Jedro

Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu Ustave Republike Slovenije in v 172. členu ZOR. Pogoj za odgovornost je civilni delikt, ki je podan, če je nastala škoda, če ta izvira iz nedopustnega ravnanja, če med obojim obstaja vzročna zveza in če obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi moralo biti ugotovljeno krivdno ravnanje delavcev v organih tožene stranke, ki so odločali o tožnikovem državljanstvu, in da bi moralo biti njihovo ravnanje protipravno. Napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 25.474.920,00 SIT. Odškodnino je tožnik uveljavljal zaradi nepravilnega in nezakonitega dela upravnega organa v zvezi z ugotavljanjem njegovega državljanstva od leta 1985 dalje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi druge in prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je napačno stališče sodišča druge stopnje o spremembi dejanske podlage v pritožbi. Tožeča stranka je namreč vseskozi zatrjevala, da je bilo delo upravnega organa skrajno malomarno in nezakonito. Poudarja, da je odločba z dne 2.4.1985 nična. S to odločbo je upravni organ z območja Slovenije odločil, da je tožnik državljan druge republike. V postopku za pridobitev državljanstva upravni organ ni odločal v zakonitem roku. Upravnemu organu očita, da ni začel po uradni dolžnosti postopka po 43. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ni izvedel ugotovitvenega postopka. Sodbi prve in druge stopnje pa nista ocenili, zakaj upravni organ ni začel postopka ugotovitve državljanstva po uradni dolžnosti in ni upošteval odločbe, s katero je bilo tožnikovi materi priznano slovensko državljanstvo. Opozarja na nadaljnji razlog odškodninske odgovornosti tožene stranke, to je zavlačevanje upravnega postopka. Sodišče je tudi napačno ocenilo zaznamek o državljanstvu na izpisku iz poročne matične knjige. Napačno je tudi to, da v spisu ni podatkov iz državljanske knjige.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Za presojo celotnega postopka, v katerem je tožnik uveljavljal državljanstvo Republike Slovenije, je pomembna odločba Oddelka za notranje zadeve Skupščine občine Piran št... z dne 2.4.1985. S to odločbo je bilo ugotovljeno, da je tožnik hrvaški državljan in državljan SFRJ. Tako je bilo ugotovljeno na podlagi dejstva, da sta bila tožnikova starša hrvaška državljana. Ta odločba ni nična. Po 44. členu Zakona o notranjih zadevah (Ur.l. SRS, št. 28/80) so bili občinski upravni organi za notranje zadeve pristojni za zadeve v zvezi z izvrševanjem predpisov o državljanstvu, po 4. točki 22. člena Zakona o splošnem upravnem postopku pa je bila krajevna pristojnost podana po stalnem prebivališču stranke. O tožnikovem državljanstvu je bil pristojen odločati upravni organ po kraju njegovega prebivališča, ki je bilo v Portorožu. V zvezi s pristojnostjo je odločba nična samo, če je bila izdana v upravnem postopku v stvari sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Odločanje o državljanstvu spada po 44. členu Zakona o notranjih zadevah v upravno pristojnost. Zato navedena odločba ni nična. To je pomembno, ker tožnik temelji svoje stališče o odškodninski odgovornosti tožene stranke prav na predpostavki, da je navedena odločba nična. Če bi bilo tako, odločba ne bi veljala, čeprav se zoper njo ni pritožil. Upravni organi se v nadaljnjih postopkih nanjo ne bi smeli sklicevati. Ker pa navedena odločba ni nična in ker je tožnik ni izpodbijal, je zanj in za državne organe, ki so odločali o njegovem državljanstvu, veljala in jih zavezovala. To pomeni, da je imel tožnik na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 hrvaško državljanstvo. Zato je imel glede na svoje stalno prebivališče v Portorožu možnost po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91 - ZDRS) pridobiti državljanstvo Republike Slovenije, če bi to zahteval v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona. Tožnik je vedel, da je hrvaški državljan, saj mu je bila odločba z dne 2.4.1985 vročena, pa kljub temu možnosti po 40. členu ZDRS ni izkoristil. Zoper odločbo z dne 2.4.1985 se ni pritožil. Zato v zvezi s tem ne more utemeljeno očitati upravnim organom Republike Slovenije protipravnega ravnanja, ki bi lahko bilo po 26. členu Ustave Republike Slovenije in po 172. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) podlaga za njeno odškodninsko odgovornost. Tožnik ne more naprtiti drugim odgovornosti za lastne opustitve, ne glede na to, ali so posledica njegovih tedanjih interesov ali pa premalo skrbnega varovanja lastnih koristi. To velja tako za opustitev pritožbe zoper odločbo z dne 2.4.1985, kot tudi za opustitev vložitve zahteve po 40. členu ZDRS. V zvezi s tem je treba še pojasniti, da ukrepanje po uradni dolžnosti na podlagi 43. člena ZDRS ni prišlo v poštev, ker tožnik po dotedanjih predpisih ni bil državljan Republike Slovenije. Zanj je prišel v poštev 40. člen navedenega zakona. Postopek po tem členu pa je lahko tekel samo na podlagi vloge stranke, ne pa po uradni dolžnosti.

