Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil toženec obogaten zaradi previsokih izplačanih stroškov za prevoz na delo in z dela z naslova njegovega dejanskega prebivališča. Skladno z ustaljeno sodno prakso se določbe kolektivnih pogodb o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela z naslova stalnega bivališča uporabljajo tako, da se kot naslov bivališča upošteva naslov, s katerega delavec dnevno prihaja na delo. Ker gre pri povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela za povračilo dejansko nastalih stroškov, ni mogoče tolmačiti določb o povračilu stroškov z naslova stalnega bivališča tako, da bi šlo za stalno bivališče, ki izhaja iz Centralnega registra prebivalstva. Glede na to, da gre pri kraju prebivanja za lokacijo, od koder se delavec dejansko vozi na delo, toženec ni bil obogaten s tem, ko je prejemal povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela z naslova, s katerega je dejansko prihajal na delo. Zato tožbeni zahtevek tožeče stranke (toženčevega delodajalca) za vračilo preveč izplačanih stroškov ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženca ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za vrnitev plačanih stroškov za prevoz na delo in z dela še v preostalem delu zavrnilo.
I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe:
1. v prvem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti neupravičeno izplačane stroške prevoza na delo in z dela v obdobju od aprila 2010 do decembra 2013 v skupnem znesku 5.206,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: - od zneska 48,30 EUR od 15. 2. 2011 dalje do plačila, - od zneska 41,40 EUR od 15. 3. 2011 dalje do plačila, - od zneska 48,30 EUR od 15. 4. 2011 dalje do plačila, - od zneska 27,60 EUR od 15. 5. 2011 dalje do plačila, - od zneska 50,60 EUR od 15. 6. 2011 dalje do plačila, - od zneska 46,00 EUR od 15. 7. 2011 dalje do plačila, - od zneska 108,40 EUR od 16. 8. 2011 dalje do plačila, - od zneska 200,70 EUR od 15. 9. 2011 dalje do plačila, - od zneska 32,20 EUR od 17. 10. 2011 dalje do plačila, - od zneska 66,30 EUR od 15. 11. 2011 dalje do plačila, - od zneska 64,00 EUR od 15. 12. 2011 dalje do plačila, - od zneska 32,20 EUR od 16. 1. 2012 dalje do plačila, - od zneska 68,60 EUR od 15. 2. 2012 dalje do plačila, - od zneska 151,08 EUR od 15. 3. 2012 dalje do plačila, - od zneska 342,00 EUR od 16. 4. 2012 dalje do plačila, - od zneska 306,00 EUR od 15. 5. 2012 dalje do plačila, - od zneska 432,00 EUR od 18. 6. 2012 dalje do plačila, - od zneska 324,00 EUR od 18. 7. 2012 dalje do plačila, - od zneska 218,30 EUR od 17. 8. 2012 dalje do plačila, - od zneska 222,90 EUR od 17. 9. 2012 dalje do plačila, - od zneska 54,80 EUR od 18. 10. 2012 dalje do plačila, - od zneska 46,00 EUR od 16. 11. 2012 dalje do plačila, - od zneska 41,40 EUR od 17. 12. 2012 dalje do plačila, - od zneska 43,70 EUR od 17. 1. 2013 dalje do plačila, - od zneska 326,30 EUR od 15. 2. 2013 dalje do plačila, - od zneska 362,30 EUR od 15. 3. 2013 dalje do plačila, - od zneska 43,30 EUR od 17. 4. 2013 dalje do plačila, - od zneska 41,40 EUR od 17. 5. 2013 dalje do plačila, - od zneska 13,80 EUR od 17. 6. 2013 dalje do plačila, - od zneska 48,30 EUR od 17. 7. 2013 dalje do plačila, - od zneska 59,40 EUR od 16. 8. 2013 dalje do plačila, - od zneska 32,20 EUR od 17. 9. 2013 dalje do plačila, - od zneska 29,90 EUR od 17. 10. 2013 dalje do plačila, - od zneska 380,30 EUR od 18. 11. 2013 dalje do plačila, - od zneska 432,00 EUR od 18. 12. 2013 dalje do plačila, - od zneska 48,30 EUR od 17. 1. 2014 dalje do plačila“,
2. v II. točki izreka pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna tožencu v roku 8 dni povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 739,27 EUR, svoje stroške pa krije sama.
II. Tožeča stranka je dolžna tožencu v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 641,89 EUR.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti neupravičeno izplačane stroške prevoza na delo in z dela v obdobju od aprila 2010 do decembra 2013 v skupnem znesku 5.206,88 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhajajo iz prvega odstavka I. točke izreka sodbe, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za povrnitev izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela za marec 2010 v višini 126,50 EUR ter tožbeni zahtevek za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od vsakega posameznega zneska pred 30. 1. 2011 (drugi in tretji odstavek I. točke izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 19,09 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).
