Jedro

Prosilec za azil vizo poseduje v smislu 9(2) člena Dublinske uredbe tudi, če pristojni organ na podlagi komunikacije z drugo državo članico Evropske unije, ki jo veže Dublinska uredba, ugotovi, da je bila prosilcu za azil izdana veljavna viza v drugi državi članici, čeprav listine z vizo prosilec nima dejansko pri sebi. Če steče postopek po 9. členu Dublinske uredbe iz razloga, ker je prosilcu za azil bila izdana viza v eni od držav članic Evropske unije, ki jo veže Dublinska uredba, prosilec za azil ne more izbirati v kateri državi bo zaprosil za azil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil), ki je veljal v času odločanja, zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep z dne 16.11.2007, s katerim je tožena stranka na podlagi določbe 3.(2) člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28.2.2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni držav članic vloži državljan tretje države (Uradni list ES, št. L 50/8, z dne 25.2.2003, v nadaljevanju Dublinska uredba) in 40a člena ZAzil, odločila, da Republike Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za azil, saj bo imenovani predan Republiki Poljski, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za azil. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje, navaja, da v predmetni zadevi ni bistveno, ali je tožnik v Slovenijo pripotoval iz Poljske, ali ne, ker določba 9(2) člena Dublinske uredbe te situacije ne ureja, ampak je bistveno, ali je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik v posesti veljavnega vizuma, in če je tista država, ki je vizum izdala, sprejela odgovornost za sprejem tožnika in obravnavo njegove prošnje za azil. Med strankama ni sporno oziroma tožnik v tožbi dejstva, da je Poljska sprejela odgovornost po Dublinski uredbi, ne prepreka. Zato dejstvo, da v spisu ni prevodov akta, s katerim je pristojni organ Poljske sprejel odgovornost po Dublinski uredbi, v konkretnem primeru ne more vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Sodišče prve stopnje pa je moralo preizkusiti tudi, ali je tožena stranka pravilno štela, da je tožnik v posesti veljavnega vizuma. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka res ob vložitvi prošnje za azil pridobila podatek, da je tožnik v Republiko Poljsko stopil z veljavno vizo, kajti v prošnji za azil je tožnik navedel, da je: "v Turčijo prišel z vizo in da je bila tudi viza za Poljsko prava." Prosilec za azil vizo poseduje v smislu 9(2) člena Dublinske uredbe tudi, če pristojni organ na podlagi komunikacije z drugo državo članico Evropske unije, ki jo veže Dublinska uredba, ugotovi, da je bila prosilcu za azil izdana veljavna viza v drugi državi članici, čeprav listine z vizo prosilec nima dejansko pri sebi. Ta okoliščina je v predmetni zadevi izkazana, tožnik ji ne oporeka in zato je sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ne drži namreč tožbeni argument, da si tožnik lahko izbere, v kateri državi bo zaprosil za azil, če steče postopek po 9. členu Dublinske uredbe iz razloga, ker je bila prosilcu za azil izdana viza v eni od držav članic Evropske unije, ki jo veže Dublinska uredba.

Sodišče prve stopnje je odločilo brez glavne obravnave, ker je bil tožnikov predlog za zaslišanje pavšalen, kar pomeni, da ni z ničemer tehtno utemeljen v smeri, kako bi lahko to dokazno sredstvo vplivalo na odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1, v zvezi z določbo 6. odstavka 39. člena ZAzil).

V pritožbi zoper izpodbijano sodbe (1. točka izreka sodbe in sklepa) tožnik ponavlja tožbene navedbe ter še dodaja: Ponovno poudarja, da je bil prisiljen pobegniti iz izvorne države in da se ima pravico kadarkoli premisliti, v kateri državi bo zaprosil za azil, pri tem pa poudarja, da nikoli in nikdar ni bil na Poljskem, saj je Republika Slovenija njegova prva država, ki jo je obiskal, po tem, ko je zapustil svojo izvorno državo. Ta dejstva bi lahko potrdil pred sodiščem in predlaga, da ga le - to zasliši. Ni resnična trditev, da je v posesti veljavne vize, saj nikoli ni imel vize za Poljsko. Sodišče bi ga moralo zaslišati, da bi se razčistile nejasnosti. Predlaga, naj pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in naj izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravilna in zakonita.

Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka res ob vložitvi prošnje za azil pridobila podatek, da je tožnik v Republiko Poljsko vstopil z veljavno vizo, kajti v prošnji za azil je tožnik navedel, da je: "v Turčijo prišel z vizo in da je bila tudi viza za Poljsko prava." To pomeni, da prosilec za azil vizo poseduje v smislu 9(2) člena Dublinske uredbe tudi, če pristojni organ na podlagi komunikacije z drugo državo članico Evropske unije, ki jo veže Dublinska uredba, ugotovi, da je bila prosilcu za azil izdana veljavna viza v drugi državi članici, čeprav listine z vizo prosilec nima dejansko pri sebi. Ta okoliščina je v predmetni zadevi izkazana, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo kot neutemeljeno. Ne drži namreč tožbeni argument, ki ga tožnik ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da si lahko izbere, v kateri državi bo zaprosil za azil, če steče postopek po 9. členu Dublinske uredbe iz razloga, ker je prosilcu za azil bila izdana viza v eni od držav članic Evropske unije, ki jo veže Dublinska uredba.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo brez glavne obravnave, ker je bil tožnikov predlog za zaslišanje pavšalen, kar pomeni, da ni bil z ničemer tehtno utemeljen v smeri, kako bi lahko to dokazno sredstvo vplivalo na odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1, v zvezi z določbo 6. odstavka 39. člena ZAzil).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.