Jedro

Preživnina se določi po potrebah otroka in v sorazmerju z materialnimi in premoženjskimi zmožnostih staršev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo mladoletnega sina pravdnih strank I. M., ki je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu opr.št. P 13/96 z dne 5.7.1996 dodeljen toženki, dodelilo v vzgojo, varstvo in oskrbo tožniku. Hkrati je sodišče naložilo toženki, da je dolžna plačevati za preživljanje mladoletnega I.M. od 1.6.1999 dalje preživnino v znesku 15.000,00 SIT mesečno in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v petnajstih dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega petnajstega dne v mesecu ter v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka v plačilo pod izvršbo. V presežku je sodišče preživninski zahtevek zavrnilo ter hkrati odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Proti navedeni sodbi se je pritožila tožeča stranka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodbo izpodbija le v 2. tč. izreka ter meni, da je dosojena preživnina za mladoletnega I. M prenizka, zato predlaga, naj sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da za mladoletnega I. M. določi višjo mesečno preživnino ali pa naj podrejeno sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da mora tožnik za drugega mladoletnega sina A. M., ki je le eno leto starejši, plačevati 10.000,00 SIT višjo preživnino, pri čemer tožnik dejansko prispeva k preživljanju treh lastnih otrok, toženka pa prispeva le k preživljanju dveh otrok. Sodba v tem delu ni dovolj obrazložena ter nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče tudi ni obrazložilo, na kakšen način je prišlo do ugotovitve, da je za mladoletnega sina pravdnih strank I. M. primerna preživnina ravno v znesku 15.000,00 SIT, saj ni ugotavljalo niti potreb otroka, niti ni po uradni dolžnosti dovolj natančno ugotovilo preživninske sposobnosti obeh pravdnih strank, niti ni postopalo v skladu z določbami 410. čl. ZPP. Ne glede na izjavo tožeče stranke na zapisnik, da zasluži dovolj in da v bistvu preživnine za sina I. niti ne potrebuje, bi moralo sodišče po uradni dolžnosti odločati o višini preživnine in paziti na koristi otroka ter mu glede na vse okoliščine določiti primerno visoko preživnino.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka zavrača pritožbena izvajanja in predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Poudarja, da prihaja tožnik s pritožbenimi navedbami sam s seboj v nasprotje, saj po eni strani zatrjuje, da preživnine sploh ne potrebuje, po drugi strani pa se mu zdi sodno določena preživnina prenizka. Po prepričanju toženke ni nobenih razlogov, da bi se posebej ugotavljale še preživninske sposobnosti obeh strank. Tožnik je o svojih dohodkih sam izpovedal, zaslišan na glavni obravnavi in nobenega razloga ni, da mu sodišče ne bi moglo verjeti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva ter v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je odločilo, da je toženka dolžna plačevati za preživljanje mladoletnega I. M. od 1.6.1999 dalje preživnino v znesku 15.000,00 SIT mesečno ter zakaj je sodišče v presežku preživninski zahtevek zavrnilo. Smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP torej ni podana. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odst. 350. čl. ZPP po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja. Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ob odločanju o zahtevku tožeče stranke.

Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločanje. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče. Upoštevaje nesporna dejstva ter dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno odločilo, da je toženka dolžna plačevati za preživljanje mladoletnega I. M. od 1.6.1999 dalje preživnino v znesku 15.000,00 SIT mesečno. Razlogi v tej smeri so v izpodbijani sodbi obširni, logični in prepričljivi ter se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib ponavljanju. Po določilu 79. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.list SRS št. 15/76, 1/89, 14/89) višino prispevka za preživljanje otrok določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da znašajo povprečni stroški za preživljanje mladoletnega sina pravdnih strank I. M. 40.000,00 SIT mesečno. Ob upoštevanju, da je tožnik samostojni Podjetnik ter po lastni izjavi ustvari letnega prometa več kot 27.000.000,00 SIT in ko znaša plača tožnice le cca 130.000,00 SIT ter vzdržuje še mladoletnega sina A., starega 15 let, je po mnenju sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pri določitvi preživnine za mladoletnega I. M. v celoti upoštevalo navedena načela, ki jih nasprotna pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je zato po mnenju pritožbenega sodišča odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka. Okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, namreč ne morejo ovreči zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve o zahtevku.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom čl. 353. ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa stroškov v odgovoru na pritožbo ni zaznamovala.