Jedro

Tožnica je vložila zahtevo za razširitev imenovanja sodne cenilke na podpodročje nepremičnin v okviru področja gradbeništva. O takem zahtevku je bil organ dolžan odločiti. Vprašanje, ali bi moral izdati ugotovitveno odločbo na podlagi določila pravilnika, po katerem minister po uradni dolžnosti izda ugotovitveno odločbo v primeru, če se spremeni poimenovanje strokovnega področja, za katerega je bil cenilec imenovan, tako ni predmet obravnave v tem postopku. Tožnica pa lahko zahteva izdajo take odločbe, če meni, da ima uvedba podpodročja nepremičnin enak učinek kot sprememba poimenovanja podpodročja.

Cenilec lahko predlaga razširitev imenovanja za eno ali več strokovnih področij in podpodročij. Za razširitev imenovanja je treba izpolnjevati enake pogoje kot pri imenovanju za sodnega cenilca. Ker tožnica nima univerzitetne izobrazbe, kot to zahteva 5. točka prvega odstavka 87. člena v zvezi z 92. členom ZS, je toženka pri ugotavljanju pogojev za razširitev imenovanja na podpodročje nepremičnin pravilno uporabila četrti odstavek 87. člena ZS, po katerem je lahko za sodnega cenilca izjemoma imenovana tudi oseba, ki ima visoko, višjo ali srednjo strokovno izobrazbo s področij, kjer primanjkuje sodnih cenilcev in ni kandidatov z ustrezno univerzitetno izobrazbo v zvezi z 8. členom Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Na podlagi mnenja predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani je ugotovila, da potrebe po sodnih cenilcih za nepremičnine ni, in zato tožničin predlog za razširitev imenovanja pravilno zavrnila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za pravosodje vlogo sodne izvedenke za razširitev imenovanja za sodno cenilko za strokovno področje gradbeništvo, podpodročje nepremičnine, zavrnilo. V obrazložitvi navaja, da Ministrstvo za pravosodje vodi postopek imenovanja sodnih cenilcev v skladu z Zakonom o sodiščih (v nadaljevanju ZS) ter Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik). V nadaljevanju pojasnjuje, kdo je po 87. členu ZS lahko imenovan za sodnega cenilca in kako se v skladu z 12. členom opravi razširitev imenovanja že imenovanega cenilca.

