Jedro

Za ukrep tržnega inšpektorja na podlagi 2. odstavka 28. člena Zakona o varstvu konkurence je bistvenega pomena okoliščina, ali je pogodbena stranka odstopila od pogodbe in kdaj.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiškega tržnega inšpektorata z dne 30.12.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Sekretariata za inšpekcijske službe Skupnosti o. občin, Tržne inšpekcije z dne 23.11.1994, s katero je tržni inšpektor tožeči stranki začasno prepovedal prodajo določenih artiklov pasje in mačje hrane v izreku odločbe navedenim kupcem. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je na podlagi prijave podjetja F. in opravljenega kontrolnega pregleda dne 26.9.1994 ugotovljeno, da je tožeča stranka dne 25.4.1991 s podjetjem Felis d.o.o., C., sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju, ki se nanaša na prodajo hrane za pse in mačke iz programa Master Foods, kupcem, navedenim v seznamu, ki je priloga k 4. členu te pogodbe. Z določbo 3. odstavka 4. člena navedene pogodbe se je tožeča stranka zavezala, da med trajanjem pogodbe ne bo oskrbovala strank, ki jih oskrbuje drugopogodbena stranka in so navedeni v spisku grosistov ter maloprodajne mreže. Ugotovljeno je, da je tožeča stranka kršila pogodbo, saj je prodajala navedene proizvode navedenim kupcem. S prodajo blaga strankam, katerih imena ji je kot poslovno tajnost zaupala druga pogodbena stranka, je tožeča stranka nelojalno konkurirala drugi pogodbeni stranki, kar je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in je zaradi tega tej nastala škoda. Tako ravnanje predstavlja dejanje nelojalne konkurence po 8. in 14. alinei 2. odstavka 13. člena Zakona o varstvu konkurence.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbeni razlog kršitve pravil postopka, ker v novem postopku niso bile upoštevane pripombe drugostopnega organa in ni bil ponovno opravljen kontrolni pregled pri tožeči stranki, zaradi česar je dejansko stanje napačno oziroma nepopolno ugotovljeno. Obe odločbi, izdani v upravnem postopku, temeljita na predpostavki, da pogodba o poslovnem sodelovanju še vedno velja. To pa nikakor ni res. Če bi prvostopni organ ponovno opravil pregled, bi lahko ugotovil, da je bila pogodba ponovno odpovedana dne 16.9.1994 in je prenehala veljati, še preden je bila izdana odločba prvostopnega organa. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in naložitev stroškov tega postopka toženi stranki.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila in tudi ni predložila popolnih upravnih spisov.

Prizadeta stranka F. C. v odgovoru na tožbo in njegovi dopolnitvi trdi, da tožba ni utemeljena. Navaja, da je že s pravnomočno vmesno sodbo okrožnega sodišča ugotovljeno, da obstoji odškodninska odgovornost tožeče stranke, ker je kršila sklenjeno pogodbo s tem, da je oskrbovala klientelo prizadete stranke. Sama tožeča stranka je z navedbami v pravdi izrecno priznala, da je bila prisiljena enostransko odstopiti od pogodbe in kupce na njihovo zahtevo sama oskrbovati. Prizadeta stranka, tako kot je že v pravdnem postopku navedla, tudi v upravnem sporu navaja, da je dne 30.9.1994 prejela pisno odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju, kar pomeni, da je pogodba prenehala s potekom 60-dnevnega roka, to je 30.11.1994. Tožba je utemeljena.

Prvostopna odločba je izdana na podlagi določbe 2. odstavka 28. člena Zakona o varstvu konkurence (Uradni list RS, št. 18/93), po kateri organ tržne inšpekcije na lastno pobudo ali na predlog tožeče stranke začasno prepove dejanja, za katera je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja (13. člen).

Tožeča stranka ne ugovarja ugotovitvam, da je sklenila pogodbo s podjetjem F. iz C., s katero se je zavezala, da v času trajanja pogodbe določenih proizvodov ne bo prodajala kupcem iz seznama, ki ji ga je kot poslovno skrivnost izročila druga pogodbena stranka. Trdi pa, da ob izdaji odločbe prve stopnje nanjo ni bila več vezana, ker je 16.9.1994 odstopila od pogodbe. Čeprav je navedeni ugovor za odločitev o stvari pomemben in ga je tožeča stranka uveljavljala že v pritožbi, tožena stranka nanj ni odgovorila in v zvezi z drugim odstopom od pogodbe tudi ni ugotavljala dejanskega stanja. Gre pa po presoji pritožbenega sodišča za pomembno okoliščino, ki bi lahko vplivala na odločitev o stvari. Na podlagi sklenjene pogodbe so bila tožeči stranki prepovedana določena ravnanja in so ji bili zaupani določeni podatki, opredeljeni kot poslovna skrivnost. Če tožečo stranko v času izdaje prvostopne odločbe sklenjena pogodba ne bi več zavezovala (če je, kot trdi, od nje ob izpolnjenih pogojih iz 11. člena pogodbe pravilno odstopila), bi to pomenilo, da dejanska podlaga, na kateri temelji odločba prve stopnje, ne obstaja.

Ker tožena stranka ni dovolj upoštevala pravil upravnega postopka, kar bi lahko vplivalo na odločitev o stvari, je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

Določbe ZUS/77 je sodišče uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 popr.).