Jedro

Vprašanje ugotavljanja stopnje alkoholiziranosti je vprašanje pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in ne pravno vprašanje.

V kaznovalnem pravu morajo biti vsa odločilna dejstva, ki so obdolžencu v škodo, ugotovljena z vso gotovostjo; v dvomu pa je šteti, da je dokazano tisto dejstvo, ki je obdolžencu v korist.

Izrek

Ob reševanju zahteve kaznovanega A.H. za sodno varstvo se odločba Senata za prekrške Republike Slovenije z dne 4.7.2000 in odločba o prekršku Sodnika za prekrške Ljubljana z dne 15.9.1999 razveljavita in se zadeva vrne organu prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

Sodnik za prekrške Ljubljana je z odločbo o prekršku z dne 15.9.1999 spoznal kaznovanega A.H. za odgovornega za prekršek po c) točki 4. odstavka 117. člena ZVCP in mu izrekel 120.000,00 SIT denarne kazni, po 5. odstavku istega člena pa še sankcijo prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, izdanega pri Upravni enoti v Ljubljani. Senat za prekrške Republike Slovenije je z uvodoma navedeno odločbo zavrnil pritožbo zagovornika kaznovanega kot neutemeljeno in potrdil odločbo organa prve stopnje.

Zoper to pravnomočno odločbo o prekršku je kaznovani A.H. vložil dne 13.12.2000 zahtevo za sodno varstvo, v kateri navaja, da je bila z izpodbijano odločbo prekršena materialna določba Zakona o prekrških (ZP), oziroma predpisa, ki določa prekršek – 1. točka 187. člena ZP v zvezi s 5. odstavkom 117. člena ZVCP. Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni napadeno odločbo tako, da ob upoštevanju načela „in dubio pro reo“ ugotovi, da gre za prekršek po c) točki 4. odstavka 117. člena ZVCP in mu ob upoštevanju, da je voznik s 37 letnim vozniškim stažem, da še ni bil kaznovan in da je urejena osebnost s poklicem, ki zahteva tudi vožnjo z avtomobilom, izreče primerno kazen; podrejeno pa, da napadeno odločbo razveljavi in vrne zadevo organu prve stopnje v novo odločanje. Hkrati je predlagal, da se izvršitev odločbe o prekršku odloži, dokler ne bo končan postopek o zahtevi za sodno varstvo.

Ob reševanju zahteve kaznovanega A.H. za sodno varstvo je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavilo po uradni dolžnosti iz naslednjih razlogov: iz podatkov spisa je razvidno, da je alkoholimetrična analiza krvi pokazala, da je imel kaznovani A.H. v krvi naslednje vrednosti etilnega alkohola: po Widmarkovem postopku 1.47 – 1.50 g/kg; po plinskem kromatogramu pa 1.52 – 1.55 g/kg. Na podlagi te analize in pojasnila inštituta, ki je opravil analizo, da je imel kaznovani v krvi „najmanj toliko alkohola, kot je pokazala preiskava“, je bil kaznovani z izpodbijano odločbo o prekršku spoznan za odgovornega, da je vozil osebni avtomobil pod vplivom alkohola, in sicer, da je imel „v organizmu 1,51 g/kg srednje vrednosti alkohola“. Iz spisa tudi izhaja, da urin kaznovanemu ni bil vzet, kar bi bilo bistvenega pomena za določitev faze eliminacije oziroma absorbcije alkohola v njegovem organizmu.

Kaznovani A.H. v zahtevi za sodno varstvo uveljavljano kršitev iz 1. točke 187. člena ZP utemeljuje s tem, da organ, ki je vodil postopek, svoje ugotovitve o obstoju prekrška ne bi smel izvajati iz nekih povprečij, ampak bi moral po pravnem načelu „in dubio pro reo“ šteti, da je ugotovljeno tisto dejstvo, ki je v korist obdolženca oziroma je najmanj v njegovo škodo – torej, da je imel kaznovani v krvi 1,47 oziroma 1,50 g/kg alkohola. Kaznovani meni, da to ni zgolj dejansko, ampak pravno vprašanje. Nasprotno s takim stališčem Vrhovno sodišče meni, da je vprašanje ugotavljanja stopnje alkoholiziranosti vprašanje pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in ne pravno vprašanje, vendar pa je pri odločanju o tej zahtevi za sodno varstvo nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnega dejstva, ugotovljenega v izpodbijani odločbi, da je imel kaznovani v krvi 1,51 g/kg alkohola. Iz opravljene analize krvi ne izhaja, da je imel kaznovani najmanj navedeno stopnjo alkohola, in tudi v pojasnilu inštituta za sodno medicino ni govora o „srednji“ vrednosti alkohola, temveč jo je prvostopenjski organ sam ugotovil kot povpreček vseh štirih v analizi navedenih vrednosti, namesto da bi upošteval ugotovljeni vrednosti samo iz Widmarkovega postopka, oziroma povpreček najnižjih vrednosti po obeh postopkih. V kaznovalnem pravu morajo namreč biti vsa odločilna dejstva, ki so obdolžencu v škodo, ugotovljena z vso gotovostjo; v dvomu pa je šteti, da je dokazano tisto dejstvo, ki je obdolžencu v korist. Ker je po določbi 5. odstavka 117. člena ZVCP mogoče sankcijo prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izreči le vozniku motornega vozila, ki je imel v krvi več kot 1,5 g/kg alkohola, bi torej moralo biti z vso gotovostjo ugotovljeno, da je kaznovani A.H. imel v krvi najmanj 1,51 g/kg alkohola. Spričo precejšnjega dvoma o resničnosti tega odločilnega dejstva je Vrhovno sodišče skladno s pooblastilom iz 207.a člena v zvezi z 222. členom ZP odločilo, kot je navedeno v izreku te sodbe.