Jedro

DDV je bil obračunan z odločbo in ne v davčnem obračunu. Tako sodišče sledi razlagi tožene stranke glede dopustnosti (ob določenih pogojih) obročnega plačila DDV po tretjem odstavku 103. člena ZDavP-2, v celoti pa sledi tudi razlagi obeh davčnih organov glede neodobritve obročnega plačila akontacije davkov, četudi so te odmerjene v skupnem znesku z odmerno odločbo.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba RS MF, DURS, Davčnega urada Velenje, številka 4292-40/2009, 8-1602-00 z dne 7. 5. 2009 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, številka 4292-40/2009, 8-1602-00 z dne 7. 5. 2009, je prvostopni davčni organ odločil, da se vloga zavezanke A.A. s.p. (tožnice v tem sporu) za obročno plačilo davčnega dolga zavrne. V obrazložitvi navaja, da je zavezanka vložila vlogo po 103. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, številka 117/06, dalje ZDavP-2) za obročno plačilo davčnega dolga iz naslova davka na dodano vrednost (DDV) in akontacije dohodnine, za kar pa po tretjem odstavku 103. člena ni možno odobriti obročnega odplačevanja. Navedeno odločitev je potrdila pritožbena odločba, vendar pa v delu, ki se nanaša na DDV z drugačno obrazložitvijo. Navaja, da tretji odstavek 103. člena ZDavP-2 določa, da obročno plačilo DDV ni mogoče v primeru, da je obračunan v davčnem obračunu. V tem primeru pa je bil DDV obračunan v odmerni odločbi, zato bi se za ta davčni dolg lahko upoštevala določba tega člena. Kljub temu pa tožena stranka ugotavlja, da je imela zavezanka na dan odločanja prvostopnega organa že poravnan dolg na podlagi odmerne odločbe in ta dolg ne obstaja več, zato tudi zanj ni mogoče obročno plačilo. V ostalem delu, ki se tiče dolga iz naslova dohodka doseženega z opravljanjem dejavnosti, glede na določbo četrtega odstavka 102. člena, ni mogoče omogočiti odloga ali obročnega plačila za akontacije davka, kar pomeni, da zavezanki za davek iz tega naslova ni mogoče omogočiti obročnega plačila niti v primerih hujše gospodarske škode.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka. Ne strinja se s tem, da je imela na dan izstavitve izpodbijane odločbe 7. 5. 2009 poravnane obveznosti. Tožena stranka je z odločbo, številka DT06106-118/2008, 10-1603-04 z dne 12. 1. 2009 tožnici kot zavezanki za davek za obdobje od 5. 3. 2007 do 31. 12. 2007 dodatno odmerila davčno obveznost v znesku 26.569,23 EUR iz naslova dohodnine od dohodka doseženega z opravljanjem dejavnosti v navedenem obdobju in pripadajoče obresti v znesku 926,96 EUR ter razliko premalo plačanih zapadlih obrokov predhodne akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti za delo 2008 v znesku 26.569,20 EUR in pripadajoče obresti v znesku 699,86 EUR. Po Slovarju slovenske knjižnega jezika je akontacija znesek, ki se dobi, za kot del celotnega zneska; na plačilo, predujem. Z odmerno odločbo, s kateri se ugotavljajo davčne obveznosti za preteklo obdobje, ni mogoče določati akontacij dohodnine, temveč le odmerjati davek. Zato ni bistveno, kako je tožena stranka v odločbi, s katero je odmerila dodatne davčne obveznosti tožeči stranki, to obveznost imenovala. Če tožeča stranka dodatno davčno obveznost imenuje akontacija dohodnine in predhodna akontacija dohodnine, kaže to na terminološko zmedo v uporabi oziroma tolmačenju davčnih predpisov. Vztraja, da gre za dokončno odmerjeni davek in ne za akontacijo. Tudi ne gre za plačilo po davčnem obračunu, to je namreč obračun, ki ga izdela davčni zavezanec, ko sam izračuna davek. Odločbe o odmeri dodatnih davčnih obveznosti ni razumeti kot davčni obračun. Tudi akontacija davka po svoji vsebini ni identična odločbi davčnega urada, s katero le ta dokončno odmeri davek.

