Jedro

Pri tožniku še ni podana I. kategorija invalidnosti. Iz prepričljivega mnenja sodne izvedenke namreč izhaja, da je pri tožniku podana delovna zmožnost, s tem da so potrebne omejitve pri delu in časovna razbremenitev. Zato je tožnik utemeljeno razvrščen v III. in ne I. kategorijo invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 6. 8. 2013 in št. ... z dne 15. 4. 2013. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 1. 4. 2013 dalje in mu priznalo pravico do dela, ki ni vezano na normo, ne zahteva samostojnih odločitev glede sprememb in prilagajanja delovnega procesa, ni povezano z zahtevnimi stiki z ljudmi, brez tveganja za nezgodo pri delu, brez nepredvidljivih sprememb delovnih operacij, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, od 1. 5. 2013 dalje. Tožniku je tudi priznalo pravico do delnega nadomestila za invalidnost, s tem da bo o višini in izplačevanju delnega nadomestila za invalidnost odločila tožena stranka s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe (I. - IV. točka izreka). Sodišče pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti (V. točka izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 415,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

Zoper sodbo (V. točka izreka) ter glede dela nepriznanih stroškov postopka je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu, s tem da preostali del izreka izpodbija le v primeru, če bi se pokazalo, da jih je nujno izpodbijati zaradi izpodbijanja izreka pod V. točko in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je že pri toženi stranki uveljavljal, da je njegova invalidnost posledica prometne nezgode z dne 26. 4. 2006. Do navedene prometne nezgode je svoje delo opravljal brez kakršnihkoli težav, bil je tudi izredno uspešen. Medicinska dokumentacija, ki jo je vložil v spis izkazuje njegove zdravstvene težave. Iz zdravniškega spričevala bolnišnice A. z dne 11. 11. 2013 izhaja, da za pridobitno delo ni sposoben. Tudi iz zdravniškega spričevala iste ustanove z dne 13. 5. 2013 izhaja, da je njegova delazmožnost izrazito okrnjena ter za pridobitveno delo glede na osebnostne lastnosti in posledice prometne nesreče, ni sposoben. K pritožbi prilaga še dodatno dokumentacijo (A/59 in A/60), ki se je nahajala v varovanem medicinskem arhivu bolnišnice A.. Dokumentacijo je na zaprosilo prejel šele 3. 2. 2015. Nobena od invalidskih komisij ne omenja tožnikovega zdravljenja v bolnišnici A., predvsem pa ne ugotovitev iste zdravstvene ustanove, po katerih tožnik dejansko ni sposoben za opravljanje dela na normo po 8 ur dnevno, kot tudi ne za delo v nočnem času. To pomeni, da je tožnik ves čas od omenjene prometne nezgode in tudi po prvi in drugi hospitalizaciji, tj. tudi po 21. 8. 2008 opravljal delo v dnevni in nočni izmeni po 8 ur, čeprav je bilo že v letu 2008 ugotovljeno, da tega dela ni zmožen. Invalidske komisije niso upoštevale obstoječe zdravstvene dokumentacije, do katere je prišel z veliko težavami in sicer po pooblaščencu. Tudi sodišče ob izdaji sodbe teh relevantnih podatkov ni imelo na razpolago, ni jih imel niti tožnik, kar pomeni, da ni imel možnosti svojih pravic pravilno uveljavljati. Bolnišnica A. tožnikove težave povezuje s prometno nezgodo, medtem ko tožena stranka zdravstvene težave opredeljuje kot posledico bolezni. Tožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter da se ugotovi, da so tožnikove zdravstvene težave posledica prometne nezgode oziroma smiselno, da se sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 8. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 4. 2013. Drugostopenjski organ je v nadaljevanju odločil, da se tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi bolezni, prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvijo: brez dela na delovnih mestih, kjer obstaja povečano tveganje za nezgodo pri delu, s polnim delovnim časom od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe, tj. od 1. 4. 2013 dalje. Določeno je bilo, da je kontrolni pregled potreben v mesecu marcu 2015, ter da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. Tožnik je bil tudi napoten, da se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku ugotovilo, da odločitev tožene stranke ni bila pravilna, zato je odpravilo obe odločbi ter tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 1. 4. 2014 dalje in mu priznalo pravico do dela z omejitvami ter s časovno razbremenitvijo (po 4 ure dnevno) od 1. 5. 2013 dalje.

Glede na pritožbene navedbe je sporno, ali je pri tožniku namesto III. kategorije, podana I. kategorija invalidnosti, sporen pa je tudi vzrok invalidnosti.

