Jedro

Sporno med strankama je, ali tožeči stranki pripadajo tudi zamudne obresti od zamudnih obresti, ki jih je glede na prvostopno odločbo plačala za obdobje od v odločbi ugotovljenega prvega dne zamude do dneva izvršljivosti prvostopne odločbe. V 4. odstavku 95. člena ZDavP je določeno, da pripadajo davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti, od dneva plačila davka. Kot je navedla že tožena stranka, je v 4. odstavku 95. člena ZDavP izrecno navedeno, da pripadajo davčnim zavezancem obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč plačanega davka, s čimer je pravica do zamudnih obresti omejena le na preveč plačan davek kot na izrecno določeno plačano obveznost. Tudi s odišče se strinja s tolmačenjem navedene določbe 4. odstavka 95. člena ZDavP, da pripadajo davčnim zavezancem le obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč plačanega davka, ki, glede na določbo 1. člena ZDavP, obsega zgolj obvezne dajatve.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A. št. ... z dne 28. 12. 2005, s katero je prvostopni organ po uradni dolžnosti odločil, da se tožniku vrnejo preveč plačane zamudne obresti od davka od dobička pravnih oseb v znesku 1.056.636,00 SIT. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v pritožbi uveljavljal pravico do vračila zneska v višini 1.056.636,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi z navedbo, da gre za temeljno vrnitveno obveznost in ne za akcesorno in je zato upravičen do vračila navedenega zneska, povečanega za zamudne obresti. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasni, da je pravna podlaga, na kateri temelji odločitev o vračilu obresti ter vračilu zamudnih obresti od preveč plačanih obveznosti Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 in 108/99 in 97/01, v nadaljevanju: ZDavP), ki v 95. členu določa, da se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe. Na podlagi navedene določbe, ki izrecno določa, katere vrste obveznosti lahko organ vrne po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke, je prvostopni organ tožniku vrnil preveč plačane zamudne obresti v zvezi z davkom od dobička pravnih oseb. V 4. odstavku 95. člena pa ZDavP ureja pravico do plačila zamudnih obresti, vendar v tej določbi izrecno navaja, da davčnemu zavezancu pripadajo zakonite zamudne obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka. Zakon v tej določbi torej izrecno in jasno omeji pravico do zamudnih obresti le na določeno vrsto plačane obveznosti, to je na davek, pod pojmom katerega se, skladno z določbo 1. člena ZDavP štejejo še vse ostale obvezne dajatve. Glede na navedeno dikcijo 95. člena ZDavP in glede na to, da ZDavP pojmovanje besede davek enači z obveznimi dajatvami in ne širi tega pojma tudi na druge obveznosti, za plačilo obresti od obresti ni pravne podlage.

Tožeča stranka se z odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Mnenje tožene stranke, kot izhaja iz izpodbijane odločbe je napačno. Tožena stranka preozko in napačno tolmači določbe ZDavP. Tožnik je že leta 1998 neupravičeno plačal zamudne obresti skupaj z odmerjenim davkom, pri čemer neupravičeno plačane zamudne obresti predstavljajo temeljno vrnitveno obveznost. Predstavljajo glavnico, ki jo je treba šteti kot davek v smislu ZDavP in ne akcesorne dajatve. Zaradi neupravičeno plačane dajatve je tožnik utrpel gospodarsko škodo, ki jo je potrebno povrniti. Ob tem pa je potrebno upoštevati še obligacijska pravila, po katerih je treba v primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti tudi plodove in plačati zamudne obresti. Sodišču predlaga, da odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz upravnih spisov, je bilo v obravnavanem primeru pritožbi tožeče stranke zoper prvostopno odločbo z dne 1. 9. 1998, s katero ji je bilo naloženo plačilo davčnih obveznosti, z odločbo tožene stranke št. 416-5858/98 z dne 23. 9. 2005 delno ugodeno in prvostopna odločba v točkah II.1 in II.3 izreka odpravljena glede obračuna zamudnih obresti, skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št.109/04, v nadaljevanju: odločba US RS) ter odločeno, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe do plačila. Prvostopni organ je nato, glede na navedeno odločbo tožene stranke, po uradni dolžnosti odločil o vračilu plačanih zamudnih obresti. Sporno med strankama je, ali tožeči stranki pripadajo tudi zamudne obresti od zamudnih obresti, ki jih je, glede na prvostopno odločbo z dne 1. 9. 1998, plačala za obdobje od v odločbi ugotovljenega prvega dne zamude do dneva izvršljivosti prvostopne odločbe. V 4. odstavku 95. člena ZDavP je določeno, da pripadajo davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti, od dneva plačila davka. Kot je navedla že tožena stranka, je v 4. odstavku 95. člena ZDavP izrecno navedeno, da pripadajo davčnim zavezancem obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč plačanega davka, s čimer je pravica do zamudnih obresti omejena le na preveč plačan davek kot na izrecno določeno plačano obveznost. Tudi s odišče se strinja s tolmačenjem navedene določbe 4. odstavka 95. člena ZDavP, da pripadajo davčnim zavezancem le obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč plačanega davka, ki, glede na določbo 1. člena ZDavP, obsega zgolj obvezne dajatve. Morebitnega prikrajšanja, ki bi tožeči stranki zaradi plačila zamudnih obresti nastalo s plačilom na podlagi izvršljive upravne odločbe pa na upravnopravnem področju tudi ni mogoče sanirati.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, ki bi narekovale njeno odpravo, je na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, je sodišče, skladno z 2. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04-upb), ki se v upravnem sporu po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06) v zvezi s 16. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) primerno uporablja tudi za odmero stroškov v upravnem sporu, glede na uspeh v postopku odločilo, da tožeča stranka sama nosi stroške postopka.

Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu ZUS-1 v zvezi s prehodno določbo 1. odstavka 107. člena tega zakona..