Jedro

Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bilo (trditveno in) dokazno breme, da je ocena nezakonita (da bi bila zakonita ocena odlično, ker je delo opravljala visoko nad pričakovanji) na tožnici, saj je pogoj za ugotovitev zakonitosti ocene njena preverljivost. Le preverljiva ocena je lahko verodostojna. V zvezi s tem pa je (trditveno in) dokazno breme na delodajalcu. Navedeno pomeni, da je bila toženka tista, ki je bila dolžna, ne le podati navedbe, ampak tudi dokazati, da je tožnico ocenila upoštevaje predpisane kriterije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v višini 1.006,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost in razveljavilo sklep Komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti št. ... (...) z dne 15. 3. 2019 ter vrnilo zadevo v ponovno odločanje. Odločilo je, da je dolžna toženka tožnici plačati pravdne stroške v višini 1.736,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da sodišče prve stopnje ocene ni presojalo z vidika vseh predpisanih kriterijev. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi česar se ne more preizkusiti. Za odločitev oziroma ocenjevanje tožnice je nebistveno, kako je bil ocenjen A. A. Bistveno je, kako je tožnica delo opravljala v ocenjevalnem obdobju. Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo izpoved tožnice o dogovoru, da se policiste, ki so opravljali delo vodja izmene, oceni z oceno odlično. Zmotno je ugotovilo, da je bila tožnica ocenjena z oceno prav dobro zgolj zaradi pričeske in "naftne afere". Zmotno je dokazno ocenilo izpoved priče B. B., ocenjevalca. Izpovedal je o vseh kriterijih in utemeljil, zakaj tožnica ni bila ocenjena z oceno odlično. Tožnica bi morala dokazati, da je delo opravljala visoko nad pričakovanji. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je postopek preizkusa ocene formaliziran. Nepravilnosti pri delu komisije za preizkus ocene ni bilo. Tožnici je bila dana možnost, da se v postopku preizkusa ocene opredeli do vseh bistvenih dejstev. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s komisijo za preizkus ocene presojalo oceno na podlagi vseh predpisanih kriterijev. Komisija je ravnala pristransko. Nobenega razloga ni, da bi bila tožnica drugače ocenjena v primerjavi z drugimi javnimi uslužbenci, konkretno A. A., pri katerem je komisija za preizkus ocene upoštevala dogovor o oceni odlično in dejstvo, da ni povezan z naftno afero, ter mu zvišala oceno z ocene zadovoljivo na oceno odlično. Pri tožnici je komisija ravnala v nasprotju z napotki sodišča iz pravnomočne sodbe. B. B. tožničine ocene zelo dobro sploh ni utemeljil. Navedel je le ocene po posameznih kriterijih. Upošteval je tožničino pričesko, ki je bila ustrezna, in naftno afero, čeprav tožnica z njo ni bila povezana. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo nezakonitost in razveljavilo sklep komisije za preizkus ocene ter zadevo vrnilo v nov postopek. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tiste, ki jo uveljavlja pritožba.

6. Toženka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da se izpodbijana sodba ne more preizkusiti. Navedeno ne drži, sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo vse razloge o bistvenih dejstvih. Presojo, da je sklep komisije za preizkus delovne uspešnosti nezakonit, je sprejelo na podlagi sledečih dejstev: - da je komisija pri preizkusu ocene upoštevala pričesko tožnice, ne da bi ugotovila, kakšna je bila; - da je upoštevala naftno afero, za katero ni ugotovila konkretnih očitkov tožnici (mnenje o tem je pred komisijo podal C. C., ki ni bil ocenjevalec) in - da je v zvezi s prijetjem ilegalnih migrantov upoštevala najprej pohvalo in nato kritiko tožničinega dela; ter - da toženka dogovora o ocenjevanju z oceno odlično ni upoštevala oziroma se do njega ni opredelila. V okviru takšne presoje se do dejstev v zvezi s kriteriji ocenjevanja ni opredelilo, saj jih ni štelo za bistvena.

