Jedro

Dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice tudi zamudne obresti. Pri zamudnih obrestih gre torej za dajatev, do katere je upnik upravičen že na podlagi zakona. Glede na to je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka tista, ki bi morala dokazati obstoj z njene strani zatrjevanega dogovora med pravdnima strankama o neplačevanju obresti za terjane glavnice.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru, opr.št. In 116/2003 z dne 18.9.2003 vzdržalo v točki 1 in 3 izreka v veljavi tako, da mora tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki glavnico v znesku 13.924.530,42 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2003 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 76.561,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2003 do plačila; glede zneska

25.422,10 SIT pa je prej navedeni sklep o izvršbi v točki 1 razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo; 2.) v tč. 1 navedeni sklep o izvršbi zaradi umika tožbe (pomotoma izpadlo: za znesek 5.725.064,07 SIT) v točki 1 izreka razveljavilo in postopek v tem delu ustavilo; 3.) toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni plačati tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 597.349,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.7.2004 do plačila.

Proti navedeni sodbi je smiselno v delu, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku zoper njo ugodeno, tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi vztraja na stališču, da tožeči stranki ne pripadajo zakonske zamudne obresti, ki predstavljajo bistveni del zneska, ki ga ta zahteva. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni verjelo toženi stranki, da je dogovor o neplačilu zakonskih zamudnih obresti obstajal, oziroma zakaj je verjelo tožeči stranki, da tega dogovora ni bilo. V obrazložitvi je navedlo v oklepaju le "izpoved priče A.S.", pri čemer pa ni navedlo, kaj je priča izpovedala in zakaj šteje njeno izpoved za verodostojno in prepričljivo. Gre za ključno dejstvo, torej obstoj ali neobstoj dogovora glede zamudnih obresti, ki sploh ni obrazloženo in zato ga tožena stranka ne more učinkovito izpodbijati. Po drugi strani pa je na obstoj dogovora mogoče sklepati na podlagi nespornih okoliščin, ki jih je sodišče v dokaznem postopku ugotovilo, in ki z veliko verjetnostjo kažejo na to, da sta bili stranki v dobrih poslovnih odnosih dalj časa, da sta pridelali obsežen promet, da predstavlja vtoževana terjatev le manjši del celotnega obsega poslovanja, da tožeča stranka do sedaj nikoli ni zahtevala zamudnih obresti, čeprav je tožena stranka s plačilom že zamudila ter nenazadnje tudi dejstvo, da je tožena stranka s plačili zamudila. Očitno je torej, da je dogovor o neplačilu zamudnih obresti resnično obstajal. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja v tej pravdi plačilo toženi stranki dobavljenega blaga (mesa) po več računih, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da tožena stranka niti ni prerekala obstoja svojega dolga po višini, zlasti ni prerekala posameznih računov (glavnice) in njihove zapadlosti. Med pravdnima strankama je bila torej sklenjena prodajna pogodba po določilu 454. čl. in naslednjih v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Poglavitna obveznost tožene stranke kot kupca blaga je plačilo kupnine. ZOR v 1. odst. 277. čl. določa, da dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice tudi zamudne obresti. Pri zamudnih obrestih gre torej za dajatev, do katere je upnik upravičen že na podlagi zakona. Glede na to je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka tista, ki bi morala dokazati obstoj z njene strani zatrjevanega dogovora med pravdnima strankama o neplačevanju obresti za terjane glavnice. Neutemeljen je pritožbeni očitek, češ da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je verjelo tožeči stranki, da tega dogovora ni bilo; sodišče prve stopnje je jasno navedlo, da po toženi stranki predlaganega toženčevega zaslišanja v navedeni smeri ni moglo izvesti, ker se toženec naroka za glavno obravnavo ni udeležil. Že ta okoliščina je zadoščala za zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju po toženi stranki zatrjevanega dogovora, vendar pa je šlo sodišče prve stopnje še dlje, saj je zaslišalo pričo A.S., ki je obstoj dogovora o neplačevanju zamudnih obresti izrecno zanikal. Zatrjevani dogovor bi morala tožena stranka dokazati, a ga ni, na njegov obstoj pa niti ne bi bilo mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, da tožeča stranka doslej kljub zamudami pri plačevanju, zamudnih obresti toženi stranki ni obračunavala, da sta bili pravdni stranki v dobrih poslovnih odnosih dalj časa in da sta pridelali obsežen promet, kot to navaja tožena stranka v pritožbi.

Ker je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene takšne kršitve določb pravdnega postopka, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.