Jedro

Določba 12. člena ZIKS-1 navaja pogoje taksativno in kumulativno, kar pomeni, da jih mora obsojenec izpolnjevati, da mu direktor ZPK lahko dovoli prestajanje kazni pod posebnim režimom. Gre za poseben, ugodnejši režim izvrševanja kazenskih sankcij, pri čemer je v presoji direktorja ZPK, da dovoli obsojencem, ki izpolnjujejo vse kumulativno predpisane pogoje iz 12. člena ZIKS-1, prestajanje kazni pod režimom iz tega člena ZIKS-1. Tožnik izpolnjuje tako pogoj glede obsodbe za lažja kazniva dejanja in tudi drugi pogoj, da je osebnostno urejen. Prvostopenjski organ je ugotavljal, ali tonik izpolnjuje tudi tretji kumulativno predpisan pogoj iz 12. člena ZIKS-1, to je, da je bil v delovnem ali izobraževalnem razmerju pred pričetkom prestajanja kazni. Ugotovljeno je bilo, da tožnik v času pred pričetkom prestajanja zaporne kazni ni bil obvezno, niti prostovoljno zavarovan, zato tretji kumulativno predpisan pogoj ni izpolnjen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je direktor Zavoda za prestajanja kazni zapora Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnil prošnjo tožnika z dne 16. 1. 2012 za prestajanje kazni zapora ob prostih dneh ter opravljanje dela izven zavoda v času prestajanja kazni zapora, (točka 1 izreka). Posebni stroški v postopki niso bili zaznamovani (točka 2 izreka). Tožnik, ki od 28. 4. 2011 dalje v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper (v nadaljevanju ZPK) prestaja kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 256/2006 z dne 29. 6. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 5371/2010 z dne 2. 2. 2011 zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po 217. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), je dne 16. 1. 2012 vložil prošnjo za prestajanje kazni zapora skladno z določbo 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). V njej je je navedel, da je bil več kot 10 let zaposlen v gradbeništvu, kasneje je delal tudi v komerciali in se ukvarjal s prodajo gradbenega materiala. Zaradi krize v gradbenem sektorju se je pričel ukvarjati tudi z kmetijstvom na 10 ha veliki kmetiji, kjer sta s partnerko imela proizvodnjo naravne prehrane predvsem pa vzrejo kokoši mesnic. Ta dejavnost je postala edini vir preživljanja njegove družine, partnerica je ostala sama na kmetiji, je bolna in invalidna oseba in kmečkih opravil ne more sama več opravljati. Je v težki življenjski situaciji, ogrožen pa je tudi študij njegove hčere v 4. letniku Ekonomske fakultete v Ljubljani. Vlogo je tožnik 29. 1. 2012 in 2. 2. 2012 dopolnil in navedel, da se s kmetijsko dejavnostjo ukvarja že od leta 2008 po propadu podjetja. Leta 2010 je kmetijsko dejavnost tudi uradno registriral, ni pa spremenil oblike svojega zavarovanja in je bil še naprej zavarovan kot občan. Meni, da si lahko vsak sam izbira obliko zavarovanja. Naproša, da se mu zaradi možnosti, da poskrbi za lastno družino in kmetijsko dejavnost omogoči, da kazen prestaja na podlagi 12. člena ZIKS-1. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik od 28. 4. 2011 v ZPK (1 leto in 6 mesecev) zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po 217. členu KZ. Glede na izrečeno kazen zapora je prvostopenjski organ ugotovil, da tožnik zahtevani pogoj kazni zapora do 36 mesecev, skladno z 12. členom ZIKS-1, izpolnjuje. Na podlagi poročila Centra za socialno delo Ljubljana Moste z dne 27. 12. 2011 prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik pred odhodom na prestajanje kazni živel skupaj s partnerko A.A. in svojo materjo na kmetiji veliki 10 ha. Partnerka težjih kmetijskih opravil na kmetiji ne zmore več sama. Zaradi zdravstvenih težav po odločbi zdravniške komisije lahko dviguje največ 3 do 4 kilograme. Je invalidsko upokojena in prejema pokojnino 180,00 EUR mesečno. Tožnik ima 23 letno hči, ki študira na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in ji tožnik tudi ves čas finančno pomaga. Glede navedbe v socialnem poročilu prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik pred nastopom kazni živel v urejenih družinskih razmerah ter skrbel skladno s svojimi zmožnostmi za družino in posel, s katerim se je preživljal. Glede na navedeno tožnik pogoj osebnostne urejenosti skladno z 12. členom ZIKS-1 izpolnjuje. V zvezi z ugotavljanjem pogoja redne zaposlenosti tožnika pa je prvostopenjski organ vpogledal v predložene listinske dokaze tožnika in ugotovil, da tožnik vse od leta 2004 dalje ni bil pokojninsko in invalidsko zavarovan. Navaja določbe prvega odstavka 16. člena in 17. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1). Ugotavlja, da tožnik pred začetkom prestajanja kazni ni bil redno zaposlen in tudi ni bil pokojninsko in invalidsko zavarovan. Tožnik ne izpolnjuje pogoja redne zaposlitve, ki bi mu omogočala, da ostane v svojem delovnem okolju tudi v času prestajanja kazni zapora, kot to določa 12. člen ZIKZ-1. Pogoji iz 12. člena ZIKS-1 so navedeni kumulativno, tožnik pa tako ne izpolnjuje vseh pogojev. Ker tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev, kot jih določa 12. člen ZIKS, ne more med prestajanjem kazen zapora še naprej delati doma na svojem delovnem mestu in bivati doma, razen ob prostih dnevih.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil, dopolnitvi pritožbe 5. 4. 2012 in 23. 4. 2012 pa zavrgel (točki 1 in 2 izreka). Stroški v postopku niso nastali (točka 3 izreka). Določba 12. člena ZIKS-1 omogoča direktorju, da dovoli obsojencem pod pogoji, ki so našteti v 12. členu ZIKS-1, da še naprej ostanejo v svojem delovnem in izobraževalnem razmerju in prebivajo doma, razen ob prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko morajo prebivati v zavodu. Gre za poseben način izvrševanja kazni zapora, ki omogoča obsojencu, da med prestajanjem kazni pretežni del časa preživi v svojem življenjskem okolju in pri družini. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnik pred nastopom kazni živel skupaj s partnerko in materjo na kmetiji na naslovu … in se po lastnih navedbah od leta 2008 dalje ukvarjal s kmetovanjem, pred tem pa je imel svoje podjetje. Na tej podlagi ni bil pokojninsko in invalidsko zavarovan. Tako ni izkazano, da tožnik kot kmet opravlja samostojno dejavnost kot edini poklic, zaradi česar tudi ni mogoče šteti, da je bil tožnik ob vložitvi prošnje v rednem delovnem razmerju. Tožnik bi moral zahtevane zakonske pogoje izpolnjevati najkasneje ob vložitvi prošnje, naknadno urejanje zadev zgolj zaradi ugodne rešitve predmetnega pritožbenega postopka, pa na odločitev prvostopenjskega organa ne more vplivati.

Tožnik v tožbi ugovarja, da je izpodbijana odločba nezakonita in da gre za nezakonito in neodgovorno ravnanje zaposlenih v ZPK Koper. Zaposleni so zaradi nerazumevanja preprečevali tožniku, da bi v pridobil potrebno dokumentacijo, s katero bi izkazal da izpolnjuje pogoje iz 12. člena ZIKS-1. V dopolnitvi je priložil dokazilo, da je pridobil status kmeta, ni pa imel dokazil o zaposlenosti oziroma zavarovanju. Res je da ni bil zdravstveno in pokojninsko zavarovan oziroma ni bil redno zaposlen, imel pa je status kmeta in bil zavarovan kot občan. Na kmetiji se je ukvarjal z proizvodnjo ekološko pridelane hrane, vendar si zaradi obilice dela ni uredil zavarovanja. Redna zaposlitev pa je v kmetijski dejavnosti zelo redka. V nadaljevanju kronološko navaja dogodke vezane na pregled na medicini dela. Dne 5. 4. in 23. 4. 2012 je seznanil toženo stranko, da je dobil od ZPIZ Litija obvestilo, da je tudi zavarovan na osnovi kmetijske dejavnosti in da tako izpolnjuje še zadnji pogoj. Dne 31. 5. 2012 pa je prejel zavrnilno odločbo in sklep drugostopenjskega organa, v katerem ta ugotavlja, da tožnik kumulativno ne izpolnjuje vseh pogojev, ki predpisani za prestajanje kazni na podlagi 12. člena ZIKS-1, saj ob vložitvi prošnje ni bil v rednem delovnem razmerju. Na podlagi dokumentacije je razvidno, da je tožnik solastnik polovice posestva na katerem je živel s svojo partnerko. Tožnik meni, da gre za samovoljo zaposlenih v ZPK, da gre za nezakonito ravnanje, prikrivanje in zavestno kršenje zakonov in predpisov ter manipulacijo. Meni, da da gre tudi za poseg v tožnikovo integriteto. Povzročena mu je bila velika gospodarska škoda, ki jo ocenjuje na 100.000,00 EUR. Gre pa tudi za kaznivo dejanje po 257. členu in 258. členu KZ-1 za kar bo vložil tudi kazensko ovadbo. Po potrebi se bo tudi poslužil pravnih sredstev na Evropskem sodišču za človekove pravice. Sodišču vsebinsko predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka citira 12. člen ZIKS-1 in navaja, da gre za poseben način izvrševanja kazni v primeru, če obsojenec kumulativno izpolnjuje vse pogoje iz 12. člena ZIKS-1. Tožnik je vložil prošnjo 16. 1. 2012, to je po tem, ko je bil v zaporu že 2 meseca in 22 dni. Tožnik pa ni bil pokojninsko in invalidsko zavarovan saj v skladu z določbami 16. člena, 17. člena in 6. alineja prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Iz podatkov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Koper pa izhaja, da tožnik vse od 2004 ni bil niti obvezno, niti prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovan, kar tudi sicer tožnik priznava v tožbi. Pri tem pa je v presoji direktorja ZPK da dovoli obsojencem, ki izpolnjujejo pogoje iz 12. člena ZIKS-1 prestajanje zaporne kazni pod režimom, ki da omogoča 12. člen ZIKS-1. