Jedro

V obravnavanem primeru gre res za specifično zadevo, kjer se dejansko stanje delno razlikuje od dejanskega stanja v zadevah, ki so bile doslej obravnavane v sodni praksi, kjer je en družbenik na novo ustanovil konkurenčno družbo ali pa se na novo pridružil konkurenčni družbi. V predmetni zadevi je "konkurenčna" družba ves čas obstajala, ves čas je imela tudi registrirano konkurenčno dejavnost in se vsaj delno z njo tudi ukvarjala, vendar je šlo za dve družinski podjetji, ki si dejansko nista konkurirali, dejavnost ene družbe je bila podporna dejavnost drugi družbi, družbeniki in poslovodje so bili isti. Šele od trenutka, ko se je spremenila lastniška struktura, pa je položaj postal v bistvenem enak kot v primerih, ki jih je doslej obravnavala sodna praksa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec edini lastnik in poslovodja družbe, ki je od druge polovice 2020 družbi A. d.o.o. konkurenčna in ki ji celo prevzema stranke, pri čemer je toženec podatke o strankah pridobil od A. d.o.o. ter da tožencu razvoj in uspešno poslovanje A. d.o.o. ni več v interesu, ampak je svoje napore usmeril v poslovanje konkurenčne družbe. Na podlagi povedanega je pravilen tudi sklep, da je popolnoma porušeno razmerje medsebojnega zaupanja, ki je potrebno za doseganje ciljev družbe A. d.o.o..

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici toženo stranko kot družbenika družbe A. d.o.o. po določbi tretjega odstavka 501. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) izključilo iz te družbe.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Meni, da je sodišče napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede tega, da je bila iz razlogov na strani tožeče stranke tožena stranka dejansko prisiljena v svoja ravnanja, sicer ne bi mogla uživati svoje pravice do svobode dela in zasebne lastnine ter glede tega, kdaj in kje je toženec dobil podatke, ki jih uporablja pri svojem sedanjem poslovanju. V zvezi z napačno ugotovljenim dejanskim stanjem je bilo zato napačno uporabljeno materialno pravo, tudi sicer pa je sodišče preširoko razlagalo določbo 501. člena ZGD-1 in ni upoštevalo konkretnih okoliščin, zaradi česar je nudilo pravno varstvo slaboverni osebi. V posledici je napačna odločitev o stroških. Pri tem pa je sodišče kršilo pravico toženca do izjave, saj se ni opredelilo do vseh njegovih navedb, razlogi sodbe so si med seboj v nasprotju, protispisno je povzeta izpoved priče A. A. 3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje v zadevi, opredelilo se je do vseh odločilnih navedb, svoje zaključke je prepričljivo obrazložilo in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pri večini očitkov o kršitvah postopka gre dejansko za nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. To velja zlasti za očitke, da sodbe ni mogoče preizkusiti in za očitke o protispisnosti. Obrazložitev sodišča je konsistentna in jo je mogoče preizkusiti, pritožnik zato s povzemanjem posameznih, iz celotnega konteksta izvzetih stavkov, ne more uspeti.

6. V predmetni zadevi gre za spor med edinima družbenikoma družbe A. d.o.o., ki se ukvarja z dobavo raznovrstnih kovin, polizdelkov in odpadnega materiala. Družbo A. in družbo B. d.o.o., ki je registrirana med ostalim za enako dejavnost, je ustanovil oče pravdnih strank. Oče je svoj poslovni delež v obeh družbah prenesel na obe stranki1, v obeh družbah na vsakega do ene polovice. Leta 2020 je tožnik izstopil iz družbe B., tako da je v tej družbi kot edini družbenik (in tudi poslovodja) ostal toženec. Stranki sta se dogovarjali tudi glede izstopa tožnika iz družbe A., vendar do dogovora ni prišlo. Tožnik očita tožencu kršitev prepovedi konkurence, saj družba B. na trgu konkurira družbi A. in ji prevzema ali skuša prevzemati stranke, pri čemer toženec kot poslovodja družbe B. zlorablja podatke, do katerih naj bi prišel kot družbenik družbe A. Prepoved konkurence in možnost izključitve družbenika, ki prepoved krši, je določena že v družbeni pogodbi, konkurenčna prepoved pa temelji tudi na zakonu. Toženec je svojo obrambo gradil predvsem na navedbah, da se družba B. že ves čas ukvarja s konkurenčno dejavnostjo in da so se družbeniki družbe A. konkludentno odpovedali uveljavljanju konkurenčne prepovedi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila družba B. dejansko neke vrste podporna družba za družbo A. ves čas, ko sta družbi imeli isto lastniško strukturo in da družbi takrat nista bili konkurenčni, zato tudi ni mogoče šteti, da je v tem obdobju prišlo do odpovedi uveljavljanju konkurenčne prepovedi. Pritožbeno sodišče z dejanskimi zaključki v celoti soglaša in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje.

