Jedro

Pravno praznino, ki je v našem pravnem redu glede zamudnih obresti na devizne terjatve, je treba zapolniti z analogijo s predpisom, ki ureja obrestno mero pogodbenih obresti, kadar so te dogovorjene, obrestna mera pa ni določena.

Izrek

Reviziji se ugodi in se razveljavita sodba sodišča druge stopnje v celoti, sodba sodišča prve stopnje pa v izreku II., s katerim je odločeno o nasprotnem tožbenem zahtevku in o pravdnih stroških, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke nasproti toženi stranki v skupnem znesku 196.313.585,00 Sit, ugodilo pa je nasprotnemu zahtevku na plačilo tolarske protivrednosti različnih deviznih zneskov po prodajnem tečaju menjalnice tožeče stranke na dan plačila z 8 % zamudnimi obrestmi od 8.10.1991 dalje do plačila.

Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka, oziroma nasprotna tožena stranka in sicer samo zoper izrek, s katerim je bilo ugodeno nasprotnemu zahtevku. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Potrdilo je prvostopno stališče, da mora tožeča stranka vrniti toženi stranki tolarsko vrednost deviznih sredstev po tečaju na dan plačila z 8 % zamudnimi obrestmi. Plačilo tožeče stranke je upoštevalo v skladu s pravili 313.čl. ZOR. Ugotovilo je, da bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih je uveljavljala v pritožbi tožeča stranka, ni.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne nasprotni tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da niso izpolnjeni pogoji za nasprotno tožbo in da je združitev pravd nedopustna. Sestava sodišča na prvi stopnji je bila nepravilna, saj je tožeča stranka pristala na sodnika posameznika samo glede odločanja o njenem zahtevku, ne pa tudi o nasprotnem zahtevku. Napačno je bila uporabljena določba 210.čl. ZOR, saj sploh ne gre za neupravičeno pridobitev. Tožeča stranka je na podlagi odločbe NBJ prevzela od tožene stranke posle z občani. Ko je v zvezi s tem prevzela devizno gotovino, ni vedela, komu pripada. V zvezi s tem postavlja vprašanje, ali ne gre za hrambo ali depozit. Če pa gre za neupravičeno pridobitev, pa je treba upoštevati določbo 3. odst. 100.čl. ZPPSL, po kateri gredo v stečajno maso terjatve dolžnika v tuji valuti v tolarski vrednosti po srednjem tečaju na dan začetka stečajnega postopka. Tožeča stranka je prevzeto devizno gotovino potrebovala za devizno poslovanje z občani, ki ga je prevzela od tožene stranke in s katerim se prej ni ukvarjala. NBJ ji potrebnih sredstev ni zagotovila. Dne 7.10.1991 je tožeča stranka v celoti izpolnila svoje obveznosti do tožene stranke in sicer po tečaju NBJ na dan uvedbe stečaja 18.10.1990 z obrestmi v višini eskontne stopnje do dne plačila 7.10.1991. Ugovarja uporabi tečaja njene menjalnice in uveljavlja, da pride v poštev kvečjemu srednji tečaj Banke Slovenije. Obrestna mera zamudnih obresti 8 % je postavljena samovoljno. V poštev pride le obrestna mera za devizne hranilne vloge na vpogled. Končno uveljavlja, da bi bilo treba njeno plačilo vračunati po določbi 4. odst. 312.čl. ZOR, ne pa po 313.čl. ZOR.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija je utemeljena.

Večino vprašanj, ki jih nasprotna tožena stranka obravnava v reviziji, je z izpodbijanima sodbama rešenih pravilno. Predvsem ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih revident očita sodbi prve stopnje. Pravdni stranki sta se sporazumeli, da sodi sodnik posameznik (2. odst. 494.čl. ZPP) na glavni obravnavi dne 12.11.1991. Sklep o združitvi obeh pravd - po tožbi z dne 13.2.1991 in po nasprotni tožbi z z dne 13.5.1991 - pa je sodišče sprejelo že na glavni obravnavi dne 10.9.1991 in tega sklepa nobena od strank ni izpodbijala. Ko sta bili torej zadevi združeni, je povsem nemogoče pristati na sojenje sodnika posameznika samo glede ene od zadev. Ne glede na to pa v izjavi nasprotne tožene stranke na obravnavi dne 12.11.1991 ni nobene omejitve in se torej nedvomno nanaša na zadevo v celoti. Zato je revizijski ugovor, da je odločalo sodišče v nepravilni sestavi, neutemeljen. Prav tako neutemeljeno je stališče, da združitev ni bila zakonita, ker tožba nasprotne tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev za nasprotno tožbo. To je po pravnomočni združitvi brez pomena, ker je mogoče pravde med istimi strankami združiti, če je to smotrno (313.čl. ZPP), četudi niso izpolnjene predpostavke za nasprotno tožbo.

