Jedro

Prvostopno sodišče je omenjeni pouk strankam opustilo kljub temu, da je toženec v pravdi nastopal kot prava nevešča stranka, ki ga ni zastopal kvalificirani pooblaščenec, zaradi česar bi moralo sodišče toženca, ki iz nevednosti ni uporabljal procesnih pravic po ZPP, v okviru pomoči prava nevešči stranki (12. člen ZPP) tudi opozoriti, katera pravdna dejanja lahko opravi. Slednje velja tembolj, ker je toženec že v odgovoru na tožbo predlagal zaslišanje strank in prič, ki jih poimensko ni navedel, zato bi ga moralo prvostopno sodišče vsaj pozvati, da že podani dokazni predlog konkretizira tako, da bo mogoča njegova nadaljnja obravnava.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naložilo, da je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožencu je nadalje naložilo še povrnitev pravdnih stroškov tožnice v višini 1.344,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se pravočasno laično pritožuje toženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. V okviru smiselnega pritožbenega razloga bistvene kršitve procesnih določb navaja, da mu ni bila dana možnost za navedbe v zadevi oziroma se jih sodba sploh ni dotaknila. Izpostavlja, da je popolni pravni laik, sam nastopa proti tožbi tožnice, kot ga pač sodišče pozove in pouči, kaj lahko naredi. Že v odgovoru na tožbo je navedel, da mu je takratna življenjska partnerka (tožnica) dala avto leta 2010 ob dogovoru, da se razideta iz zunajzakonske skupnosti. Kljub navedbi, da je avto dobil ob delitvi premoženja na račun dela in prispevka v zunajzakonski skupnosti, ga o tem sodnik na obravnavi ni nič povprašal in vsega tega ni upošteval. Navaja, da zadeve očitno ni razumel, sodnik pa ga ni poučil in mu ni pojasnil postopka za navedbo dokazov, čeprav je imel toženec vsekakor še namen navesti več prič, ki bi potrdile, da je avto dobil za svoje vloženo delo, kar jim je povedala tožnica sama. Toženec je povedal, da ima priče, in je hotel navesti njihova imena. Pritožnik izpostavlja, da se v izpodbijani sodbi sodišče sploh ni ukvarjalo z njegovimi navedbami v odgovoru na tožbo in z njegovo izpovedbo, temveč je upoštevalo le prodajno pogodbo. Ob njeni sklenitvi je bilo obema s tožnico popolnoma jasno, da kupnine ne bo dobila, zato je predlagala, da na pogodbi napiše, da se kupnina plača takoj, kar naj bi pomenilo, da jo je toženec že plačal. Nadalje toženec graja prvostopni zaključek, da ni dokazal obstoja zunajzakonske skupnosti, kar po mnenju pritožnika v postopku sploh ni bilo sporno in tega tožnica ni zanikala (smiselni pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja). Zavzema se za razveljavitev izpodbijane prvostopne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, v katerem mu bo dana priložnost za zaslišanje v pritožbi poimensko navedenih prič, ki bodo njegove navedbe potrdile. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi z nezadostno procesno aktivnostjo, predvsem s preskopo izvedbo materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) in opustitvijo pomoči prava nevešči stranki (12. člen ZPP) tožencu okrnilo možnost obravnavanja, na kar se v svoji laični pritožbi izrecno sklicuje toženec. Opisana procesna kršitev je lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane prvostopne sodbe.

6. V obravnavani zadevi je tožnica svoj zahtevek na plačilo 10.000,00 EUR utemeljevala na podlagi priložene med pravdnima strankama sklenjene prodajne pogodbe, na podlagi katere naj bi tožencu že izročila avto, toženec pa ji kupnine zanj še ni plačal. Toženec se je tožbenemu zahtevku zoperstavljal z navedbo, da naj bi sporni avto od toženke dobil ob razpadu njune zunajzakonske skupnosti iz naslova delitve skupaj ustvarjenega, zato je zanikal, da bi tožnici karkoli dolgoval. V dokaz svojih trditev je v odgovoru na tožbo predlagal zaslišanje prič, ki jih poimensko ni navedel, in zaslišanje strank.

7. Iz zapisnika o „poravnalnem naroku in glavni obravnavi“ z dne 11. 6. 2013 ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje ob izvedbi poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo pravdni stranki opozorilo po prvem odstavku 286. člena ZPP, da mora stranka najkasneje na tem naroku navesti vsa dejstva, potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi vse dokaze, potrebne za ugotovitev njenih navedb, ter se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, saj se brez opravičljivega razloga kasneje navedena dejstva in dokazi ne upoštevajo (šesti odstavek 286. člena ZPP). Prvostopno sodišče je omenjeni pouk strankam opustilo kljub temu, da je toženec v pravdi nastopal kot prava nevešča stranka, ki ga ni zastopal kvalificirani pooblaščenec, zaradi česar bi moralo sodišče toženca, ki iz nevednosti ni uporabljal procesnih pravic po ZPP, v okviru pomoči prava nevešči stranki (12. člen ZPP) tudi opozoriti, katera pravdna dejanja lahko opravi. Slednje velja tembolj, ker je toženec že v odgovoru na tožbo predlagal zaslišanje strank in prič, ki jih poimensko ni navedel, zato bi ga moralo prvostopno sodišče vsaj pozvati, da že podani dokazni predlog konkretizira tako, da bo mogoča njegova nadaljnja obravnava. Navedeno bi moralo sodišče prve stopnje celo neodvisno od pomoči prava nevešči stranki storiti že v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), ki predsedniku senata med drugim nalaga dolžnost, da s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način skrbi, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Prvostopno sodišče pa je nasprotno toženčev čeprav premalo konkretizirani dokazni predlog po zaslišanju prič povsem spregledalo in tožencu njegove dopolnitve z aktivnim materialnim procesnim vodstvom ni omogočilo. Utemeljena je pritožbena graja, da mu je prvostopno sodišče z vsem navedenim odvzelo možnost za navedbe v zadevi, predvsem pa možnost dopolnitve dokazil, ki se nanašajo na njegove navedbe. Z opisano kršitvijo procesnih določb je bila tožencu okrnjena možnost obravnavanja, ki je lahko zaradi posledične neraziskanosti dejanskih okoliščin, katere je v svojem odgovoru na tožbo izpostavljal toženec in se z njimi zoperstavljal tožbenemu zahtevku, vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane prvostopne sodbe.

8. Ugotovljena bistvena kršitev procesnih določb, ki je sodišče druge stopnje glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, je v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP narekovala razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V njem naj sodišče z doslednejšim upoštevanjem v tem postopku kršenih procesnih pravil, ki sodišču nalagajo spodbujanje procesne aktivnosti pravdnih strank in pomoč prava neveščim strankam, tožencu omogoči celovito obravnavanje in izvedbo ponujenih dokazov.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih toženec ni priglasil (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 163. člena istega zakona).