorih Azilnega doma izjavil, da želi podati prošnjo za azil ter za to navedel razloge. Po presoji pritožbenega sodišča taka tožnikova izjava ustreza opredelitvi prošnje za azil. Zato ima tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik vse od vložitve prošnje za azil pa vse do pravnomočne odločitve o tej prošnji, status prosilca za azil. Prosilcu za azil pa je mogoče omejiti gibanje oziroma osebno svobodo samo v skladu z določbo 27. člena ZAzil, ki izrecno določa razloge za tak ukrep. Ob ugotovitvi, da obstaja kakšen od razlogov iz 27. člena ZAzil lahko tožena stranka izreče omejitev gibanja, o čemer izda ustrezen sklep, zoper katerega je dovoljena pritožba in če je ta zavrnjena je mogoč upravni spor. In ker tožena stranka tako ni ravnala, ampak je tožniku izdala sklep o nastanitvi v Centru za tujce, je odločitev sodišča pravilna.

Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje je tožena stranka z neizdajo sklepa o omejitvi gibanja po 27. členu ZAzil kršila pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati sklicevanje tožene stranke na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1149/2006, v kateri je bil predmet upravnega spora sklep, s katerim je bila na podlagi 41. člena ZAzil zavržena ponovna prošnja za azil in ne omejitev gibanja kot v obravnavanem primeru, kot tudi ne sklicevanje na stališče Ustavnega sodišča RS zavzeto v zvezi z navedeno določbo ZAzil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. in 82. člena v zvezi z določbo 2. odstavka 66. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.