Jedro

Ker sodišče ni moglo ugotoviti, kdaj je nastal razlog za odpoved, oziroma ker tožena stranka ni dokazala, da je odpoved podala pravočasno glede na nastanek razloga za odpoved (zmanjšan obseg dela), redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožniku dne 16. 3. 2009, nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2001 še traja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati tožnika nazaj na delo, mu od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo obračunati bruto plačo skladno s pogodbo o zaposlitvi v vsakokratni mesečni višini in mu po odvedbi davkov in prispevkov iz delovnega razmerja izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega mesečnega izplačila plače, ki zapade v izplačilo najkasneje 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 655,20 EUR, v roku osem dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno obravnavo. Navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo predvsem na ugotovitev, da tožena stranka s predlaganimi dokazi ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga, oziroma da se sodišče na podlagi zaslišanih prič ni prepričalo, da se je obseg dela pri toženi stranki resnično zmanjšal in je torej šlo za utemeljen odpovedni razlog. Pri tem sodišče navaja, da med dokaznimi predlogi tožene stranke ni bilo nobenih listin, poročil, analiz, morda predstavitev dotedanjih naročnikov oglasov in njihove odpovedi in podobno, da bi na podlagi teh presodilo še izpovedi prič. Sodišče je brez pravne podlage v konkretni postopek v bistvu vpeljalo svoja dokazna pravila in jih razkrilo šele v sodbi. Kljub zaslišanju večih prič, ki so potrdile navedbe tožene stranke o upadu naročil, zmanjšanju prihodka, zmanjšanju obsega dela, je sodišče v sodbi zapisalo, da bi morala tožena stranka v dokaz ponuditi še druge, zlasti listinske dokaze. Tožena stranka meni, da je napačno stališče sodišča, da naj bi bilo nedokazano, ali je tožniku bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga znotraj šestmesečnega okvira od nastanka utemeljenega razloga, ki ga določa 6. točka 88. člena ZDR. Vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je kljub vsemu dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih okoliščin vsakega primera. To pomeni, da gre za vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja, ker pa tožnik v postopku ni ugovarjal ali zatrjeval, da bi tožena stranka morda podala odpoved po preteku šest mesecev od nastanka utemeljenega razloga, je sodišče mimo volje strank samo ugotavljalo dejansko stanje. Toženi stranki ni treba dokazovati dejstev, ki jih tožnik ne prereka, zato je sodišče napačno ugotovilo, da tožnik (pravilno: toženec) ni dokazal, da je pogodbo o zaposlitvi tožniku odpovedal znotraj šestmesečnega roka. Ker tožnik dejstev glede pravočasnosti odpovedi sploh ni prerekal ali jim ugovarjal, je sodišče s tem, ko je samo podvomilo v resničnost (neprerekanih) dejstev, dejansko svojo odločitev oprlo na dejstva, glede katerih toženi stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. S tako odločitvijo sodišča je bila toženi stranki kršena tudi pravica izjave v smislu enakega pravnega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije). V konkretnem primeru časovno obdobje nastanka utemeljenega razloga in s tem pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika nikoli ni bila prerekana, zato se v zvezi s tem toženi stranki ni bilo potrebno posebej izrekati in se je tožena stranka zanesla na to, da to dejstvo ni sporno in da ji ga za t o ni potrebno posebno dokazovati. Sodišče prve stopnje bi moralo že po uradni dolžnosti preveriti ali je bil rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 6. odstavka 88. člena ZDR prekoračen in v okviru materialnega procesnega vodstva skladno s 285. členom ZPP poskrbeti, da se v zvezi navedejo odločilna dejstva, ne pa da je (kljub izpovedim prič) enostavno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ne glede na navedeno tožena stranka meni, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi znotraj šestmesečnega roka, kot je izpovedala priča A.M., je kriza v podjetju prišla konec leta 2008, po izpovedbi priče M.H. pa v zadnjem četrtletju 2008. Finančna kriza, ki je sicer splošno znano dejstvo, ni vezana na nek natančen datum, je pa vezana na oceno in enostransko odločitev delodajalca, kdaj so posledice krize zanj že take, da so potrebni tudi že ukrepi zmanjšanja zaposlenih (če je do tedaj še uspešno ublažiti posledice krize na druge načine). Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana 16. 3. 2009, ko so posledice finančne krize pri delodajalcu dosegle raven, ko je bilo potrebno poseči tudi po zmanjšanju zaposlenih, kot je izpovedala priča M.H. pa se je stanje po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku samo še poslabšalo. Ker je sodišče glede utemeljenosti poslovnega razloga pričakovalo listine, poročila, analize, morda predstavitev dotedanjih naročnikov o oglasu in njihove odpovedi, tožena stranka opozarja, da je razlog za zmanjšanje prihodkov v upadu oglaševalnih naročil. Tu ni nobenih listin, poročil, analiz, odpovedi. Dejstva, da ni več naročil, se ne da dokazati z listinami, ker jih preprosto ni. Priče so izpovedale in potrdile, da je bilo naročil manj, zato je bil obseg dela manjši in podobno. Za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 so poslovni izvidi delodajalca pripravljeni šele konec meseca marca 2010, ko se pošljejo AJPES-u. Ti podatki pa bodo objavljeni po revidiranem letnem poročilu najkasneje do konca avgusta 2010 in pred 31. 12. 2010 tožena stranka ni razpolagala z izkazi poslovnega izida, zato z listinami tudi ni mogla dokazovati utemeljenega poslovnega razloga. Izkazi, ki jih je predložila v pritožbenem postopku, dokazujejo zlasti, da je bistveno zmanjšanje prihodkov in zmanjšanj obseg dela, ki se je pri delodajalcu začelo konec leta 2008, nadaljevalo pa zelo resno v začetku 2009, ko je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da se je tožena stranka v odgovoru na tožbo v utemeljevanju razlogov za odpoved zgolj sklicevala na ocene strokovnjakov o drastičnem zmanjšanju obsega poslovanja, naročil in prodaje v oglaševalskem sektorju Republike Slovenije. Vse to naj bi bila posledica svetovne gospodarske krize. Zgolj ocene strokovnjakov o zmanjšanju oglaševanja ne morejo predstavljati dokaza o obstoju resnih in utemeljenih razlogov, še posebej ker se tudi te ocene nanašajo na celotno oglaševanje v Republiki Slovenije in ne na specifični segment oglaševanja, ki ga sicer opravlja tožena stranka. Prav tako tekom postopka tožena stranka navedb o tem, kako naj bi se prej navedeno odražalo na njeno poslovanje, ni podala. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana pavšalno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je le-ta podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju. Iz sodbe jasno izhaja, zakaj je sodišče po izvedenih dokazih sprejelo navedeno odločitev.