2. Zoper sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških, vlaga pritožbo toženec zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, oziroma podredno njegovo razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Trdi, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo vsebino izjave z dne 3. 10. 2010, iz katere izhaja, da je toženčevo stalno prebivališče A. ulica 2a, B., iz katerega se dnevno vozi na delo in z dela. Po njegovem mnenju je omenjena izjava spremenila pogodbo o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na podatke stalnega bivališča toženca. Meni, da je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, da se je toženec iz A. ulice 2a vsak dan vozil na delo, napačno uporabilo materialno pravo in presodilo, da se za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela upoštevajo podatki iz uradnih evidenc - CRP. Navaja, da je toženec tudi po marcu 2010 dejansko stalno prebival na naslovu A. ulica 2a, B., zato mu sodišče prve stopnje in tožeča stranka neutemeljeno očitata, da ni obvestil tožeče stranke v skladu s 34. členom ZDR oziroma 36. členom ZDR-1. Glede na to, da so priče izpovedale in potrdile, da se je toženec dejansko vozil na delo z navedenega naslova, po mnenju toženca ni mogoče govoriti o njegovi neupravičeni obogatitvi, saj so mu stroški prevoza, ki mu jih je tožeča stranka povrnila v spornem obdobju, dejansko nastali. Meni, da je treba stalno bivališče po 124. členu Kolektivne pogodbe premogovništva razumeti v smislu 3. člena ZPPreb. Zatrjuje, da odločitev sodišča prve stopnje odstopa od dosedanje sodne prakse, denimo sodbe št. Pdp 1172/2013, po kateri je delavec upravičen do povračila stroškov, če mu ti dejansko nastanejo, in sicer z lokacije, od koder se dejansko vozi na delo. Trdi še, da je izrek sodbe sam s sabo v nasprotju, saj se posamezni zneski iz izreka v skupnem znesku 4.834,28 EUR ne ujemajo s seštevkom 5.206,88 EUR, zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo tudi stroške postopka, saj ni upoštevalo, da je tožeča stranka uspela s tožbenim zahtevkom le delno in bi moralo odločiti o povračilu stroškov postopka glede na uspeh v pravdi. Priglaša stroške pritožbe.
3. Pritožba je utemeljena.
4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče prvi odstavek I. točke izreka in II. točko izreka sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.
5. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o vračilu preveč plačanih stroškov za prihod na delo in z dela, ki jih je tožeča stranka zahtevala od toženca za obdobje od marca 2010 do decembra 2013, ki je v tem obdobju prihajal na delo z naslova A. ulica 2a, B., stalno prebivališče pa je imel v tem času prijavljeno na naslovu C. ulica 1, D.. Tožbenemu zahtevku je v pretežnem delu ugodilo na podlagi ugotovitve, da na naslovu, kjer je toženec dejansko bival, ni prijavil niti stalnega niti začasnega prebivališča, kar pomeni, da se je vozil na delo z naslova, ki ni zaveden v nobeni uradni evidenci, niti ni obvestil tožeče stranke o zadnji spremembi stalnega bivališča. Pri odločanju se je oprlo na določbo 124. člena Kolektivne pogodbe premogovništva Slovenije, po kateri se stroški za prevoz na delo in z dela delavcem povrnejo od stalnega oziroma začasnega prebivališča, ki je bližje delovnemu mestu, in nazaj. Upoštevalo je tudi določbo Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo, po kateri je delavec upravičen do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela od kraja, določenega v pogodbi o zaposlitvi.
6. Po določbi prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) je dolžan tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR) v 130. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti med drugim tudi povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. V bistvenem enako določbo ima tudi od 12. 4. 2013 veljavni Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1). Glede na to, da tožečo stranko zavezuje Kolektivna pogodba premogovništva Slovenije (Ur. l. RS, št. 44/96 in nasl.), je treba upoštevati njen 124. člen, ki v prvem odstavku določa, da se delavcem krijejo stroški za prevoz na delo in z dela v višini stroškov za prevoz z javnim prevozom od stalnega oziroma začasnega bivališča, ki je bližje delovnemu mestu, in nazaj.
7. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je zavzelo stališče, da je bil toženec obogaten zaradi previsokih izplačanih stroškov za prevoz na delo in z dela z naslova njegovega dejanskega prebivališča. Skladno z ustaljeno sodno prakso se določbe kolektivnih pogodb o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela z naslova stalnega bivališča uporabljajo tako, da se kot naslov bivališča upošteva naslov, s katerega delavec dnevno prihaja na delo (prim. sodbi in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1172/2013 z dne 23. 4. 2014, št. Pdp 923/2014 z dne 13. 11. 2014 in št. Pdp 1016/2010 z dne 21. 10. 2010). Ker gre pri povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela za povračilo dejansko nastalih stroškov, ni mogoče tolmačiti določb o povračilu stroškov z naslova stalnega bivališča tako, da bi šlo za stalno bivališče, ki izhaja iz Centralnega registra prebivalstva. Dejstvo, da toženec ni imel prijavljenega stalnega (niti začasnega) prebivališča na naslovu, s katerega je dejansko dnevno prihajal na delo, in da je s tem kršil določbo 6. člena Zakona o prijavi prebivališča (Ur. l. RS, št. 111/07 in nasl. – ZPPreb) in bi lahko skladno s tem zakonom odgovarjal za prekršek, ne vpliva na njegovo pravico do povračila stroškov za prihod na delo in z dela z naslova, kjer dejansko prebiva. Enako velja za obveznosti po Zakonu o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/06 in nasl. – ZEPDSV).
8. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je v celotnem spornem obdobju toženec prihajal na delo z naslova v B. in ne z naslova v D., o čemer je bila tožeča stranka s predložitvijo izjave z dne 4. 1. 2010 tudi obveščena. Dejstvo, da je imel toženec od 30. 3. 2010 uradno stalno bivališče prijavljeno na naslovu v D., glede na materialnopravno stališče o povračilu stroškov z naslova dejanskega bivanja, v zadevi ni odločilno. Toženec z opustitvijo sporočanja novega uradnega stalnega prebivališča na naslovu v D. (ob dejstvu, da se je še naprej vozil na delo z naslova v B.) ni kršil svojih obveznosti po ZDR oziroma ZDR-1. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da za stranki tega individualnega delovnega spora ne velja Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 73/08 in nasl.), saj se pogodba o zaposlitvi toženca ne sklicuje nanjo, temveč se sklicuje na podjetniško kolektivno pogodbo, tj. kolektivno pogodbo, sklenjeno med delodajalcem in sindikatom pri njem. Tudi sicer pa za nastanek obveznosti povračila stroškov prevoza z naslova, ki ni naveden v pogodbi o zaposlitvi, zadostuje, da je toženec o spremembi naslova z izjavo obvestil tožečo stranko, in ni bistveno, da tožeča stranka po prejemu izjave ni spremenila podatkov o bivališču toženca v pogodbi o zaposlitvi (prim. sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 923/2014 z dne 13. 11. 2014).
9. Glede na to, da gre pri kraju prebivanja za lokacijo, od koder se delavec dejansko vozi na delo, toženec ni bil obogaten s tem, ko je prejemal povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela z naslova A. ulica 2a, B., zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke za vračilo preveč izplačanih stroškov neutemeljen. Pritožba je utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo v izpodbijanem prvem odstavku I. točke izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za vrnitev plačanih stroškov za prevoz na delo in z dela še v preostalem delu zavrnilo (358. člen ZPP).
10. Odločitev o pravdnih stroških tega individualnega delovnega spora temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka mora tožencu povrniti stroške postopka na prvi stopnji v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl. – ZOdvT). Glede na vrednost spornega predmeta (5.333,38 EUR) znaša nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT 284,70 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 ZOdvT 262,80 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT 20,00 EUR, stroški prič po sklepih sodišča 11,16 EUR, 13,52 EUR in 13,78 EUR ter 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT 133,31 EUR. Skupni stroški, ki jih mora tožeča stranka povrniti tožencu, tako znašajo 739,27 EUR. Priglašenih potnih stroškov pooblaščenca za relacijo E.-F.-E. po tar. št. 6003 ZOdvT pritožbeno sodišče tožencu ni priznalo, saj ne gre za potrebne stroške za postopek. Kot takih po ustaljeni sodni praksi ni mogoče upoštevati stroškov prevoza pooblaščenca, ki ima sedež zunaj kraja bivanja stranke oziroma sodišča, in gre za zastopanje v sorazmerno nezapleteni zadevi, kakršna je predmetna.
11. Toženec je s pritožbo v celoti uspel, zato mu mora tožeča stranka povrniti tudi pritožbene stroške (154. člen ZPP). Priznani stroški nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 ZOdvT znašajo 350,40 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, 22 % DDV 81,49 EUR ter sodna taksa 190,00 EUR, tako da skupni priznani pritožbeni stroški znašajo 641,89 EUR, ki jih mora tožeča stranka povrniti tožencu v 8 dneh.