Skladno s 3. alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012) se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organizirano pridobitno delo ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča, pri tožniku zaenkrat še ni podana I. kategorija invalidnosti. Iz prepričljivega mnenja sodne izvedenke namreč izhaja, da je pri tožniku podana delovna zmožnost, s tem da so potrebne omejitve pri delu in pa tudi časovna razbremenitev. Tožnik v pritožbi omenja medicinsko dokumentacijo, iz katere naj bi izhajalo, da tožnik ni več zmožen opravljati delo oziroma, kot to izhaja iz zdravniškega izvida z dne 11. 11. 2013, za pridobitno delo naj ne bi bil več sposoben. Sodišče prve stopnje je ravno zaradi razjasnitve dejanskega stanja postavilo sodno izvedenko specialistko psihiatrinjo, ki je preučila medicinsko dokumentacijo, tožnika pa je tudi osebno pregledala. V pisno podanem izvedenskem mnenju omenja tudi izvid lečeče specialistke psihiatrinje, ki ugotavlja, da tožnik glede na svojo osebnostno strukturo za delo ni sposoben (izvidi z dne 7. 5. 2012, 22. 8. 2011, 5. 11. 2012). Omenja tudi hospitalizacijo v času od 5. 11. do 21. 11. 2007 ter od 3. 3. do 21. 3. 2008, torej gre za obdobje glede katerega je tožnik k pritožbi priložil potrdila bolnišnice. Izvedenka je torej upoštevala vso relevantno medicinsko dokumentacijo, pri čemer pa za presojo invalidnosti ni odločilno zgolj mnenje posameznih lečečih specialistov, temveč je potrebno zadevo obravnavati v celoti, torej glede na definicijo invalidnosti, kot je podana v 63. členu ZPIZ-2. Lečeči specialist namreč ni tisti, ki bi ugotavljal, ali je posamezen njegov pacient zmožen za delo, temveč je to v okviru predsodnega postopka prepuščeno invalidskim komisijam, medtem ko v primeru sodnega postopka, vprašanje invalidnosti razčiščuje sodišče, s tem da skladno z 8. členom sodišče presodi, katera dejstva se štejejo za dokazana. Odločitev sprejme po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je kot podlago svoji odločitvi tako uporabilo mnenje sodne izvedenke, ki je že v pisno podanem izvedenskem mnenju prepričljivo pojasnila, da pri tožniku do izdaje dokončne odločbe, torej do dne 6. 8. 2013 ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, temveč je njegova delazmožnost zmanjšana. Vzrok za zmanjšano delovno sposobnost pa so kognitivne motnje in posttravmatska stresna motnja ter generalizirana anksioznost. Datum nastanka nove invalidnosti pa je 1. 4. 2013. Torej z navedenim dnem je po mnenju sodne izvedenke prišlo do spremembe v stanju invalidnosti, kajti kot izhaja iz dokumentacije v upravnem spisu je bil tožnik že z odločbo št. ... z dne 12. 5. 2010 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: delo v nočnem času in normirano delo, s polnim delovnim časom od 28. 4. 2010 dalje. Sodna izvedenka je tudi zaslišana na glavni obravnavi prepričljivo pojasnila izvid in podala mnenje glede tožnikove delovne zmožnosti. Pri tožniku so nedvomno podane psihične težave, ki jih podrobno povzema že sodišče prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Pri tožniku so podane znatne kognitivne motnje, ki mu pomembno zmanjšujejo splošno psihosocialno funkcionalnost in tudi delovno sposobnost. Je pa pri tožniku še vedno prisotna zmožnost za delo v skrajšanem delovnem času. Glede na navedeno so torej pritožbene navedbe, da sodišče ni ustrezno razčistilo dejansko stanje v zvezi s tožnikovo invalidnostjo, neutemeljene. Nenazadnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožnik v vlogi z dne 15. 10. 2014 v celoti strinjal s podanim izvedenskim mnenjem in nanj ni imel pripomb, niti na zadnjem naroku ni predlagal drugih dokazov. Sodišče je upoštevalo, da je prišlo do spremembe v zdravstvenem stanju, torej do poslabšanja in da so potrebne dodatne omejitve in pa časovna razbremenitev od 1. 5. 2013 dalje. Zaenkrat pa pri tožniku ne gre za izgubo delazmožnosti oziroma za I. kategorijo invalidnosti in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Je pa sodišče prve stopnje presojalo stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. V primeru, če je prišlo pri tožniku kasneje še do dodatnega poslabšanja zdravstvenega stanja, pa lahko pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede vzroka nastanka invalidnosti. Kot je bilo že omenjeno, je bil tožnik že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Gre za pravnomočno odločbo, ki je bila izdana v letu 2010, medtem ko se je prometna nezgoda na katero se sklicuje tožnik zgodila 26. 4. 2006. Glede priznanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja je bilo torej zgolj odločilno vprašanje, ali je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in pa vzrok takega poslabšanja. Po mnenju sodne izvedenke gre za bolezenske spremembe, ne pa za posledice poškodbe izven dela (prometna nesreča). Pa tudi, če bi bila vzrok invalidnosti poškodba izven dela, tožniku ne bi bilo mogoče priznati več pravic, kot v primeru, ko je vzrok invalidnosti bolezen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.