Ugotavlja, da je iz podatkov spisa razvidno, da je bila tožnica z odločbo z dne 24. 3. 2004 imenovana za sodno cenilko, z odločbo z dne 24. 3. 2004 pa za sodno izvedenko za strokovno področje gradbeništva, podpodročje gradbeništvo splošno. Dne 18. 4. 2011 pa je ministrstvo prejelo vlogo tožnice za razširitev imenovanja za sodno cenilko za strokovno področje gradbeništva, podpodročje nepremičnine. Pojasnjuje, da je postopek izvedlo na podlagi četrtega odstavka 87. člena ZS in 8. člena Pravilnika. Tako je ministrstvo na predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani naslovilo zaprosilo z dne 28. 12. 2010 glede obstoja potreb po sodnih cenilcih za strokovno področje in podpodročje, za katerega želi razširitev tožnica, saj slednja ni izpolnjevala pogoja iz 5. točke prvega odstavka 87. člena ZS, da ima univerzitetno izobrazbo. Okrožno sodišče je ministrstvu odgovorilo, da potreb po tovrstnih sodnih cenilcih ni. Zato četrti odstavek 87. člena ZS v zvezi z 8. členom Pravilnika v danem primeru ni prišel v poštev. Ker tožnica tako ne izpolnjuje pogojev za razširitev imenovanja za sodno cenilko za strokovno področje gradbeništva, podporočje nepremičnine, kot jih predvideva 87. člen ZS, je bilo potrebno njeno vlogo zavrniti.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo tožene stranke ne strinja. Poudarja, da je po izobrazbi gradbeni tehnik ter da je bila z odločbo Temeljnega sodišča v Ljubljani z dne 8. 10. 1991 imenovana za sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke. Z odločbo Ministrstva za pravosodje z dne 24. 3. 2004 pa je bila imenovana za sodnega cenilca za strokovno področje gradbeništvo splošno. Poudarja, da že od leta 1991 opravlja cenitve nepremičnin. Ugotavlja, da ima skladno s prvim odstavkom 87. člena ZS izpolnjene vse pogoje, ki so navedeni v omenjenem členu, razen zahteve iz 5. točke, kjer je predvidena univerzitetna izobrazba. Ministrstvo za pravosodje je administrativno, brez zahtev po dodatnem šolanju in izpitih, uvedlo pri strokovnem področju gradbeništvo novo podpodročje nepremičnine. Zato tožeča stranka meni, da ima razen šolske izobrazbe vsa potrebna znanja in praktične dolgoletne izkušnje za cenilko novega strokovnega podporočja nepremičnine. Pri pregledu imenikov sodnih cenilcev pri toženi stranki od leta 2010 do leta 2011 ugotavlja, da število cenilcev ni nič večje, kot je bilo pred uvedbo strokovnega podporočja nepremičnin. Tožena stranka je naredila neutemeljeno razlikovanje med vlagatelji za razširitev podpodročja nepremičnin, samo po stopnji izobrazbe in ne glede na to, da so vsi že v minulem obdobju imeli isto znanje, šolanje, izobraževanje in izkušnje na področju cenitve nepremičnin. Dejstvo je, da je tožena stranka z novim Pravilnikom diverzificirala dejavnost cenitve nepremičnin. To ima po oceni tožeče stranke povsem enak učinek, kot če bi spremenila poimenovanje podpodročja.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi kot nezakonito ter vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Povrne naj ji tudi stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se vloga sodnega cenilca, ki predlaga razširitev imenovanja, obravnava enako kot vloga kandidata za imenovanje sodnega cenilca. Čeprav tožnica navaja, da se je kot sodna cenilka vse leto izpolnjevala, to za odločitev v zadevi ni pomembno. Slednje je potrebno za ohranitev statusa sodne cenilke, ni pa to ključni argument za razširitev imenovanja. Sklicuje se na 5. točko prvega odstavka in četrti odstavek 87. člena ZS. Neutemeljena se ji zdi tudi trditev, da je Pravilnik diverzificiral dejavnost cenitve nepremičnin, saj noben Pravilnik ni uvedel področij in podpodročij imenovanja. V danem primeru tudi ni prišlo do spremembe strokovnega področja ali podporočja imenovanja. Zato tudi ni podlage za izdajo ugotovitvene odločbe iz tretjega odstavka 9. člena Pravilnika. Podpodročje nepremičnine namreč ni spremenilo podpodročja, ki je obstajalo že pred njegovo uvedbo. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz predloženih upravnih spisov, je tožnica vložila zahtevo za razširitev imenovanja sodne cenilke na podpodročje nepremičnin v okviru področja gradbeništva. Zato je bil organ o takem zahtevku tudi dolžan odločiti v smislu prvega odstavka 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. To pa tudi pomeni, da presoja, ali bi morala tožena stranka v njenem primeru izdati ugotovitveno odločbo na podlagi tretjega odstavka 9. člena Pravilnika, po katerem minister po uradni dolžnosti izda ugotovitveno odločbo v primeru, če se spremeni poimenovanje strokovnega področja, za katerega je bil cenilec imenovan, ni predmet obravnave v tem postopku. Tožnica lahko zahteva njeno izdajo, če iz razlogov, ki jih navaja v tožbi, meni, da ima uvedba podpodročja nepremičnin enak učinek kot sprememba poimenovanja podpodročja, ker da je že v okviru svojega imenovanja za sodnega cenilca opravljala cenitve nepremičnin, zaradi česar neizdaja te odločbe pomeni poseg v njene pravice, pridobljene na podlagi uvodoma navedene odločbe Ministrstva za pravosodje iz leta 2004. Tožničina zahteva, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, ima podlago v prvem odstavku 12. člena Pravilnika, po katerem lahko cenilec predlaga razširitev za eno ali več strokovnih področij in podpodročij, za katere želi biti imenovan za cenilca. Po drugem odstavku istega člena se razširitev opravi po postopku za imenovanje, določenem z zakonom in Pravilnikom.

Iz navedenega izhaja, da je treba tudi za razširitev imenovanja izpolnjevati enake pogoje, kot pri imenovanju za sodnega cenilca. Ker v zadevi ni sporno, da tožnica nima univerzitetne izobrazbe, kot to za imenovanje sodnega cenilca zahteva 5. točka prvega odstavka 87. člena v zvezi z 92. členom ZS, je tožena stranka pri ugotavljanju, ali tožnica izpolnjuje pogoj za razširitev imenovanja na podpodročje nepremičnin, pravilno uporabila četrti odstavek 87. člena ZS. Po tej določbi je lahko za sodnega cenilca izjemoma imenovana tudi oseba, ki ima visoko, višjo ali srednjo strokovno izobrazbo s področij, kjer primanjkuje sodnih cenilcev in ni kandidatov z ustrezno univerzitetno izobrazbo. Po 8. členu Pravilnika se potrebe po cenilcih na posameznem strokovnem področju in podpodročju cenilskega dela, na katerem primanjkuje cenilcev, ugotovijo na podlagi obrazloženega mnenja predsednika sodišča na območju sodnega okrožja, kjer ima kandidat stalno ali začasno prebivališče. Ker je bilo na podlagi mnenja predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani ugotovljeno, da potrebe po sodnih cenilcih za nepremičnine ni, je tožena stranka pravilno zavrnila tožničin predlog za razširitev imenovanja za sodno cenilko za nepremičnine na strokovnem področju gradbeništvo. Trditev, da ravnanje tožene stranke posega v tožničine ustavno zagotovljene pravice, pa ni obrazložena. Zato preizkus v tej smeri niti ni mogoč.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba neutemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.