Jedro

V primeru, ko glavnega zahtevka ni več, tudi ni več mogoče razpravljati o njegovi utemeljenosti kot o predhodnem vprašanju, da bi sodišče lahko odločilo o stroških postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (v odločitvi o stroških postopka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zaradi umika tožbe ustavilo pravdni postopek. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti drugemu tožencu M.K. pravdne stroške v višini 455.242,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.8.2006 dalje do plačila, glede pravdnih stroškov, nastalih v zvezi s postopkom zoper prvega toženca pa je odločilo, da jih je slednji dolžan povrniti tožeči stranki v višini 423.219,50 SIT. Ugotovilo je namreč, da je prvi toženec objekt, katerega odstranitev je tožnik v pravdi zahteval, odstranil, kar je imelo po 1. odst. 158. člena ZPP za posledico, da je dolžniku dolžan povrniti pravdne stroške. Zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje prvi toženec po pooblaščencu. Navaja, da tako kot v začetku pravde, ko je nasprotoval tožbenemu zahtevku v celoti, tudi sedaj nima drugačnega stališča o konkretni pravdi, čeprav je umaknil sporni objekt. Slednje je namreč storil zato, ker se je preselil v druge poslovne prostore, ne pa zato, ker bi štel umik kot obvezo zaradi konkretnega pravdanja. V tem smislu je tudi poslal obvestilo sodišču dne 25.11.2004. Tožnik torej v tej pravdi ni uspel in zato do povrnitve pravdnih stroškov ni upravičen. Tožbo je enostavno umaknil. Če bi hotel ali zasledoval povrnitev stroškov postopka, bi to moral storiti drugače, morda tako, da bi sodišču predlagal, naj o zahtevku meritorno odloči, kar bi posledično pomenilo, če bi z zahtevkom uspel, da je upravičen tudi do povrnitve pravdnih stroškov. Za prvega tožnika sodišče ni ugotovilo, da je dolžan izpolniti tožbeni zahtevek, kar pomeni, da v pravdi ni propadel. Pritožnik še zahteva povrnitev svojih stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka. Pritožba ni utemeljena. Iz podatkov spisa je razvidno, da je prvi toženec nasprotoval tožbenemu zahtevku, da mora odstraniti montažni objekt, kolikor sega na parc. št. 6293 k.o. S. in kot to opozarja v pritožbi, je zanj očitno še sedaj sporno, ali je bil objekt res dolžan odstraniti ali ne. Dejstvo pa je, da ga je odstranil in da se je z umikom tožbe strinjal, zaradi česar je nastopila situacija iz 1. odst. 158. člena ZPP. Edini argument toženca pri uveljavljanju pravdnih stroškov je bil le, da je pravdanje začel tožnik in ga tudi končal ter da je sam ves čas postopka trdil, da je zahtevek neutemeljen. Vendar pa je sodna praksa enotna, da v primeru, ko glavnega zahtevka ni več, tudi ni več mogoče razpravljati o njegovi utemeljenosti kot o predhodnem vprašanju, da bi sodišče lahko odločilo o stroških postopka. Ker torej za pritožnika ni sporno, da je tožnik umaknil tožbo takoj, ko je toženec odstranil objekt, katerega odstranitev je bila tudi predmet tožbenega zahtevka, ima to za posledico, da mora po 1. odst. 158. člena ZPP povrniti tožniku njegove pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).