Postopek za pridobitev državljanstva, ki ga je sprožil tožnik dne 25.9.1992, res ni tekel hitro, vendar to ne pomeni, da je šlo za namerno zavlačevanje, kar bi pomenilo protipravno ravnanje organa tožene stranke. Treba je upoštevati množičnost postopkov za pridobitev državljanstva v tistem času ter dejstvo, da se je tožnik odločil za postopek pridobitve državljanstva z naturalizacijo, ki je zapleten, ker terja ugotavljanje izpolnitve vrste pogojev. Tožnik je 19.4.1994 začel drug postopek. Dne 7.8.1995 pa sta skupaj z odvetnikom predlagala zadržanje odločanja v postopku za izredno razveljavitev pravnomočne odločbe (uradni zaznamek z dne 7.8.1995 v prilogi št. 10). To odločanje pa je bilo pogoj za dokončno rešitev njegove vloge za državljanstvo. V takih okoliščinah organom tožene stranke ni dokazano zlonamerno zavlačevanje postopka.

Tožnik se neutemeljeno sklicuje na zaznamek o državljanstvu na izpisku iz poročne matične knjige. Ta izpisek kot javna listina potrjuje podatke v zvezi s sklenitvijo zakonske zveze, medtem ko zaznamek o državljanstvu nima take veljave. To je bilo že obrazloženo v izpodbijani sodbi. V skladu s predlogom strank na zadnji glavni obravnavi dne 8.7.1999 je sodišče pribavilo podatke o navedenem zaznamku. Iz njih izhaja, da je zaznamek napačen (dopis Upravne enote Koper št... z dne 8.7.1999 na l. št. 65 spisa).

V postopkih za pridobitev državljanstva je tožnik navajal, da ima njegova mati slovensko državljanstvo. Ta navedba pa je bila v nasprotju s podatkom, s katerim je razpolagal upravni organ, in sicer s potrdilom občine Buje št... z dne 17.4.1987, da sta njegova starša kot hrvaška državljana vpisana v državljansko knjigo v Momjanu.

Tožnik še potem, ko je bila njegovi materi dne 11.11.1992 izdana odločba o državljanstvu Republike Slovenije, tega podatka ni sporočil upravnemu organu, ki je odločal o njegovem zahtevku. V svoji izjavi, dani na zapisnik dne 30.11.1994 pri Oddelku za notranje zadeve občine Piran in v pritožbi z dne 18.5.1994 zoper odločbo Občinskega sekretariata za notranje zadeve občine Koper je sicer navajal, da je njegova mati državljanka Republike Slovenije, ni pa omenil navedene odločbe. To je storil šele v predlogu z dne 17.7.1995 za izredno razveljavitev odločbe, nakar je bilo njegovi vlogi za pridobitev državljanstva ugodeno z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št... z dne 24.10.1995. Ta dejstva povedo, da tožnik neutemeljeno očita toženi stranki neupoštevanje odločbe o državljanstvu njegove matere, saj je upravni organ to odločbo upošteval takoj, ko jo je tožnik določno navedel. Tožnik je v pritožbi z večjim poudarkom in bolj natančno uveljavljal zatrjevane napake v postopku, ki je tekel na podlagi njegove zahteve za izstavitev potrdila o državljanstvu, medtem ko je tožbo utemeljeval predvsem z navajanjem prejšnjih napak, od leta 1985 dalje. Vendar je tudi v tožbi, čeprav na splošno, izražal svoje nestrinjanje s kasnejšimi postopki. Zato je ocena pritožbenega sodišča, da gre za spremembo dejanske podlage, prestroga. Vendar pa to na pravilnost drugostopne odločitve ni vplivalo. Pritožba je bila namreč pravilno zavrnjena na podlagi ugotovitve, da ravnanje organov tožene stranke ni bilo protipravno.

Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu Ustave Republike Slovenije in v 172. členu ZOR. Pogoj za odgovornost je civilni delikt, ki je podan, če je nastala škoda, če ta izvira iz nedopustnega ravnanja, če med obojim obstaja vzročna zveza in če obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi moralo biti ugotovljeno krivdno ravnanje delavcev v organih tožene stranke, ki so odločali o tožnikovem državljanstvu, in da bi moralo biti njihovo ravnanje protipravno. Napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. To je posebej očitno v primeru, ko stranka z neaktivnostjo ali z navajanjem nerelevantnih podatkov sama prispeva k napačni odločitvi. V obravnavanem primeru je tožnik z opustitvijo pritožbe zoper odločbo z dne 2.4.1985, z opustitvijo predloga za pridobitev državljanstva po 40. členu ZDRS in z opustitvijo omembe odločbe z dne 11.11.1992, s katero je pridobila državljanstvo Republike Slovenije njegova mati, sam prispeval k napačnim odločitvam in dolgotrajnosti postopka. Zato ravnanje organov tožene stranke ni protipravno in tudi ne krivdno. To pomeni, da ni elementov civilnega delikta in s tem podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).