19. 4. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., na seji senata 30. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 286/2003 z dne 2. 12. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 171/2003 z dne 12. 6. 2003 in s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II K 703/2000 z dne 25. 11. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitve 22. in 29. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je v pravnih sredstvih zoper prvostopenjsko sodbo zatrjeval dobroverno posest spornega skuterja in pravico do samopomoči po 76. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. – v nadaljevanju ZTLR). Višje in Vrhovno sodišče naj se do teh navedb ne bi opredelila in s tem kršila 22. člen Ustave ter 6. člen EKČP. V pritožbi naj bi opozoril na očitno nasprotje med dokazi glede bistvenih vprašanj, ki se nanašajo na poškodbo oškodovanke. Višje sodišče naj bi na te navedbe odgovorilo zgolj pavšalno in neargumentirano, zato naj bi bila sodba arbitrarna. V utemeljitev kršitve 29. člena Ustave navaja, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče, ki bi potrdila pritožnikov zagovor. Višje in Vrhovno sodišče naj bi kršili 22. člena Ustave s tem, ko sta pritožniku v plačilo naložili stroške postopka, čeprav ga je prvostopenjsko sodišče oprostilo njihovih plačil. Odločitev navedenih sodišč glede stroškov postopka naj bi bila arbitrarna, saj naj sodišči ne bi upoštevali dejstva, da se pritožnik šola, da nima premoženja in da ga preživljajo starši. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

B.

3.Pritožnik izpodbijanim sodbam med drugim očita kršitev 6. člena EKČP. Ker je vsebina 6. člena EKČP zajeta v 22., 23. in 29. členu Ustave, je Ustavno sodišče očitke pritožnika o kršitvi te konvencijske pravice presojalo v okvir zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

4.Pritožnik zatrjuje kršitev jamstva enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodiščem očita, da se niso opredelila do njegovih navedb o izvrševanju dovoljene samopomoči po 76. členu ZTLR. Iz jamstva enakega varstva pravic izhaja med drugim zahteva, da so odločbe, s katerimi je pristojni organ odločil o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Iz te pravice izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, opredeli. Pritožnik je v pritožbi in zahtevi za varstvo zakonitosti svoje dejanje upravičeval z merili civilnega prava o dovoljeni samopomoči. Navajal je, da je sporni skuter posedoval kot dobroverni posestnik in je bil kot tak upravičen braniti svojo posest pred nasilnim motenjem. Vendar pritožnikovo sklicevanje na dovoljeno samopomoč po 76. členu ZTLR glede na izbrani način odvračanja "motilnih ravnanj" (tj. neposredni fizični napad na oškodovanko) očitno ni moglo vplivati na odločitev sodišč. Ker so navedbe pritožnika pravno irelevantne, se do njih sodiščem ni bilo treba opredeliti.

5.Neutemeljeni so tudi očitki pritožnika, da je Višje sodišče pavšalno in neargumentirano zavrnilo njegove navedbe, da obstaja očitno nasprotje med dokazi, ki se nanašajo na poškodbo oškodovanke. Višje sodišče je navedlo, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno verjelo izpovedbam oškodovanke in njene sestre glede poškodbe, in se sklicevalo na obvestilo Kliničnega centra v Ljubljani, kjer je oškodovanka poiskala zdravniško pomoč. Pojasnilo je, da je bil obdolženčev zagovor pravilno ocenjen kot neprepričljiv, in ocenilo, da ni šlo le za klofuto, kot je to skušal prikazati pritožnik. Menilo je, da okoliščina, ali sta oškodovanki oba zoba izpadla takoj ob udarcu ali pozneje, ni bistvenega pomena pri ocenjevanju odgovornosti pritožnika. Takšna presoja po mnenju Ustavnega sodišča zadosti kriterijem 22. člena Ustave. Izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati arbitrarnosti, saj je obrazložitev razumna.

6.Pritožnik zatrjuje kršitev tretje alineje 29. člena Ustave z navedbo, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče, ki bi potrdila njegov zagovor. Po tej določbi je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in katerega obstoj ter pravno relevantnost je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev dokaznega predloga obrazložilo z navedbo, da izpovedba kriminalista ne bi spremenila dejstva, da je pritožnik oškodovanko udaril v obraz, zaradi česar je utrpela lahko telesno poškodbo. Višje sodišče je pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča in menilo, da predlagani dokaz nedvomno ni bil potreben. V postopku na prvi stopnji je pritožnik podal zagovor, v katerem je imel možnost predstaviti svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve. Sodišče je pretehtalo pritožnikov zagovor v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi ter dovolj prepričljivo in razumno obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga. Glede na navedeno ni podana kršitev tretje alineje 29. člena Ustave.

7.Pritožnik izpodbija tudi odločitvi Višjega in Vrhovnega sodišča o stroških postopka in v zvezi z njima uveljavlja kršitev 22. člena Ustave. Iz izpodbijanih sodb izhaja, da so bili pritožniku v plačilo naloženi stroški pritožbenega postopka v višini 100.000 tolarjev in stroški postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti v višini 120.000 tolarjev. Višje sodišče je pri odločanju o višini povprečnine upoštevalo obseg zadeve, trajanje pritožbenega postopka, premoženjske razmere pritožnika in menilo, da si je pritožnik sposoben poiskati priložnostno delo ter na ta način plačati stroške postopka. Vrhovno sodišče je upoštevalo trajanje in zapletenost kazenske zadeve ter pritožnikove premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu. Pritožnik sodiščema očita, da nista upoštevali dejstva, da se šola, da nima premoženja in da ga preživljajo starši. Vendar s tem še ne izkaže, da sta odločitvi sodišč tako očitno napačni in brez razumne pravne obrazložitve, da bi ju bilo mogoče oceniti kot arbitrarni. Pri tem tudi ne more biti relevantna okoliščina, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo drugače. Sodišči sta lahko na podlagi podatkov v spisu utemeljeno sklepali o pridobitni sposobnost pritožnika, zato očitno ne gre za kršitev 22. člena Ustave.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer