Jedro

Za konkreten primer določbe 69. člena Zakona o visokem šolstvu ne veljajo, oziroma da pri določbah Zakona o štipendiranju, ki se nanašajo na nagrado, ne gre za posebni predpis iz citirane določbe. Javni razpis pogoja, po katerem prijavitelj ni v delovnem razmerju, nesporno ne vsebuje. To pomeni, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z javnim razpisom in kot takšna nezakonita.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Javnega sklada za razvoj kadrov in štipendije št. 11050-80/2012/02 z dne 4. 4. 2012 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 420 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni organ je v postopku Javnega razpisa za podelitev nagrade za prispevek k trajnostnemu razvoju družbe za leto 2011 (v nadaljevanju Javni razpis) z izpodbijano odločbo vlogo tožnika za podelitev nagrade za prispevek k trajnostnemu razvoju družbe za leto 2011 zavrnil. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik dne 22. 2. 2012 dal vlogo na zadevni javni razpis. Pristojni organ je na podlagi prijavnice, dostavljenih dokazil in z vpogledom v uradne evidence ugotovil, da je bil tožnik ob izteku razpisnega roka zaposlen in da zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev nagrade, predpisanih z Zakonom o štipendiranju (v nadaljevanju ZŠtip), Javnim razpisom oziroma Pravilnikom o podeljevanju nagrad za prispevek k trajnostnemu razvoju družbe (v nadaljevanju Pravilnik), ki v prvem odstavku 4. člena določa, da so upravičeni do nagrade kandidati, ki imajo status dijaka ali študenta in izkažejo izjemni dosežek. Status študenta ureja Zakon o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis), ki v 65. členu določa, da je študent oseba, ki se vpiše na visokošolski zavod na podlagi razpisa za vpis in se izobražuje po dodiplomskem ali podiplomskem študijskem programu. Druge pravice in ugodnosti, ki izhajajo iz statusa študenta, ureja prvi odstavek 69. člena, ki določa, da imajo študenti, ne glede na to, ali se študij izvaja kot redni ali izredni, pravico do zdravstvenega varstva in drugih ugodnosti ter pravic v skladu s posebnimi predpisi, če niso v delovnem razmerju ali prijavljeni kot iskalci zaposlitve. To pa pomeni, da je študent upravičen do zadevne nagrade le v primeru, če izpolnjuje predpisane pogoje in če ni v delovnem razmerju ali prijavljen kot iskalec zaposlitve.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih v celoti pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje ter dodaja, da ZVis v prvem odstavku 69. člena, na katerega se sklicuje organ prve stopnje, sicer res omenja pravice kot so prehrana, prevozi, štipendije, vendar pa te pravice našteva le primeroma in je zato šteti, da pod omenjeno določbo spadajo tudi nagrade za trajnostni razvoj ter da so zato upravičene do nagrade le tiste osebe, ki niso zaposlene oziroma prijavljene kot iskalke zaposlitve. Tožnik ne izpodbija ugotovitve, da je bil ob izteku javnega razpisa, to je 24. 2. 2012, zaposlen. To pa pomeni, da z ozirom na navedeno pravno podlago do nagrade za trajnostni razvoj ni upravičen.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je bil, kot izhaja iz 1. točke razpisa, predmet razpisa podelitev nagrad dijakom in študentom z izjemnimi šolskimi ali študijskimi dosežki. V 3. točki so bili objavljeni pogoji, med drugim je bil v drugem odstavku 3. točke zahtevan vpis na javno veljavni izobraževalni program v študijskem letu 2011/2012. Iz preambule razpisa ne izhajajo omejitve po ZVis, na katere se sklicujeta izdani odločbi glede zaposlitve. Razen tega je v prejšnjem koledarskem letu Sklad podeljeval nagrade tudi zaposlenim, kar je logična odločitev za primer izrednih študentov, ki so večinoma zaposleni. Temeljni kriterij za podelitev nagrad je bil torej status dijaka ali študenta in izjemni šolski oziroma študijski dosežki, kot to izhaja iz razpisa. ZVis ni nikjer opredeljen kot podlaga za dodelitev nagrade, kar tudi ni mogel biti, saj se razpis nanaša tudi na dijake in torej daje pravice vsem, dijakom in študentom, ne glede na redni ali izredni študij in ne glede na morebitno zaposlitev. Razpis je pripravljen na podlagi Splošnih pogojev poslovanja Javnega sklada, ki v 4. členu določajo, da mora objava Javnega razpisa vsebovati zlasti pravno podlago za objavo in izvedbo razpisa. V razpisu ni določbe, ki bi pogoje za dodelitev nagrade vezala na ZVis oziroma na nezaposlenost dijaka ali študenta. Razpis je bil torej usmerjen k nagrajevanju dosežkov dijakov ali študentov po kriterijih, ki so razvidni iz razpisa. Tožnik je izračunal, da bi mu po dokumentaciji, ki je bila priložena vlogi, pripadla nagrada v višini do 2.500 EUR.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Iz določb Javnega razpisa ne izhaja (kot pogoj za prijavo), da bi prijavitelj ne smel biti v delovnem razmerju oziroma prijavljen kot iskalec zaposlitve. Takšne določbe tudi vsebuje ZŠtip oziroma Pravilnik. Tako po določbah Javnega razpisa kot ŽŠtip oziroma Pravilnika se zahteva le, da gre za osebo s statusom dijaka ali študenta, ki je v šolskem ali študijskem letu 2011/2012 vpisan na javno veljavni izobraževalni oziroma študijski program na javno veljavni (akreditirani) izobraževalni instituciji v Republiki Sloveniji oziroma v tujini. Sporni pogoj vsebuje 69. člen ZVis, na katerega se sklicuje tožena stranka in po katerem imajo študentje, ne glede na to, ali se študij izvaja kot redni ali izredni, pravico do zdravstvenega varstva in drugih ugodnosti ter pravic (npr. prehrana, prevoz, štipendiranje) v skladu s posebnimi predpisi, če niso v delovnem razmerju ali prijavljeni kot iskalci zaposlitve.

Pravice in ugodnosti študentov, na katere se nanaša navedena določba, so sicer res naštete primeroma in zato iz tega razloga ni izključena uporaba navedene določbe tudi v konkretnem primeru. Vendar pa iz primeroma naštetih „drugih ugodnosti in pravic“ (zdravstveno varstvo, prehrana, prevoz, štipendiranje) izhaja, da gre za tiste pravice oziroma ugodnosti, ki predstavljajo dopolnilni prejemek in so prvenstveno namenjene kritju stroškov v zvezi z izobraževanjem in ki kot takšne študentom omogočajo izobraževanje pod enakimi pogoji iz 7. člena ZVis. V primeru nagrade za prispevek k trajnostnemu razvoju družbe pa se ne zasledujejo omenjeni cilji, oziroma le-ti vsaj niso na prvem mestu. Na prvem mestu je nagrajevanje, in to za izjemne dosežke, s katerimi se v skladu s Strategijo trajnostnega razvoja, ki jo je sprejela Evropska komisija maja 2001, prispeva k trajnostnemu razvoju družbe, tako na gospodarskem, družbenem kot okoljevarstvenem področju (Predlog ZŠtip, Poročevalec Državnega zbora, EVA 2006-2611-0002, z dne 29. 3. 2007, str. 11). Gre za enkratno nagrado, ne glede na to, ali je upravičenec štipendist ali ne (Poročevalec Državnega zbora, prav tam). To pa pomeni, da za konkreten primer določbe 69. člena ZVis ne veljajo, oziroma da pri določbah ZŠtip, ki se nanašajo na nagrado, ne gre za posebni predpis iz citirane določbe. Takšen zaključek nenazadnje potrjuje tudi ureditev v ZŠtip, saj je njegove določbe mogoče razumeti tako, da za nagrado ne veljajo splošni pogoji, ki sicer veljajo za pridobitev štipendije, in med katerimi je tudi pogoj, da upravičenci niso v delovnem razmerju oziroma ne opravljajo samostojne registrirane dejavnosti (9. člen ZŠtip). Čeprav uvrščena v IV. poglavje zakona, ki se nanaša na štipendije in dodatke k štipendiji, je urejena (v členih od 32 do 33 ZŠtip) posebej in celovito, brez navedene omejitve in z izrecno določbo, po kateri se pogoji za podelitev nagrade določijo v javnem razpisu (peti odstavek 33. člena). V konkretnem primeru Javni razpis pogoja, po katerem prijavitelj ni v delovnem razmerju, nesporno ne vsebuje. To pa pomeni, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z Javnim razpisom in kot takšna nezakonita.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo iz razloga kršitve materialnega prava kot nezakonito na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo pristojnemu organu, da ponovno odloči. Pri tem je pristojni organ dolžan upoštevati pravno mnenje sodišča. O stroških postopka je, ob upoštevanju DDV, odločeno na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.