Neutemeljeni so tudi revizijski ugovori, s katerimi nasprotna tožena stranka nasprotuje uporabi 210.čl. ZOR. Devizna gotovina, na katere tolarsko vrednost se nanaša nasprotni zahtevek, spada v stečajno maso. Nasprotna tožena stranka nima nobenega pravnega naslova, na podlagi katerega bi ta sredstva lahko štela za svoja. Ker ni vrnila v stečajno maso devizne gotovine, mora vrniti njeno vrednost. Ker se tečaji spreminjajo, bo to svojo obveznost izpolnila le, če plača nasprotni tožeči stranki tolarski znesek, ki ustreza devizni gotovini po tečaju na dan plačila. Pravilno je določen tudi tečaj. Prodajni tečaj njene lastne menjalnice za nasprotno toženo stranko ne more biti neugoden. Plačilo po tem tečaju ustreza njenemu vrednotenju deviz, ki jih dolguje. V zvezi s tem nasprotna tožena stranka neutemeljeno uveljavlja določbo 3. odst. 100.čl. zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL Ur.l. SFRJ št. 84/89). Ne gre namreč za terjatev, ki bi nastala pred uvedbo stečaja; le za take devizne terjatve velja določba 3. odst. 100.čl. ZPPSL. V obravnavanem primeru pa gre za devizno gotovino, ki je bila ob uvedbi stečaja last stečajnega dolžnika in se mora vrniti v stečajno maso v polni vrednosti, torej po tečaju na dan plačila.

Pač pa nasprotna tožena stranka utemeljeno ugovarja 8 % obrestni meri zamudnih obresti, za katero ni podlage v predpisih materialnega prava. Zamudnih obresti za devizne terjatve ne ureja noben predpis. Glede tega je v našem pravnem redu praznina, ki jo je treba izpolniti z analogijo. O tem je sodna praksa že zavzela stališče, da se uporabi analogija s predpisi, ki urejajo obrestno mero pogodbenih obresti, kadar so te dogovorjene, obrestna mera pa ni določena. Za take primere novelirana določba 399.čl. ZOR določa, da znašajo obresti, če so dogovorjene, obrestna mera pa ni določena, med pravnimi osebami toliko, kot banke plačujejo oziroma s pogodbo določajo za tako ali podobno vrsto posla( 4.čl.zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o obligacijskih razmerjih Ur.l. SFRJ št. 39/85). V obravnavanm primeru nasprotna tožena stranka proti volji nasprotne tožeče stranke zadržuje njeno devizno gotovino več kot eno leto, pa je zato položaj podoben, kot če bi šlo za vezavo sredstev nad eno leto. Določiti bo torej treba obresti, kot jih nasprotna tožena priznava za posamezno vrsto valut za vloge, vezane nad eno leto. Pri tem ni ovira za tako stališče, da se obveznost nasprotne tožene stranke glasi v tolarjih, ker je določena konverzija iz tujih valut v tolarje na dan plačila in je torej treba vse do tedaj obravnavati obveznost kot devizno.

Nasprotni tožbeni zahtevek, ki mu je bilo ugodeno z izpodbijanima sodbama, temelji na pravilni uporabi 313. čl. ZOR, vendar na napačnem upoštevanju 8 % obrestne mere. Tudi za čas od 18.10.1990 do 8.10.1991 tečejo za posamezne valute take zamudne obresti, kot je bilo obrazloženo v prejšnjem odstavku tega sklepa, zato je treba opraviti obračun obresti znova in kolikor so obresti za posamezne valute nižje od 8 %, bo treba za ustrezen večji znesek zmanjšati glavnično terjatev, ki jo uveljavlja nasprotna tožeča stranka.

Revizijski sklep temelji na 2. odst. 395.čl. ZPP. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni določena pravilna obrestna mera zamudnih obresti, v zvezi s tem pa je potreben nov izračun glavnice, ki bo v primeru, da je pravilna obrestna mera za posamezne valute nižja od 8%, za nasprotno toženo stranko ugodnejši. Izrek o stroških revizjskega postopka temelji na 3. odst. 390.čl. ZPP.