7. Ocenjevanje javnih uslužbencev ureja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki med drugim v 17. členu določa, da se delovna uspešnost ocenjuje glede na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela. Podrobneje ga ureja Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 in nadalj.), ki v 2. členu določa, da se javne uslužbence oceni enkrat letno, ocena pa so odlično, zelo dobro, dobro, zadovoljivo in nezadovoljivo; ocena zelo dobro pomeni zelo dobro opravljeno delo, to je nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, v ocenjevalnem oziroma napredovalnem obdobju.

8. Toženka je tožnico za leto 2016 ocenila z oceno prav dobro. Zoper oceno je uveljavljala sodno varstvo, najprej v sporu I Pd 41/2017, v katerem je uspela. Sodišče prve stopnje je s pravnomočno sodbo z dne 13. 9. 2018 ugotovilo, da je sklep Komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti št. ... (...) z dne 24. 3. 2017 nezakonit; sklep je razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek pred komisijo v drugi sestavi. Komisija za preizkus ocene delovne uspešnosti je v tej drugi sestavi sprejela izpodbijani sklep št. ... (...) z dne 15. 3. 2019, s katerim je potrdila oceno zelo dobro. Po posameznih kriterijih je toženka tožnico ocenila štirikrat odlično (strokovnost, pravočasnost, natančnost po spremembi s strani komisije, interdisciplinarnost), sedemkrat prav dobro (obseg dela, samostojnost, ustvarjalnost, zanesljivost, organiziranje dela, odnos do uporabnikov storitev, komunikacija po spremembi s strani komisije) in enkrat dobro (sodelovanje).

9. Pritožba utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, pri kateri je presojalo le način odločanja komisije za preizkus ocene in pri tem dogovor o ocenjevanju z oceno odlično. Takšen dogovor ni dopusten in ne more predstavljati podlage za ocenjevanje, sodišče prve stopnje ga pri presoji tožničine ocene ne bi smelo upoštevati (če bi ga ugotovilo). Tožnica se v zvezi z dogovorom tudi neutemeljeno sklicuje na prepoved diskriminacije (brez navedbe osebne okoliščine; prvi odstavek 6. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), saj ni enakosti v nepravu, in na potek ocenjevanja sodelavca A. A. Neutemeljeno uveljavlja postopkovne kršitve pred komisijo za preizkus ocene (na primer glede novot), saj niti iz določb ZSPJS niti Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede ne izhaja, da je preizkus ocene pred komisijo podvržen procesnim pravilom, kot veljajo za postopek pred sodiščem, oziroma da so javnemu uslužbencu v postopku preizkusa ocene zagotovljena procesna jamstva, kot bi jih bil deležen v sodnem postopku (prim. sklep VSRS VIII Ips 36/2021 z dne 1. 3. 2022).

10. Za tožnico oziroma presojo njene ocene je bistveno, kako je opravljala delo v ocenjevalnem obdobju, in sicer glede na posamezne kriterije, ki so predpisani z ZSPJS in Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Toženka v zvezi s tem v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bilo (trditveno in) dokazno breme, da je ocena nezakonita (da bi bila zakonita ocena odlično, ker je delo opravljala visoko nad pričakovanji) na tožnici, saj je pogoj za ugotovitev zakonitosti ocene njena preverljivost. Le preverljiva ocena je lahko verodostojna. V zvezi s tem pa je (trditveno in) dokazno breme na delodajalcu. Navedeno pomeni, da je bila toženka tista, ki je bila dolžna, ne le podati navedbe, ampak tudi dokazati, da je tožnico ocenila upoštevaje predpisane kriterije.

11. Pritožbeno sodišče je opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je dopolnilo dokazni postopek z dodatnim zaslišanjem tožnice in priče B. B., ocenjevalca, sicer pa je ponovilo dokaze, kot so bili izvedeni pred sodiščem prve stopnje, in sicer je prebralo vse listine v spisu, vključno s prilogami od A1 do A4, B1 do B5 in spisom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanji oddelek v Brežicah, opr. št. Pd 41/2017 s prilogami, ter zapisnike o izpovedih tožnice in zaslišanih prič pred sodiščem prve stopnje. Na pritožbeni obravnavi prejete listine, izpisa s spletne strani občine D. (A5), ni upoštevalo, saj jo je tožnica predložila prepozno (šesti odstavek 348. člena ZPP).

12. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita ugotovitev, da je bila v letu 2016 tožnica z oceno zelo dobro ocenjena (le) zaradi pričeske in naftne afere. Prav z vidika ocenjevanja ob upoštevanju predpisanih kriterijev je pritožbeno sodišče dopolnilo dokazni postopek. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je ob pravilni uporabi materialnega prava prišlo do enake presoje kot sodišče prve stopnje, da ocena zelo dobro ni zakonita.

13. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo izpoved priče E. E., predsednika komisije za preizkus ocene, da so pri ocenjevanju tožnice upoštevali (neprimerno) pričesko, in sicer pri več točkah (kriterijih), kot so zanesljivost, ugled Policije in zaupanje vodstva. Priča B. B. je sicer pred sodiščem prve stopnje izpovedal, kot navaja toženka v pritožbi, da je pri tožnici upošteval predpisane kriterije, v nadaljevanju svoje izpovedi pa ni znal izpovedati, na podlagi česa je podal oceno pri posameznem kriteriju (npr. samostojnost, organiziranje dela). Tudi ob ponovnem zaslišanju na pritožbeni obravnavi priča B. B. ni pojasnil ocenjevanja. Izpovedal je, da je tožničino pričesko upošteval pri kriteriju odnos do strank (uporabnikov storitev) in še pri dveh drugih kriterijih, pri oceni je upošteval tudi naftno afero, in sicer pri dveh ali treh kriterijih.

14. Tožnica je pred sodiščem prve stopnje izpovedala, na pritožbeni obravnavi pa je pri tej izpovedi vztrajala, da ji je B. B. rekel, da bi bila, če ne bi bilo težav s pričesko in naftne afere, ocenjena z oceno odlično. Pritožbeno sodišče je takšni izpovedi sledilo, saj je, zaslišan kot priča, B. B. potrdil, da je navedeno bistveno vplivalo na oceno. Ker sicer o kriterijih ni vedel izpovedati niti ni znal pojasniti glede na kriterije, kako je upošteval pričesko in naftno afero, pri čemer je predsednik komisije E. E. s tem v zvezi opredelil drug kriterij (zanesljivost) oziroma kriterija, ki sploh nista predpisana (ugled Policije, zaupanje vodstva), pritožbeno sodišče ne more drugače, kot zaključiti, da tožničina ocena za leto 2016 ni temeljila na predpisanih kriterijih. Toženka pravilne uporabe kriterijev ni dokazala, pri čemer je samo po sebi nebistveno, ali je bila tožničina pričeska v ocenjevanem letu 2016 primerna, v skladu z zahtevami Pravilnika o policijski uniformi in nadomestilih (Ur. l. RS, št. 14/2014 in nadalj.), in ali jo je toženka utemeljeno povezovala z naftno afero.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je izpodbijani sklep komisije za preizkus ocene nezakonit in ga je razveljavilo. Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da za jasen in pravilen izrek zadostuje že zgolj razveljavitev sklepa komisije, in niti ni potrebna odločitev o tem, da se zadeva vrača toženki v ponovno odločanje.

16. Pritožbeno sodišče je toženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške, ki jih je priglasila na pritožbeni obravnavi, tožnici pa je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP plačati utemeljeno priglašene stroške. Pritožbeno sodišče ji je, upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.), priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo, 375 točk za pritožbo zoper razveljavitveni sklep, 375 točk za pritožbeno obravnavo in 80 točk za odsotnost iz pisarne, kar skupaj z materialnimi in potnimi stroški ter upoštevaje davek na dodano vrednost znaša 987,31 EUR. Poleg tega ji je priznalo potne stroške za tožnico, ki je bila vabljena na zaslišanje, in sicer v višini vozovnice javnega prevoza (avtobus in vlak), v seštevku 19,00 EUR po podatkih na spletnih straneh Nomago, d. o. o., in Slovenske železnice - Potniški promet, d. o. o. (enosmerna vozovnica za avtobus od F. do G. 2,30 EUR in za vlak od G. do Ljubljane 7,20 EUR). Skupaj znašajo priznani stroški tožnice 1.006,31 EUR in jih je dolžna plačati toženka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.