Jedro

Spor o povrnitvi nadomestila med začasno zadržanostjo od dela med delodajalcem in zavodom za zdravstveno zavarovanje ni socialni, temveč gospodarski spor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom Delovno in socialno sodišče v Ljubljani izreklo za stvarno nepristojno. Nadalje je sklenilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču v Celju, Oddelek za gospodarsko sodstvo.

Zoper sklep je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Meni, da je izpodbijani sklep v celoti zmoten, napačen in nezakonit. Navaja, da pravila v postopku v gospodarskih sporih po 1. odstavku 481. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) veljajo tudi v sporih, v katerih je ena od strank zavod, druga od strank pa samostojni podjetnik posameznik. Stranki sicer izpolnjujeta subjektivni pogoj definicije gospodarskega spora, vendar pa je po prepričanju tožene stranke potrebno upoštevati tako materialnopravno ureditev pravic iz zdravstvenega zavarovanja, kot tudi določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) o definiciji in vsebini socialnega spora in o osebah, ki so lahko stranke socialnega spora. Obveznost delodajalca, da delavcu tudi v breme zdravstvenega zavarovanja izplača nadomestilo plače v primeru nezmožnosti za delo zaradi bolezni oziroma poškodbe, je določena v 3. in 4. odstavku 137. člena Zakona o delovnih razmerjih. Pravica do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela je po pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja določena kot pravica zavarovancev, ki so zavarovani na podlagi delovnega razmerja in jo v primeru začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, uresničujejo pri tožencu na podlagi 1. odstavka 137. člena ZDR od 31. delovnega dne odsotnosti z dela, v določenih primerih pa po 3. in 4. odstavku omenjenega člena tudi od prvega delovnega dne ali če gre za dve ali več zaporednih odsotnosti z dela zaradi iste bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom do 30 delovnih dni, pa traja v posameznem primeru prekinitev med eno in drugo odsotnostjo manj kot 10 delovnih dni, od prekinitve dalje. V 229. členu pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja je določeno, da se nadomestila plač v času začasne zadržanosti od dela izplačujejo brez posebnih pisnih zahtevkov ali vlog. Upravičenci jih uresničujejo z listinami, na podlagi katerih je možno obračunati in izplačati denarne prejemke. Po 2. odstavku omenjenega člena pravil nadomestila plač izplačujejo delavcem v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja njihovi delodajalci, po predložitvi zahtevka pa Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije delodajalcem izplačana nadomestila povrne, razen v primerih, določenih v 4. odstavku 229. člena pravil. Pravica do nadomestila je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, pri uveljavljanju katere so v smislu omenjenih predpisov udeležene tri stranke, vključno z delodajalcem, zato gre po prepričanju toženca za spor v zvezi z uveljavljanjem te pravice oziroma za socialni spor, za katerega je po 2. točki 1. odstavka 7. člena ZDSS-1 pristojno socialno sodišče. Ker gre za pravico, je toženec zahtevo za refundacijo nadomestila za čas, ko je bil delavec toženca prisoten na delovnem mestu, zavrnil z odločbo, kot to določa 84. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Tudi iz izpodbijanih odločb toženca izhaja, da je toženec glede vprašanja pravice do nadomestila plače odločal po vsebini. Iz obrazložitve izhaja, da je bil delavec tožeče stranke v obdobju od 28. 10. 2006 do 31. 12. 2006 prisoten na delu, torej da je opravljal delo ter da je s strani tožeče stranke prejemal plačo, zato tožeča stranka v skladu z 29. členom ZZVZZ ter 138. in 229. členom pravil ne more biti upravičena zahtevati od zavoda oziroma od toženca povračila nadomestila plače za navedeno obdobje. Sklicuje se na 1. odstavek 58. člena, 63. člen in 1. odstavek 73. člena ZDSS-1. Odločbo o teh pravicah tožeča stranka ne more izpodbijati v gospodarskem sporu, postavila pa je zahtevek, da se odločbi toženca odpravita. Torej je tudi iz navedenega razloga za presojo predmetnega zahtevka podana stvarna pristojnost socialnega sodišča. Enako stališče je zavzelo Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani tudi v sodbi Psp 162/2010 z dne 16. 4. 2010, s katerim se toženec v celoti strinja. Vztraja, da gre med tožečo in toženo stranko vsekakor za spor o pravici do in iz obveznega zdravstvenega zavarovanja po 7. členu ZDSS-1 oziroma za socialni spor. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Zakon o delovnih razmerjih ter Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja jasno določajo pravne podlage, po katerih se morajo ravnati delodajalci in po katerih so dolžni izplačevati nadomestila delavcem, prav tako pa so tudi jasno določena pravila, v skladu s katerimi mora zavod oziroma toženec izplačana sredstva delodajalcem vrniti. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je toženec s prvostopno odločbo št. ... z dne 6. 11. 2008, potrjeno z drugostopno odločbo št. ... z dne 26. 1. 2009 odločil, da I.S. s. p., sedaj tožeča stranka, ni upravičena do refundacije nadomestila za delavca U.S. za čas od 28. 10. 2006 do 31. 12. 2006 v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala, da se citirani odločbi toženca kot nezakoniti odpravita in da je upravičena do refundacije nadomestila za delavca U.S. za čas od 28. 10. 2006 do 31. 12. 2006. V tožbi je tožeča stranka navajala, da bi toženec moral zavarovancu U.S. priznati bolniški stalež zaradi nezmožnosti za delo tudi za obdobje od 28. 10. 2006 do 31. 12. 2006, kot je to ugotovilo tudi delovno in socialno sodišče s sodbo z dne 2. 7. 2007. Ker je bil zavarovanec dne 28. 10. 2006 napoten nazaj na delo komercialista, čeprav še ni bil popolnoma delazmožen in je še vedno obiskoval razne specialiste kar med delovnim časom, zaradi česar svojega dela ni mogel opravljati popolno, je škodo utrpela tudi tožeča stranka, ki mu je za njegovo sicer nepopolno delo morala izplačevati plačo v celoti. Kolikor bi tožena stranka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje ter pravilno uporabila materialno pravo, bi morala tožeči stranki povrniti nadomestilo za delavca U.S. za čas od 28. 10. 2006 do 31. 12. 2006 v višini 1.367,21 EUR.

