10. 1. 2022

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Rajko Nikolić, Mirna, ki ga zastopa dr. Tina Drolec Sladojević, odvetnica v Ljubljani, na seji 10. januarja 2022

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 344/2021 z dne 1. 9. 2021 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ip 370/2021 z dne 20. 4. 2021 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 3033 VL 43948/2014 z dne 28. 1. 2021 se zavrže.

3.Ustavna pritožba zoper odredbo o prodaji Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 3033 VL 43948/2014 z dne 31. 8. 2020 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

Izvršilno sodišče je odredilo prodajo nepremičnine in določilo datum prve javne dražbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog pritožnika, v izvršilnem postopku dolžnika, za odlog izvršbe. Odločitev je oprlo na stališče, da pritožnik ni izkazal nenadomestljive škode, ki bi jo utrpel s takojšnjo izvršbo in bi presegala tisto, ki je zgolj posledica realizacije izvršbe. Sodišče je preverilo še izpolnjenost pogojev za odlog izvršbe po četrtem do šestem odstavku 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15 in 11/18 – v nadaljevanju ZIZ/18) v primerih, ko je denarna terjatev, ki se izterjuje v izvršbi, očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine, in presodilo, da pritožnik ni izkazal, da gre za njegov dom, da ne gre za nesorazmerno terjatev, saj ta v konkretnem primeru celo presega ugotovljeno vrednost nepremičnine in da pritožnik ni ne zatrjeval ne izkazal drugega posebno upravičenega razloga (npr. izjemnih socialnih, zdravstvenih in podobnih težav) iz drugega odstavka 71. člena tega zakona. Višje sodišče je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje in zavrnilo pritožbo. Vrhovno sodišče je kot nedovoljenega zavrglo predlog za dopustitev revizije.

Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitve 2., 33. in 34. člena Ustave. Predlaga odpravo izpodbijanih aktov, ustavitev izvršbe na nepremičnino in začasno zadržanje opravljanja nadaljnjih izvršilnih dejanj. Zavedajoč se, da z navedbami v ustavni pritožbi ne more izpodbijati izvršilnega naslova, pritožnik uvodoma opisuje okoliščine sklepanja posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in, prepričan, da je šlo za oderuško pogodbo, zatrjuje njuno ničnost. Pojasnjuje, da zaradi hude finančne stiske, v kateri se je znašel, dolga ni zmogel odplačati, zato je upnik predlagal izvršbo za izterjavo terjatve v višini 24.470,00 EUR, med drugim tudi s prodajo pritožnikove nepremičnine. Sodišče naj bi predlagano izvršbo dovolilo, predlog za odlog izvršbe pa zavrnilo. Pritožnik navaja, da grožnja s prodajo nepremičnine, v kateri živi, zanj ne predstavlja samo finančnega bremena, ampak so zaradi tega ogrožene njegove temeljne pravice in njegova eksistenca. Pojasnjuje, da je v pokoju in prejema 780,00 EUR pokojnine, s katero krije sprotne življenjske stroške in nudi občasno finančno pomoč hčerki in vnuku. Dodaja, da nima prihrankov, da je star 73 let in finančno nepreskrbljen, da ga bremenijo zdravstvene težave in dolgovi, da ga je strah za vsakdan in za prihodnost in da predmetni izvršilni postopek zanj predstavlja še dodaten hud stres. Kljub temu meni, da bi bil upnik lahko ob ustreznem dogovoru in daljšem obdobju vračanja vsaj deloma poplačan z rubežem pokojnine in ne bi bilo potrebe po najbolj invazivnem plačilu dolga, tj. prodaji nepremičnine, ki je njegov dom. Navaja, da sta se sodišči v tej zadevi ukvarjali le s prodajo nepremičnine kot najbolj invazivnim izvršilnim sredstvom, čeprav pritožnik prejema pokojnino in je lastnik premičnin, s katerimi bi bilo mogoče poplačati dolg (navaja, da je lastnik starejšega avtomobila, a upnik izvršilnega sredstva prodaje premičnin ni predlagal). Sodišči naj bolj ugodnih sredstev izvršbe sploh ne bi obravnavali. Pritožnik trdi, da ima konkretna izvršba zanj nesorazmerno težo, njeno nadaljevanje bi pomenilo poseg v njegovo dostojanstvo in osebno varnost ter v njegovo osnovno socialno in ekonomsko eksistenco. Meni, da je v izvršilnem postopku pomembno zasledovati sorazmernost pri uporabi predpisov, in trdi, da je predlog s prodajo nepremičnine izredno nesorazmeren, sploh, ker je v pokoju in hudi socialni stiski, ko se preživlja iz dneva v dan. Trdi, da je vrednost nepremičnine prenizko ocenjena. Poudarja, da uspeh v tem izvršilnem postopku za upnika ni eksistencialnega pomena in njegov finančni položaj ne bo bistveno spremenjen, če bi bila terjatev poravnana kasneje in brez prodaje nepremičnine. Sodišču očita, da ni upoštevalo, da se mora pravica upnika do učinkovitega sodnega varstva umakniti dolžnikovim človekovim pravicam, ko so te bistveno prizadete in da izvršba zanj pomeni nesorazmerno breme, sodišče pa ni niti poskusilo uporabiti milejših sredstev poplačila. Pritožnik meni, da ni bilo spoštovano načelo sorazmernosti iz 2. člena Ustave, s tem pa je bilo poseženo v njegovo dostojanstvo in varnost, ki ju zagotavlja 34. člen Ustave. Poudarja, da nepremičnina predstavlja njegov dom, čeprav ima stalno prebivališče prijavljeno na drugem naslovu. Pojasnjuje, da izvršilni postopek za celotno družino predstavlja velik stres, kar je povzročilo tudi težave v njegovem zakonu in se je moral iz skupnega domovanja izseliti v stanovanje, ki je sedaj predmet izvršbe. Opozarja na primer Vaskršič in trdi, da bi mu s prodajo nepremičnine nastala nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda, ker bi izgubil stanovanje, v katerem prebiva. Pojasnjuje, da nima možnosti selitve drugam in da mu nizka pokojnina ne zadošča za najem drugega stanovanja. S prodajo nepremičnine bi mu bil odvzet njegov edini dom, s tem pa bi bilo nesorazmerno poseženo v njegovo pravico do zasebne lastnine, pravico do finančne in bivanjske varnosti ter v osebno dostojanstvo. Pritožnik meni, da zaradi odloga prodaje nepremičnine in s poplačilom dolga z drugim izvršilnim sredstvom škoda upnika ne bi dosegla škode pritožnika, saj se interes upnika po poplačilu ne more enačiti z izgubo dodatnih finančnih sredstev in z izgubo doma; škodi strank, tako pritožnik, sta v izrazitem nesorazmerju. Za upnika, kot gospodarsko družbo, naj izvršba ne bi bila eksistencialnega pomena, kot je za pritožnika odlog oziroma ustavitev izvršbe s prodajo nepremičnine. Pritožnik se dalje ne strinja s presojo Višjega sodišča, da v postopku ni dokazal, da nepremičnina predstavlja njegov dom. Navaja, da je predložil izjavo živeče na tem naslovu, da na istem naslovu živi tudi sam in da se je redno udeleževal srečanj lastnikov. Opozarja tudi na širše razumevanje pojma "dom" v več sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice, medtem ko naj bi sodišči pojem "dom" razlagali preveč restriktivno. Pritožnik trdi, da bi prodaja njegovega stanovanja na dražbi predstavljala kršitev 71. člena ZIZ/18, 33. člena Ustave in 1. člena Prvega protokola k Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter da v zvezi s tem nima učinkovitega pravnega sredstva v smislu 13. člena EKČP. Sodišče bi moralo ugotoviti, da ZIZ/18 predvideva več izvršilnih sredstev, vključno z rubežem sredstev na bančnem računu, in bi pritožnik terjatev lahko poravnal v primernem časovnem obdobju.

B.

Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija odločitev sodišč v zvezi s predlogom za odlog izvršbe in odredbo o prodaji nepremičnine, zato lahko senat Ustavnega sodišča pri odločanju o ustavni pritožbi upošteva le navedbe, ki vsebinsko merijo na razloge izpodbijanih odločitev. Do očitkov, ki ta okvir presegajo (denimo v zvezi s prenizko ocenjeno vrednostjo nepremičnine, izbiro izvršilnega sredstva ali v zvezi z izvršilnim naslovom, kot, upoštevajoč načelo formalne legalitete, ki velja v izvršilnem postopku, ugotavlja že sam pritožnik), se senat Ustavnega sodišča v tem postopku ne more opredeljevati.

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju predloga za dopustitev revizije

Vrhovno sodišče je predlog za dopustitev revizije zavrglo kot nedovoljenega. Pojasnilo je, da je zakonodajalec omejil revizijo le na tiste sklepe v postopkih izvršbe in zavarovanja, s katerimi je bilo na drugi stopnji pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne ali da se predlogu za izvršbo ugodi (prvi odstavek 10. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15, 11/18 in 36/21 – v nadaljevanju ZIZ), in da revizija zoper ostale sklepe v postopku izvršbe in zavarovanja, med katere sodi tudi odločitev o zavrnitvi dolžnikovega predloga za odlog izvršbe, ni dovoljena.

Ustavna pritožba se sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (drugi odstavek 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Vrhovnemu sodišču pritožnik očita, da je z zavrženjem predloga za dopustitev revizije dopustilo nadaljevanje izvršbe zoper njega, čeprav že več kot desetletje živi v hudih finančnih težavah, in s tem ogrozilo njegove temeljne pravice in eksistenco. S tem nosilnega stališča Vrhovnega sodišča, po katerem sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe ni sklep iz 10. člena ZIZ, zoper katere je (pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja pravdni postopek) dovoljena revizija, očitno ne omaje, in ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj. Ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS, senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe v tem delu ni sprejel v obravnavo (1. točka izreka).

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe

Po prvem odstavku 52. člena ZUstS se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Rok za vložitev ustavne pritožbe zoper izpodbijano sodbo Višjega sodišča je pričel teči z vročitvijo te odločbe pritožniku oziroma njegovi pooblaščenki, saj vložitev nedopustnega pravnega sredstva ne varuje roka za vložitev ustavne pritožbe.[1] Izpodbijana odločba je bila pritožniku vročena najkasneje do dneva izdaje sklepa Vrhovnega sodišča št. II DoR 344/2021, torej do 1. 9. 2021. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča, vložena 12. 11. 2021, je torej očitno prepozna in jo je bilo treba v tem delu zavreči (2. točka izreka).

Ustavna pritožba zoper odredbo o prodaji nepremičnine

Odredba o prodaji nepremičnine po ustaljeni ustavnosodni presoji ni posamični akt v smislu prvega odstavka 50. člena ZUstS, s katerim bi bilo odločeno o kakšni pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.[2] Ker ustavna pritožba zoper tak akt ni dopustna, je bilo ustavno pritožbo treba zavreči tudi v tem delu (3. točka izreka). Ustavno sodišče je od tega stališča odstopilo v zadevi št. Up-1298/18,[3] vendar okoliščine te zadeve, ki so narekovale odstop od ustaljene ustavnosodne presoje na tem področju, z obravnavano niso primerljive.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka ter četrte in prve alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata dr. Marijan Pavčnik ter člana dr. Rajko Knez in dr. Rok Svetlič. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Marijan Pavčnik Predsednik senata

[1]Primerjaj denimo 8. točko obrazložitve sklepa senata Ustavnega sodišča št. Up-933/07 z dne 15. 5. 2007.

[2]Primerjaj denimo sklep Ustavnega sodišča št. Up-1908/06, Up-1925/06 z dne 18. 10. 2006.

[3]Glej sklep št. Up-1298/18 z dne 8. 10. 2018 in odločbo št. Up-1298/18 z dne 9. 5. 2019 (Uradni list RS, št. 38/19, in OdlUS XXIV, 28).