Jedro

Ker na ustni obravnavi ni bilo govora o stavbiščih, upravni organ ni imel razloga, da bi stranko opozoril na to, da lahko zahteva denacionalizacijo zemljišča.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 26. 11. 2002, odpravilo odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Gornja Radgona z dne 16. 9. 2002, s katero je Upravna enota Gornja Radgona odločila, da sta upravičenca do denacionalizacije podržavljenih nepremičnin s par. št. 105, 106 in 107, vse k.o. ..., pokojna A.B. in pokojni B.B., vsak do 1/2 (v točki 1a), da je upravičenka do denacionalizacije podržavljene nepremičnine s parc. št. 99 k.o..., in sicer za zmanjšano vrednost nepremičnine v času vračila, pokojna A.B. (v točki 1b) in da je tožeča stranka kot zavezanka dolžna za nepremičnine iz točke 1a plačati odškodnino v obveznicah v višini 39.529,64 DEM (točka 2a) in za nepremičnino iz točke 1b) odškodnino v obveznicah v višini 4.204,00 DEM (točka 2b).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se upravno sodišče sklicuje na 1. odstavek 62. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razlaga, 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US). Iz te določbe izhaja, da mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati podatke o premoženju, na katerega se nanaša. Vsebina zahtevka je opredeljena s podatki o zahtevanem premoženju. Če v zahtevi ni podatkov o premoženju, na katerega se nanaša, materialni zahtevek ni postavljen. Zahteva za denacionalizacijo je navedla le kmetijska zemljišča oziroma so bila v obrazcu za postavitev zahteve podčrtana le kmetijska zemljišča. Ni bilo podlage za zaključek, da se naj bi zahteva nanašala tudi na vse objekte oziroma na vse premoženje, ki je bilo podržavljeno pokojnima zakoncema B. Zahtevi za denacionalizacijo so bile priložene listine, v katerih sta bili navedena tudi oba objekta. Toda podatkov o premoženju iz teh listin ni mogoče šteti kot dopolnitve vsebine materialnega zahtevka. Upravni organ v tem primeru ni bil dolžan pomagati prava neuki stranki. Upravni organ sicer mora zahtevati popravo očitno pomanjkljive ali nejasne vloge, toda zahteva za denacionalizacijo ni bila očitno pomanjkljiva ali nejasna. Še v zapisniku ustne obravnave z dne 4.12.1992 so namreč navedena zemljišča kot tisto premoženje, katerega vrnitev je zahteval vlagatelj. Cenitve objektov pa so bile posredovane upravnemu organu šele v letu 1994. Pritožbi sta vložila skrbnica za posebne primere G.G in pravna naslednica vlagatelja denacionalizacijske zahteve S.S. G.G. navaja v pritožbi, da je v vlogi za denacionalizacijo zahtevala vračilo vsega podržavljenega premoženja, in torej tudi par. št. 105, k.o.... Na ustni obravnavi dne 4. 12. 1992 so bila navedena vsa nacionalizirana zemljišča. Noben od organov ni povedal, da z denacionalizacijskim zahtevkom nista zajeti tudi stavbišči z par. št. 105 k.o... in parc. št. 99 k.o...

S.S. v pritožbi navaja, da so se v času urejanja papirjev za denacionalizacijo na nekem uradu zamenjale uslužbenke in skrbnica za posebne primere je vprašala uslužbenko, ali je zahteva za denacionalizacijo izpolnjena pravilno. Uslužbenka je odgovorila, da je, ker naj bi stavbna in kmetijska zemljišča spadala skupaj. V nadaljevanju opisuje osebne okoliščine v letih 1992 do sredine leta 1997. Odgovori na pritožbi niso bili vloženi.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

V obravnavani zadevi sta pritožnici v pritožbi uveljavljali zmotno uporabo pravil denacionalizacijskega in upravnega postopka. Glede na prvi odstavek 62. člena ZDen mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati tudi podatke o premoženju, na katerega se zahteva nanaša. Na to zahtevo je upravni organ vezan.

Ne drži trditev G.G., da je bilo v vlogi za denacionalizacijo zahtevano vračilo vsega podržavljenega premoženja. V rubriki "Podatki o nacionaliziranem premoženju" so bile naštete različne vrste nacionaliziranega premoženja, med njimi tako kmetijska kot tudi stavbna zemljišča. Vlagatelj vloge je lahko podčrtal tisto vrsto nacionaliziranega premoženja, za katero je zahteval denacionalizacijo in je tako opredelil zahtevek. V konkretni denacionalizacijski zahtevi so bila podčrtana le kmetijska, ne pa tudi stavbna zemljišča. Iz zahteve za denacionalizacijo je torej izhajalo le, da se zahteva denacionalizacija podržavljenih kmetijskih zemljišč. Ker na ustni obravnavi 4.12.1992 ni bilo govora o stavbiščih, prvostopenjski upravni organ ni imel razloga, da bi opozoril na to, da je mogoče zahtevati še njihovo denacionalizacijo. Za uporabo drugega odstavka 5. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. SFRJ, št. 47/86) torej ni bilo razloga. Zgolj priložitev listin, k zahtevi za denacionalizacijo, iz katerih izhaja, da bi vlagatelj lahko zahteval še kaj več ali kaj drugega, pa še ne pomeni, da je postavil takšen zahtevek (tako ustaljena sodna praksa, npr. odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 493/99).

S.S. niti ne navaja, na katerem uradu je domnevno dobila zmoten pouk o obsegu njenega zahtevka. To pomeni, da sama niti ne zatrjuje, da je prav prvostopenjski upravni organ, ki je vodil denacionalizacijski postopek, zmotno uporabil pravila postopka. Da bi dosegla, da bi Vrhovno sodišče tudi v tem oziru preizkusilo odločbo upravnega sodišča, pa bi morala vsaj določno trditi, da je kršitev storil prav tisti prvostopenjski organ, ki je vodil denacionalizacijski postopek.

Neugodne družinske razmere, ki jih zatrjuje S.S., pa v postopku pred upravnimi in sodnimi organi niso okoliščina, ki bi jo bilo po veljavni zakonodaji mogoče upoštevati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na temelju 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker sta bili pritožbi vloženi pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pritožbo na temelju 2. odstavka 107. člena ZUS-1.