7. Sodišče odloča na podlagi procesnega gradiva, ki ga ponudijo stranke. Zaključek, da naj bi bila družba B. ustanovljena z namenom podpore družbi A. in da sta tako družbi tudi poslovali, je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi izpovedi zaslišanih prič in na podlagi listin v spisu, vse pa ob upoštevanju pravil o trditvenem in dokaznem bremenu. Tožeča stranka je svoje trditve dokazovala med ostalim z verigo računov in z e-dopisom družbe C. d.o.o., pri čemer vse te listine potrjujejo njene navedbe, da so vsi prihodki B. nastajali na podlagi sodelovanja s A. Drži, da niso bili predloženi vsi računi, vendar je dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva in tudi po mnenju pritožbenega sodišča je tožeča stranka izpolnila svoje dokazno breme. Na tožencu je bilo zato, da dokaže nasprotno, vendar ni predložil nobenih drugih računov, ki bi dokazovali nasprotno in glede katerih bi se moralo sodišče posebej opredeljevati. Dokazna ocena izpovedi B. B. je konsistentna in prepričljiva, predvsem pa sodišče (za razliko od pritožbe) izpovedi ni ocenjevalo ločeno od ostalih izvedenih dokazov. Pritožnik s svojimi očitki o protispisnosti2 ne uspe vzbuditi dvoma v dejanske zaključke sodišča prve stopnje.

8. Sodišče je v nadaljevanju zavrnilo toženčev ugovor, da naj bi se družbeniki konkludentno odpovedali uporabi določb o prepovedi konkurence. Obrazloženih razlogov pritožba zgolj s sklicevanjem na to, da naj bi se C. C. odpovedal prepovedi konkurence že, ko je ustanovil dve družbi in obe registriral za enako dejavnost, in s tem, da je svoje poslovne deleže prenesel na oba sinova z željo, da bi nadaljevala njegovo delo, ne more ovreči. Če bi to res bil njegov namen, ne bi obeh družb prenesel na oba sinova, ampak na vsakega svojo. Pritožbeno sodišče k temu dodaja še, da v času, ko sta imeli družbi iste lastnike, vprašanje konkurence že po naravi stvari ni bilo aktualno. Ravnanja Č. Č. zato za ta postopek niso relevantna. Toženec, ki odpoved zatrjuje, bi moral izkazati, da je do odpovedi prišlo v trenutku izstopa tožnika iz B. (ali kasneje), ko so se okoliščine tako spremenile, da je nastala dejanska možnost, da družbi ne bosta več delovali usklajeno. To pa mu ni uspelo, saj samo na podlagi izstopa iz ene od družb ni mogoče sklepati, da se je tožnik odpovedal prepovedi konkurence, posebej še, če upoštevamo, kako sta družbi delovali pred tem (nosilna družba je bila A., družba B. pa ji je bila v podporo, ni pa šlo za konkurenčni družbi) in ob upoštevanju dejstva, da so takrat potekali dogovori o izstopu tožnika tudi iz družbe A. (če bi bil dogovor sklenjen, vprašanje, ali sta si družbi konkurenčni, sploh ne bi bilo relevantno).