Določba 102/3 člena ZDavP-2 ne onemogoča obročnega plačila DDV, ugotovljenega z odločbo davčnega organa in tudi ne onemogoča obročnega plačila naknadno ugotovljenih, torej povečanih obveznosti iz naslova dohodnine, ki se nanašajo na preteklo obdobje, in bi morala tožena stranka dovoliti obročno plačilo oziroma odlog izvršbe. V nadaljevanju našteva primere, ko je mogoče dovoliti obročno plačilo in instrument zavarovanja za takšno davčno ugodnost. Vrednost nepremičnine je ocenjena na 155.000 EUR, prva hipoteka obremenjuje nepremičnino do višine 85.000 EUR, tako je nepremičnina prosta vsaj do višine 70.000 EUR in tudi nudi primerno in zadostno zavarovanje terjatve tožene stranke, ki ne presega 50.000 EUR. Zahteva razpis glavne obravnave, da se izpodbijana odločba odpravi in odloči tako, da se vlogi tožnice za obročno plačilo davka ugodi in dovoli plačilo tega v 12. mesečnih obrokih ali dovoli odlog za največ 12 mesecev, prizna pa se ji tudi stroške, ki tečejo od izdaje sodbe do plačila, v 15. dneh in pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

103. člen ZDavP-2 določa v prvih dveh odstavkih pogoje, ki jih morajo zavezanci za plačilo davka izpolniti za dosego odloga in obročnega plačila davka. V tretjem odstavku tega člena pa je določeno, da se določbe tega člena ne uporabljajo za davek na dodano vrednost (DDV), obračunan v davčnem obračunu, akontacijo davkov in davčni odtegljaj. V obravnavanem primeru je sporno, ali se lahko te določbe tretjega odstavka navedenega člena uporabljajo tudi za odmero DDV v odločbi (ne v davčnem obračunu) in za, z odločbo naknadno odmerjene akontacije davkov.

V delu, ki se nanaša na DDV odmerjen z odločbo, je po presoji sodišča tožena stranka naredila pravilno, četudi drugačno presojo te zakonske določbe kot prvostopni davčni organ. Nesporno je, da je bil DDV obračunan z odločbo in ne v davčnem obračunu, in je tako po presoji sodišča pravilno stališče tožene stranke, da je v tem delu zakonska razlaga prvostopnega davčnega organa ob upoštevanju dejanskega stanja, nepravilna. Ne glede na to, pa je tožena stranka potrdila odločitev prvostopnega organa z razlago, da je bil davčni dolg že poravnan na dan odločanja prvostopnega organa, zato obročno plačilo ni mogoče. Takšna razlaga, ki tudi ne vsebuje dokazil o tem, kdaj in na kakšen način je bil ta davčni dolg poravnan in glede na to, da je s tem tožena stranka vsebinsko odločila drugače kot prvostopni upravni organ, pri čemer pa zavezanki (tožnici), ni bila dana možnost, da se o vsebini teh dejstev seznani, pa po presoji sodišča predstavlja bistveno kršitev določb postopka, zaradi česar sodišče takšne odločitve glede na dokazno pomanjkljivo obrazložitev, ne more preizkusiti. V tem delu so tako tožbeni ugovori utemeljeni, glede na zatrjevano tožbeno trditev, da dolg ni bil poravnan.

Pravilna pa je odločitev prvostopnega davčnega organa in tožene stranke v tistem delu, ki se nanaša na zavrnitev vloge zavezanke glede obročnega plačila davčnega dolga iz naslova akontacij dohodnine. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da gre za dokončno odmerjen davek in ne za akontacijo, torej, da ne gre za enako dejansko stanje, kot ga določa tretji odstavek 103. člena ZDavP-2. Ne glede na to, da je razlika med premalo plačanimi davčnimi akontacijami obračunana z odmerno odločbo, ta po vsebini še vedno predstavlja akontacijo, in tega dejstva ni mogoče spremeniti niti z drugačnim nazivom upravnega akta.

Glede na to, da je prvostopni davčni organ v izreku odločbe odločil samo, da se vloga zavezanke za obročno odplačilo davčnega dolga zavrne, in ni določno navedel posameznih zahtevkov davčne zavezanke (tožnice), to je za obročno plačilo davčnega dolga iz naslova DDV in akontaciji dohodnine (da gre za dva zahtevka je razvidno šele iz obrazložitve), je sodišče tožbi iz zgoraj navedenih razlogov v celoti ugodilo. Iz razlage sodišča pa izhaja, da sledi drugačni razlagi tožene stranke ob določenih pogojih (da dolg še ni poravnan), glede dopustnosti obročnega plačila DDV, v celoti pa sledi razlagi obeh davčnih organov glede neodobritve obročnega plačila akontacije davkov, četudi so te odmerjene v skupnem znesku z odmerno odločbo. V ponovnem postopku bo moral prvostopni upravni organ ugotoviti, ali je bil davčni dolg iz naslova DDV v času izdaje odločbe že poravnan (tožbeni ugovori te navedbe prerekajo) in ugotovitev o (ne)poravnavi davčnega dolga vsebinsko (listine, datumi) razlogovati v novo izdani odločbi.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1) ter zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo prvostopnemu upravnemu organu v ponoven postopek.

Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, da se opravi glavna obravnava, ne glede na to, da je dejansko stanje med strankama postopka sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov pa je očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. K točki 2 izreka: Tožnica je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njeni zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnici v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/2007- Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnico v upravnem sporu zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožnici priznalo stroške v višini 350 € z 20% DDV.