Jedro

142. člen ZDavP-1, na katerem tožnik utemeljuje svoj predlog za odlog oziroma za zadržanje davčne izvršbe, velja za primer, kadar se zoper sklep o izvršbi pritoži davčni dolžnik. Pravno sredstvo 142. člena je torej omejeno tako na osebo (zgolj dolžnik), kot tudi na pravno sredstvo (zgolj pritožba).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., št. ... z dne 28. 10. 2004, s katero je prvostopni organ zavrnil prošnjo tožnika za zadržanje začetka davčne izvršbe. Po določbi 142. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04, v nadaljevanju ZDavP-1) davčni organ zadrži začetek davčne izvršbe do odločitve o pritožbi zoper sklep o izvršbi, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. V obravnavanem primeru pa je tožnik kot dolžnikov dolžnik ugovarjal zoper sklep o prisilni izterjavi z dne 21. 9. 2004, v ugovoru pa je predlagal tudi odlog prisilne izterjave do rešitve njegovega ugovora. Po mnenju tožene stranke je organ prve stopnje pravilno odločil, da niso podani pogoji za zadržanje izvršbe, saj je možnost zadržanja izvršbe po 142. členu ZDavP-1 vezana na vložitev pritožbe zoper sklep in ne ugovora. Vložitev ugovora namreč sama po sebi pomeni, da je potrebno izdati bodisi nadomestni sklep, bodisi je potrebno odstopiti reševanje ugovora drugostopnemu organu, s čimer se zadrži izvršitev sklepa že po samem zakonu. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožena stranka navaja, da se upravičenost prisilne izterjave presoja v postopku ugovora zoper sklep o prisilni izterjavi. Stališče prvostopnega organa, da je zadržanje izvršbe vezano na vložitev pritožbe in ne ugovora, je po mnenju tožene stranke pravilno, saj 143. člen ZDavP-1 določa, da ugovor že sam po sebi zadrži davčno izvršbo. Zadržanje izvršbe do odločitve o pritožbi pa je možno le pod določenimi pogoji, ki jih določa 142. člen ZDavP-1. Tožnik v tožbi navaja, da se z izpodbijano odločbo ne more strinjati, saj temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter nepravilni uporabi določb postopka. Pravno tolmačenje 142. člena ZDavP-1 je napačno. Po njegovem je pravilno takšno tolmačenje, da je za vsa pravna sredstva, ki so vložena zoper odločbe davčnega organa možno uporabiti določilo omenjenega člena za odlog izvršbe. Tožena stranka sama ugotavlja, da je za zadržanje do odločitve o pritožbi možno le pod pogoji, ki jih določa 142. člen zakona. V konkretnem primeru bi davčni organ moral predhodno razčistiti dejansko stanje celotne zadeve in kolikor bi ocenil, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi, ima že v samem zakonu podlago, da začetek davčne izvršbe zadrži. Tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, saj tožnik dolžniku - B.B.B. d.o.o. ne dolguje ničesar. Po mnenju tožnika bi bilo potrebno najprej ugotoviti, ali terjatev sploh obstaja, saj le-ta po mnenju tožnika ne obstaja, oziroma je zelo sporna in šele na to bi lahko tožena stranka nadaljevala s svojim postopkom, kajti v nasprotnem primeru bi tožnik utrpel nepopravljivo in nenadomestljivo škodo. Tožnik sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze in s sodbo odpravi izpodbijano odločbo in odločbo prve stopnje in zadevo vrne v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov.

Tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz njene odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je upoštevajoč določbo 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) o tožbi odločalo na podlagi določb od 51. do 72. člena ZUS-1. Med strankama ni spora o tem, da je tožnik v obravnavani zadevi podal ugovor zoper sklep o izvršbi kot dolžnikov dolžnik, kar ureja ZDavP-1 v svojem 160. členu. 3. odstavek omenjenega člena tudi določa, da v primeru, če davčni organ ugotovi, da ugovor ni utemeljen, odstopi ugovor organu druge stopnje in zadrži postopek izvršbe do rešitve ugovora. 142. člen istega zakona, na katerem tožnik utemeljuje svoj predlog za odlog oziroma za zadržanje davčne izvršbe, velja za primer, kadar se zoper sklep o izvršbi pritoži davčni dolžnik. Pravno sredstvo 142. člena je torej omejeno tako na osebo (zgolj dolžnik), kot tudi na pravno sredstvo (zgolj pritožba). Trditve tožnika, da je za vsa pravna sredstva, ki so vložena zoper odločbo davčnega organa (torej tudi za ugovor dolžnikovega dolžnika), možno uporabiti določilo omenjenega člena za odlog izvršbe, torej nimajo podlage v določbah zakona. Pomemben je še 140. člen zakona, ki pravi, da davčni organ s sklepom zadrži že začet postopek davčne izvršbe za čas, ko je dolžniku (in ne morda dolžnikovemu dolžniku) dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka oziroma do vročitve odločbe oziroma sklepa o pritožbi, med drugim tudi 160. člena tega zakona. Do zadržanja že začetega postopka davčne izvršbe torej ne pride na predlog dolžnikovega dolžnika, pač pa po samem zakonu, ko je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka oziroma kot je pravilno navedel že organ druge stopnje v primeru, če je ugovor dolžnikovega dolžnika utemeljen oziroma v primeru, da ni utemeljen, za čas do rešitve ugovora dolžnikovega dolžnika pri davčnem organu druge stopnje. Z drugimi besedami to pomeni, da bo davčni organ sam zadržal že začet postopek davčne izvršbe v primeru, ko bo in če bo ugotovil, da so v primeru tožnika podani pogoji iz 160. člena ZDavP-1. Morebitni predlog dolžnikovega dolžnika za zadržanje začetka postopka davčne izvršbe torej nima na to odločitev davčnega organa nobenega vpliva.

Sodišče je odločalo na nejavni seji, ker dejansko stanje, ki je relevantno za rešitev tega upravnega spora, med strankama ni sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1), gre namreč za sporno pravno vprašanje, za rešitev katerega pa razpis glavne obravnave ni potreben.

Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa so neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št., 73/07, v nadaljevanju ZPP-UPB3), ki se po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 v zvezi s 16. členom Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 do 70/00, v nadaljevanju ZUS), upoštevajoč 104. člen ZUS-1, uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta, do povrnitve stroškov ni upravičena.