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku, da je toženec podatke o dobaviteljih in kupcih pridobil od A. d.o.o. Družba B. d.o.o. sklepa posle z dobavitelji in kupci (vsaj nekateri od njih so isti) na enak način kot posle sklepa družba A. d.o.o. Toženec je polovični lastnik A., družbi sta delovali usklajeno, nekatere stranke so pred tem poslovale neposredno le z družbo A. (oziroma je bil B. le vmesni člen). Pri tem ni pomembno, kje je bil toženec zaposlen, saj je bil nesporno vključen v poslovanje, kakršno je bilo, poleg tega pa je bil družbenik in glede na to, da je imela vsaka od strank poslovni delež v višini 50 %, šlo pa je za družinski podjetji, je logično, da sta pri poslovanju morala aktivno sodelovati oba. Pritožnik ne nasprotuje zaključku, da je B. sklenil posel z eno od strank A., to je z družbo Č., in na ta način neposredno onemogočil družbi A., da sklene ta posel. Prav tako je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženec ni nasprotoval navedbam tožnika, da je družba B. od druge polovice 2020 sklepala posle s poslovnimi partnerji družbe A. 3. Toženec je kot poslovodja družbe B. torej uporabil podatke, pridobljene pri poslovanju A. d.o.o., in tudi na ta način družbi B. omogočil poslovanje na način, ki je bil v nasprotju z dotedanjim načinom delovanja družb in ki je bil dejansko konkurenčen družbi A. d.o.o. 10. Pritožnik pravilno opozarja, da je izključitev družbenika skrajni ukrep, ki pomeni poseg v pravico do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude in da je zato na mestu restriktivna razlaga določbe 501. člena ZGD-1 in 41. člena ZGD-1. Vseeno pa se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da so v predmetni zadevi izpolnjeni pogoji za izključitev družbenika. Izključitev namreč temelji že na določbi 11. člena Pogodbe o ustanovitvi A. d.o.o., kjer so družbeniki (tudi toženec) v okviru pogodbene svobode vnaprej določili, da je ena od okoliščin, ki utemeljujejo izključitev, kršitev prepovedi konkurence iz 41. člena ZGD-1. Ta določa, da družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo ne smejo sodelovati pri nobeni od vlog (družbenik, poslovodja, prokurist, član uprave,...) pa tudi ne kot delavci v katerikoli drugi družbi ali kot podjetnik, ki opravlja dejavnost, ki je ali bi lahko bila v konkurenčnem razmerju z dejavnostjo prve družbe. V obravnavanem primeru gre res za specifično zadevo, kjer se dejansko stanje delno razlikuje od dejanskega stanja v zadevah, ki so bile doslej obravnavane v sodni praksi, kjer je en družbenik na novo ustanovil konkurenčno družbo ali pa se na novo pridružil konkurenčni družbi. V predmetni zadevi je "konkurenčna" družba ves čas obstajala, ves čas je imela tudi registrirano konkurenčno dejavnost in se vsaj delno z njo tudi ukvarjala, vendar je šlo za dve družinski podjetji, ki si dejansko nista konkurirali, dejavnost ene družbe je bila podporna dejavnost drugi družbi, družbeniki in poslovodje so bili isti. Šele od trenutka, ko se je spremenila lastniška struktura, pa je položaj postal v bistvenem enak kot v primerih, ki jih je doslej obravnavala sodna praksa. Izključitev je skladna tudi s splošno določbo 501. člena ZGD-1, kjer, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, razlogi za izključitev niso podani taksativno, nekatere okoliščine pa je poleg tega po naravi stvari mogoče uvrstiti v več primeroma naštetih razlogov. Izključitev je upravičena, kadar je ravnanje družbenika (krivdno ali nekrivdno) škodno za družbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec edini lastnik in poslovodja družbe, ki je od druge polovice 2020 družbi A. d.o.o. konkurenčna in ki ji celo prevzema stranke, pri čemer je toženec podatke o strankah pridobil od A. d.o.o. ter da tožencu razvoj in uspešno poslovanje A. d.o.o. ni več v interesu, ampak je svoje napore usmeril v poslovanje konkurenčne družbe. Na podlagi povedanega je pravilen (in obrazložen) tudi sklep, da je popolnoma porušeno razmerje medsebojnega zaupanja, ki je potrebno za doseganje ciljev družbe A. d.o.o. Da je medsebojno zaupanje porušeno, navsezadnje izhaja že iz poteka tega postopka. Porušeno medsebojno zaupanje in prepovedana konkurenca pa hkrati nedvomno vplivata na delovanje in razvoj družbe, saj gre za družbo z omejeno odgovornostjo, v kateri sta samo dva družbenika z enakima poslovnima deležema.

11. Pritožbeno sodišče še dodaja, da okoliščine, ki jih toženec navaja kot razlog, zaradi katerega se je odločil za svoje ravnanje, na utemeljenost zahtevka na izključitev ne vplivajo. Namen inštituta izključitve družbenika je preprečitev škodovanja družbi in zgoraj je bilo ugotovljeno, da toženec s svojim ravnanjem škoduje družbi A. d.o.o. O zlorabi pravic s strani tožnika zato ni mogoče govoriti in se sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej ukvarjati z navedbami toženca, da je bil v svoja ravnanja "prisiljen, da bi zaščitil svojo lastnino in pravico do svobodne gospodarske pobude" in da je tožnik tisti, ki je slaboveren, saj je izstopil iz družbe B. proti izplačilu deleža, ni pa uresničil drugega dela takratnega dogovora, to je, da izstopi tudi iz A. d.o.o. Taka razlaga niti ne prepriča, saj sta obe družbi pred tem na trgu nastopali usklajeno, očitno uspešno, pri obeh je šlo za utečeno dejavnost, zato ni bilo ovir4, da ne bi bilo tako tudi v prihodnje. Toženec je res izplačal brata iz B. d.o.o., vendar je zato zdaj edini družbenik B. d.o.o., ostal pa je družbenik s poslovnim deležem 50 % v A. d.o.o. Samo dejstvo tožnikovega izstopa na pravico toženca do zasebne lastnine in do svobodne gospodarske pobude ni vplivalo na način, ki bi opravičeval kršitev konkurenčne prepovedi in prizadevanje toženca za prenos poslovanja z obstoječimi strankami iz družbe, katere lastnik je samo do polovice, na družbo, v kateri je toženec edini družbenik.

12. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR (sestava odgovora na pritožbo, materialni stroški, DDV na odvetniške storitve).

1 Ob upoštevanju še sklepa o dedovanju. 2 Pri očitku ne gre za protispisnost, temveč pritožnik dejansko nasprotuje dokazni oceni izpovedi. 3 Trdil je le, da je na enak način to počel že prej, česar pa ni dokazal. 4 Oziroma jih vsaj ni obrazloženo zatrjevala nobena od pravdnih strank.