Glede na takšno tožbo, ki jo je zoper toženca vložila tožnica, ki je s. p., postavljeni tožbeni zahtevek in predhodni upravni postopek, zaključen z dokončno odločbo z dne 26. 1. 2009, v katerem je bila sporna refundacija nadomestila za delavca U.S. in za čas od 28. 10. 2006 do 31. 10. 2006, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za gospodarski in ne socialni spor. V zadevi Psp 162/2010 z dne 16. 4. 2006, na katero se sklicuje pritožba, je pritožbeno sodišče sicer menilo, da gre tudi v takšnih primerih za socialni spor, vendar je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu Ips 269/2008 z dne 8. 6. 2010 zavzelo drugačno stališče in poudarilo, da gre v takih primerih za gospodarski spor in da spor o povrnitvi nadomestila plače ni mogoče uvrstiti med spore iz 7. člena ZDSS-1. Gre za spor iz 1. točke 1. odstavka 481. člena ZPP, ki določa, da je gospodarski spor tudi spor, v katerem je vsaka od strank katera od navedenih oseb: gospodarska družba, zavod (vključno javni zavod), zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost. Tudi po stališču pritožbenega sodišča v predmetni zadevi ne gre za socialni spor, ki je opredeljen v 7. členu ZDSS-1. Socialno sodišče je pristojno za odločanje tudi o pravici do in iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in plačevanju prispevkov za to zavarovanje, vendar pa gre v sporni zadevi za spor glede povrnitve določenega zneska, ki ga je delodajalec, v konkretnem primeru tožeča stranka I.S. s.p., izplačala svojemu delavcu. Predpisi s področja zdravstvenega zavarovanja, predvsem Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ), Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju pravila) in Pravilnik o obračunu bruto nadomestil plač med začasno zadržanostjo od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja ne predvidevajo izdaje posebnih odločb. Pri uveljavljanju zahtevkov za povrnitev izplačanih nadomestil gre za premoženjski spor o plačilu navedenih zneskov. Zaradi izdanih odločb se narava zahtevka ter spora ni spremenila, saj z njimi ni bilo odločeno o pravici do in iz zdravstvenega zavarovanja, pač pa glede refundacije nadomestila za čas zadržanosti od dela, ki ga je delodajalec izplačal svojemu delavcu.

Glede na vse navedeno, ker je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne navaja, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.