Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih (odločbi VDSS opr. št. Pdp 542/2015 in opr. št. Pdp 932/2017) štelo tožnikove poti za službene poti, za katere tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo na pravno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 387/2011, iz katere izhaja, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je dolžna toženka tožniku za obdobje od januarja 2015 do novembra 2015 plačati razliko med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene v skupni višini 1.233,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe in sklepa, od 16. dne v naslednjem mesecu do plačila (točka I izreka). Zaradi delnega umika tožbe je postopek glede zahtevka za plačilo zneska 37,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2015 in zneska 37,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2015 ustavilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 516,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in zoper odločitev o pravdnih stroških v sklepu sodišča prve stopnje (točki I in III izreka) se pritožuje toženka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da odredbe, s katerimi delodajalec, kot je toženka v konkretnem primeru, odredi delo v določenem kraju, ne morejo biti predmet sodne presoje. Odredbam tožnik niti ni ugovarjal in jih v sodnem sporu ni izpodbijal. Tožnik ni bil napoten na službeno pot, toženka mu ni izdala potnega naloga niti mu ni plačala dnevnic. Navodilo ... je toženka sprejela v soglasju z reprezentativni sindikati, zato se, upoštevaje tretji odstavek 215. člena KPDŽP, šteje, da je to, kar navodilo ureja, urejeno s kolektivno pogodbo. Pri razlagi kolektivne pogodbe je bistvena pogodbena volja pogodbenih strank. Če sta pogodbeni stranki soglasni glede vsebine kolektivne pogodbe, sodišče ne more ugotavljati njene prave vsebine. Sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo določb kolektivne pogodbe oziroma jih je uporabilo zmotno, razlogi, ki jih je navedlo v obrazložitvi sodbe in sklepa, so v nasprotju s tretjim odstavkom 215. člena KPDŽP. Navodilo ... ima enako pravno moč kot kolektivna pogodba in ne gre za presojo skladnosti splošnega akta delodajalca s kolektivno pogodbo. Sodišče prve stopnje bi moralo odločitev sprejeti na podlagi tega navodila. Sodne odločbe, na katero se sklicuje, so bile sprejete v zadevah, ki niso primerljive. Ker toženka ne sodi v javni sektor, pravne podlage za odločitev ne predstavljajo določbe ZUJF. S 1. 1. 2017 je začelo veljati Navodilo ..., ki jasno določa višino povračila za prevoz na delo in z dela v primeru odredbe o opravljanju drugega dela. Za čas pred letom 2017 je treba upoštevati sklep Komisije za razlago kolektivne pogodbe KPDŽP z dne 19. 12. 2017. Komisija daje na podlagi 17. člena KPDŽP obvezne razlage kolektivne pogodbe. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo njenih pravdnih stroškov. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke. Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. KPDŽP je bila sprejeta leta 2007, ko je veljal ZDR, ki sploh ni določal možnosti, da delodajalec odredi delavcu delo v drugem kraju. Navodilo ... iz let 2011 in 2014 ne opredeljuje višine povračila stroškov za prevoz na delo in z dela. Drugačna vsebina Navodila ... je posledica predhodnih sodnih sporov. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo sklepa Komisije za razlago KPDŽP z dne 19. 12. 2017, saj ne gre za razlago niti za priporočilo. Določbe ZUJF je upoštevalo le glede opredelitve, kaj se šteje za službeno pot. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni zmotno uporabilo materialnega prava. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, in glede na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP) dodaja:

6. Bistveno vprašanje tega spora je, ali je poti, ki jih je po posameznih odredbah o opravljanju drugega dela (dela v drugem kraju, kot je kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi) opravil tožnik, šteti kot službene poti po 205. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP; Ur. l. RS, št. 95/2007 in nadalj.). S tem je povezana vtoževana razlika med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene po 208. členu KPDŽP. Tožnik odredb ni izpodbijal in tudi njihova veljavnost na vprašanje upravičenosti do višje kilometrine ne vpliva. Prav tako za odločitev ni bistveno, ali je toženka tožniku izdala potne naloge ter mu plačala dnevnice.

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik v A., B. in C., niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi (v pogodbi o zaposlitvi je kot kraj opravljanja dela določena D.). Po določbi 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS opr. št. VIII Ips 23/2016). Glede na to toženka tožniku z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih (odločbi VDSS opr. št. Pdp 542/2015 in opr. št. Pdp 932/2017) štelo tožnikove poti za službene poti, za katere tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo na pravno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 387/2011, iz katere izhaja, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi. Toženka neutemeljeno nasprotuje sklicevanju sodišča prve stopnje na navedene judikate, ki se nanašajo na v bistvenem podobno dejansko stanje in upravičujejo uporabo materialnega prava na način, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in sklepa.

8. Navodilo ..., ki ga izpostavlja pritožba, je bilo sprejeto na podlagi četrtega odstavka 204. člena KPDŽP, ki določa, da se kriteriji za ugotavljanje možnosti prevoza na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi določijo s splošnim aktom. Kot je razvidno iz samega naslova navodila, se nanaša na pogoje in način obračunavanja povračila za prevoz na delo in z dela. Vendar v konkretnem primeru tožnika ni šlo za prevoz na delo in z dela, ampak za službeno pot, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje. Na pravilnost te opredelitve, zaradi katere je tožnik upravičen do vtoževane višje kilometrine, ne vpliva, da so bili v odredbah o opravljanju drugega dela izrecno priznani stroški prevoza na delo in z dela z avtomobilom. Navedeno za odločitev ni bistveno.

9. Toženka v pritožbi neutemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, ki pri odločanju ni upoštevalo Sklepa komisije za razlago kolektivne pogodbe KPDŽP z dne 19. 12. 2017. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo svoje stališče, ki je materialnopravno pravilno. Predloženo mnenje in ugotovitveni sklep nista razlaga, ki bi pomenila obvezen način uporabe in izvajanja določb kolektivne pogodbe ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalca, ki izvirajo iz kolektivne pogodbe (niti ni priporočilo kot strokovni predlog strankam pogodbe za ureditev določenih vprašanj). Komisija za razlago ni pristojna za presojanje, ali je določen akt posameznega delodajalca v skladu s kolektivno pogodbo ali ne, saj gre za vprašanja v pristojnosti delovnega sodišča (6. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Na to ne more vplivati sklicevanje toženke na domnevno voljo pogodbenih strank oziroma dejstvo, da naj bi reprezentativni sindikati obravnavali osnutek navodila in z vsebino soglašali.

10. Ker niso podani v pritožbi uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče mu je skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nadalj.) priznalo za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP): stroške odgovora na pritožbo v višini 250 točk in materialne stroške v višini 5 točk (2 %), skupaj 255 točk ali 153,00 EUR, oziroma skupaj z davkom na dodano vrednost 186,66 EUR.