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je v danem primeru med strankama sporno ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito zavrnil prošnjo tožnika z dne 16. 1. 2012 za prestajanje kazni zapora in opravljanje dela izven zavoda na svojem delovnem mestu oz. prebivanje doma, razen ob prostih dneh, ko bi prebival v zavodu. Na podlagi 12. člena ZIKS-1 lahko direktor ZPK dovoli obsojencem, ki so bili obsojeni za kazniva dejanja do 36 mesecev, če niso bili obsojeni na kazen zapora zaradi storitve kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, če so osebnostno urejeni in so redno zaposleni ali se izobražujejo, da med prestajanjem kazni zapora še naprej ostanejo v svojem delovnem ali izobraževalnem razmerju in prebivajo doma, razen ob prostih dneh, pravilom na koncu tedna, ko morajo biti v zavodu. Citirana določba ZIKS-1 navaja pogoje taksativno in kumulativno, kot sta pravilno navedla oba upravna organa, ki jih mora obsojenec izpolnjevati, da mu direktor ZPK lahko dovoli prestajanje kazni pod posebnim režimom iz 12. člena ZIKS-1. Gre za poseben, ugodnejši režim izvrševanja kazenskih sankcij, pri čemer je v presoji direktorja ZPK, da dovoli obsojencem, ki izpolnjujejo vse kumulativno predpisane pogoje iz 12. člena ZIKS-1, prestajanje kazni pod režimom iz tega člena ZIKS-1, kot je to pravilno navedel že drugostopenjski organ. Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča pravilno ocenil, da tožnik izpolnjuje tako pogoj glede obsodbe za lažja kazniva dejanja v skladu z 12. členom ZIKS-1 in tudi drugi pogoj, da je osebnostno urejen. Med strankama pa je sporno, ali tožnik izpolnjuje tudi zadnji kumulativno predpisan pogoj iz 12. člena ZIKS-1, to pa je, da je redno zaposlen ali se izobražuje. Iz dikcije dela določbe 12. člena ZIKS-1, ki se glasi: „da med prestajanjem kazni zapora še naprej ostanejo v svojem delovnem ali izobraževalnem razmerju“ pa po jezikovni in namenski interpretaciji pravne norme izhaja, da mora biti obsojenec že pred pričetkom prestajanja kazni v delovnem oz. izobraževalnem razmerju.

Prvostopenjski organ je tako pravilno v postopku ugotavljal, ali tožnik izpolnjuje tudi tretji kumulativno predpisan pogoj iz 12. člena ZIKS-1, to je, da je bil v delovnem ali izobraževalnem razmerju pred pričetkom prestajanja kazni. V danem primeru med strankama ni sporno, da je tožnik imel status kmeta. Ni pa bil obvezno in tudi ne prostovoljno invalidsko in pokojninsko zavarovan, kot to izhaja iz podatkov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Koper in kar tudi sicer tožnik sam priznava v tožbi, da si zaradi obilice dela ni uredil svojega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Na podlagi 17. člena ZPIZ-1 se šteje, da samozaposleni in kmetje opravljajo samostojno dejavnost kot edini poklic, če niso v delovnem razmerju, ne opravljajo druge dejavnosti, na podlagi kateri so zavarovani, ali če niso na šolanju. Na podlagi šeste alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 so lahko državljani Republike Slovenije, ki so dopolnili 15 let starosti in niso bili zavarovani, prostovoljno vključijo v obvezno zavarovanje po tem zakonu v času, ko opravljajo samostojno kmetijsko dejavnost in ne izpolnjujejo pogojev iz 2. alineje prvega odstavka 16. člena ZPIZ-1. Na podlagi 16. člena ZPIZ-1 se morajo kmetje in člani kmečkih gospodarstev ter druge osebe, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic, obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovati, če ob vložitvi prijave v zavarovanje niso mlajši od 15 let in imajo zdravstveno sposobnost za opravljanje kmetijske dejavnosti, ki jo ugotavlja služba medicine dela in na zavarovanega člana dosegajo najmanj tolikšen katastrski dohodek ali drug dohodek kmečkega gospodarstva, ki ustreza znesku minimalne plače. Glede na navedeno pravno podlago in ugotovljeno dejansko stanje, da tožnik v času pred pričetkom prestajanja zaporne kazni ni bil obvezno, niti prostovoljno zavarovan, je po presoji sodišča prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da se je tožnik pred pričetkom prestajanja kazni sicer res ukvarjal s kmetijsko dejavnostjo - vzrejo drobnic, ni pa mogoče šteti, da bi je ob nastopu kazni redno zaposlen.

Tudi po mnenju sodišča bi moral tožnik vse zakonske taksativno in kumulativno predpisane pogoje iz 12. člena ZIKS-1 izpolnjevati že pred pričetkom prestajanja zaporne kazni, zato naknadno urejanje zadeve in naknadna izpolnitev pogojev na odločitev ne more vplivati.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.