Tudi z navedbo, da je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo izvedene dokaze in sprejelo napačno dokazno oceno, pritožba smiselno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP. Po tej določbi je razpravljajoče sodišče tisto, ki po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Sodišče prve stopnje je z logičnimi in prepričljivimi razlogi utemeljilo svoje dejanske zaključke glede nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in po presoji pritožbenega sodišča ravnalo v skladu z načelom proste presoje dokazov.

Odločilna razloga za presojo v tem sporu sta predvsem ugotovitev obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) in rok za odpoved po 6. odstavku iste zakonske določbe. Po določbi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Zakon v 2. odstavku 88. člena ZDR določa, da je pogodba o zaposlitvi mogoče odpovedati le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V 6. odstavku 88. člena ZDR pa je določeno, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga.

V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu terminsko planiranje v oddelku tehnika. Tožena stranka mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 16. 3. 2009 zaradi ekonomskih razlogov na področju televizijskega oglaševanja. V odpovedi je navedla, da se je na delovnem mestu terminski planer zmanjšal obseg dela (manj združevanja oglasov, manj presnemavanja oglasov, zmanjšanje vnosa podatkov in podobno), ki je posledica finančne in gospodarske krize in se odraža v zmanjšanju oglaševalskih prihodkov delodajalca, ki pa je edini vir prihodkov delodajalca (A 1

). Sodišče prve stopnje je glede na dokazni postopek, ki je bil voden tudi po predlogu tožene stranke (82. člen ZDR), zaključilo, da ni mogoče ugotoviti, kdaj naj bi pri toženi stranki prišlo do nastanka utemeljenega razloga, ko je pričel teči šestmesečni rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da iz listine o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi čas nastanka utemeljenega razloga na strani delodajalca ni opredeljen, izpovedbe prič, kot jih je predlagala tožena stranka, pa niso potrdile spoštovanja zakonskega roka, saj je priča A.M. (direktor trženja) izpovedal, da je bila organizacija leta 2008 na vrhuncu, konec leta 2008 pa je prišla kriza, medtem ko je M.H. (finančna direktorica) izpovedala, da se je kriza pričela kazati v zadnjem četrtletju leta 2008. Glede na izpovedbe prič je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni dokazano, da je prišlo do nastanka utemeljenega razloga po 16. 10. 2008 (glede na izpovedbo priče A.M.) oziroma že npr. 1. 10. 2008 (glede na izpovedbo priče M.H.). Zaključilo je, da tožena stranka ni dokazala, da je podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, zato je ugotovilo njeno nezakonitost že iz tega razloga.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je potrebno upoštevati pravila o obrnjenem dokaznem bremenu iz 82. člena ZDR. Pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu glede obstoja utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi posameznemu delavcu iz 1. odstavka 82. člena ZDR, ki je usklajeno z določbami 2. odstavka 9. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji – Ur. l. SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 4/84; v zvezi z Aktom o nasledstvu - Ur. l. RS, št. 15/92), namreč pomeni, da ni potrebno delavcu dokazovati, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, temveč mora obstoj utemeljenega razloga in s tem pogojeno zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi posameznemu delavcu (torej tudi pravočasnost odpovedi) v sporu dokazati delodajalec, to je tožena stranka.

Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR pomeni prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ne pa nujno tudi prenehanje potrebe po opravljanju del, ki spadajo v opis nekega delovnega mesta. Gre za konkretno delo, ki ga po pogodbi o zaposlitvi opravlja določen delavec. Slabi poslovni rezultati sami po sebi še ne pomenijo utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi posameznemu delavcu. Znižanje naročil je lahko utemeljen poslovni razlog za ugotavljanje prenehanje potreb po delu določenih ali določenega števila delavca, vendar sam po sebi ne zadošča za zakonito odpuščanje delavcev. Zakon zahteva, da zaradi tega preneha potreba po delu delavcev pod pogoji iz njihove pogodbe o zaposlitvi. Zakon nalaga delodajalcu pri tem določene obveznosti glede na to, ali gre za večje ali manjše število delavcev, ukinitev delovnih mest ali le zmanjšanja števila delavcev na določenih delovnih mestih in v zvezi s tem upoštevanjem kriterijev za določitev presežnih delavcev. V zvezi z rokom za odpoved pogodbe o zaposlitvi (6. točka 88. člen ZDR - delodajalec mora podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ni mogoče ugotoviti kdaj je začel teči rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Opredelitev tožene stranke (priča A.M., kriza v podjetju je prišla konec leta 2008 in priča M.H., v zadnjem četrtletju leta 2008) sama po sebi ne zadošča za presojo, da je bila odpoved res podana v šestmesečnem roku, saj je do odpovedi prišlo dne 16. 3. 2009. Katero dejanje delodajalec šteje za „podajo“ odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v ZDR ni opredeljeno. Pri odgovoru na to vprašanju je potrebno izhajati iz narave roka za odpoved, ki je glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije prekluziven, kar pomeni, da po njegovem poteku preneha pravica delodajalca, da delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi (oziroma mu poda odpoved). Ob upoštevanju takšne narave roka za podajo odpovedi zato ni dovolj pavšalno zatrjevanje tožene stranke, da je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nastal nekje „zadnje četrtletje leta 2008 ali konec leta 2008“, pri tem pa drugih dokazov sodišču niti ne predlaga. V kolikor namreč uveljavitev delodajalčeve pravice do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz časovnega vidika ne bi bila vezana na predpisan prekluzivni rok, temveč bi bila prepuščena volji delodajalca, bi bila s tem tudi izničena vloga, ki jo ima rok iz 6. odstavka 88. člena ZDR nasproti delavcu, katerega ščiti pred pravno negotovostjo glede njegovega delovnopravnega statusa, torej ali je delodajalec, ki je sprožil zoper njega postopek redne odpovedi, ugotovil obstoj utemeljenega odpovednega razloga in drugih pogojev za odpoved, in ali mu bo za to pogodbo o zaposlitvi odpovedal ali ne. Razlog, zaradi katerega lahko delodajalec odpove pogodbo zaposlitvi, ki torej utemeljuje odpoved, mora biti v ustrezni časovni zvezi s samo odpovedjo. Sodišče prve stopnje tako kljub zaslišanju prič dejansko ni moglo ugotoviti, kdaj je nastal razlog za podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tem, da je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi tožnika zaradi ekonomskih razlogov (zmanjšano oglaševanje), glede na opredelitev 6. odstavka 88. člena ZDR, torej kdaj točno se je tožena stranka seznanila z datumom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma kdaj je ta razlog dejansko nastal. Sodišče prve stopnje tako ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ugotovilo nezakonitost odpovedi že zaradi zamude prekluzivnega roka.

Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožene stranke o kršitvi ustavnega načela enakosti varstva pravic, ker mora biti stranka seznanjena s tem, katera dejstva bo sodišče štelo kot pravno odločilna za odločitev v zadevi. Takšne kršitve izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo bistvene pravne argumente in odločitev temelji na sklepih, ki so mogoči glede na pravila razlage pravnih norm. Eden od pogojev za zakonitost odpovedi je njena pravočasnost. Datum seznanitve z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je bistven za presojo pravočasnosti in s tem tudi zakonitosti odpovedi, kar mora dokazati delodajalec. Z vidika zakonskih rokov za podajo odpovedi je pravno pomemben nastanek poslovnega razloga in vedenje tožene stranke o tem, to je, od kdaj ni bilo več potreb po delu tožnika in kdaj se je tožena stranka z nastankom tega razloga seznanila. Ker je rok za podajo odpovedi opredeljen kot izključevalni rok in po poteku tega roka delodajalec pogodbe o zaposlitvi ne more več zakonito odpovedati, je na delodajalcu dokazno breme, da je odpoved podal pravočasno in s tem tudi zakonito. Gre za materialni prekluzivni rok, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato so nasprotne pritožbene navedbe (da mora tožnik zatrjevati, da je odpoved podana prepozno) neutemeljene.

Glede na to, da tožena stranka ni izkazala, da je odpoved podala pravočasno, je sodišče ugotovilo nezakonitost odpovedi že iz tega razloga in se z obstojem vsebinskih razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo potrebno ukvarjati.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).